25.junij: Slovenija, moja država!

Predstavo začne s simpatičnim plesom, ki mu bodo sledile ure in ure težkih in globokih filozofskih ter zgodovinskih razprav o smislu revolucije, pokolov, prirejenih sojenj, vstaj, državnosti, o življenju, zgodovini.

Ležernost in simpatija sta natanko dve pomanjkljivosti našega političnega sistema v trenutkih, ko je treba sprejemati lastno dolgo, zapleteno, edinstveno zgodovino z dodatkom, da moramo priznati prisotnost velikega fetiša na zastave, ki nas istočasno zaznamujejo in ločujejo. Na dan 25. junija 1991, ko so takratni mladeniči na oblasti vodili našo državo oziroma narod v zadnji fazi razvoja, sem bil še mlajši od njih in sem sledil vsemu dogajanju minuto za minuto prek radia ter televizije. Tako kot vsak Slovenec sem bil ponosen, da tudi mi dobimo to, kar pripada organiziranemu in samozavestnemu narodu od izoblikovanja koncepta države leta 1648. Petindvajsetega junija 1991 se je končal romantično-relistični koncept ustanovitve mednarodnega subjekta, ki je končno lahko dvignil svojo novo zastavo, ta vsebuje dolgo pot preteklosti in vse preostale stare zastave, ki so nas v več sto letih predstavljale tako v dobrem kot v slabem, ob težavah in uspehih. Če smo tistega 25. junija dobili državo, je to zato, ker smo se izoblikovali skozi zgodovino, in če je 25. junij naš osrednji državni praznik, ali ne bi bilo primerno, da na prizorišču uradne proslave izobesimo simbolično vse zastave, ki so nas zaznamovale od obdobja Avstro-Ogrske do danes, ne da pozabimo Kraljevino SHS in Jugoslavijo? Brez vmesnih faz, za katere nekateri želijo, da se sprenevedamo, zato da bi nas držali deljene in razklane zaradi kratkoročnega političnega oportunizma, Republike Slovenije ne bilo!

Vsi moji študentje vedo, da francoski narod zelo rad uporabljam za primer, ki združuje vse dobro, istočasno pa vse slabo, kar je mogoče v zgodovini. Francozi so izredno protislovni. Izumili so najhujše revolucije, istočasno pa človekove pravice, velike filozofe in neprimerljive zločince. Francija je država, ki živi v razklanosti, ampak je tudi država, ki zmore neverjetno veličino, ko vsakemu velikanu zgodovine, ne glede na politično pripadnost, ne glede na dejanja, vedno prizna pravico do spomenika ali mesta v Panteonu. Francozi so ponosni na Francijo! Francozi se zavedajo, da imajo Francijo zaradi vse zgodovine! Danton umre pod giljotino. Danton je del zgodovine naroda, ki istočasno časti tudi njegovega mučenika Robespierra.

Bi lahko mi Slovenci postali malo bolj Francozi in častili Slovenijo? Preteklost je del nas. Mi moramo gledati naprej!

Pa še nekaj, kar me v resnici najbolj muči: Francija praznuje in izkazuje svojo državnost na Elizejskih poljanah vsak 14. julij, Italijani na ulici Fori Imperiali natančno vsak 2. junij, Rusi brez izjeme na Rdečem trgu na dan konca druge svetovne vojne. Zakaj naša proslava ni 25. junija? So politiki za to, da imajo podaljšan konec tedna, ali za to, da služijo državi in državljanom ter jih spoštujejo na najvišji ravni?

Kot zmeren državljan se sprašujem, ali je to tako težko sprejeti.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.