Miro Požun: eden porodničarjev reprezentance, ki je postal evropski klubski prvak

Reprezentanco je Miro Požun prvikrat vodil v letih 1995 in 1996. Zanimiv je njegov kolaž vlog. Najprej je bil pomočnik mlajšemu Tonetu Tislju, nato je bil selektor sam, za asistenta pa si je izbral Slavka Iveziča. Ko je reprezentanco leta 1996 prevzel slednji, pa je kot pomočnika vključil prav Požuna. To pravzaprav ne čudi, saj ima zdaj upokojeni trener iz Šoštanja obilico izkušenj. Navsezadnje je kasneje kot trener Celja postal evropski klubski prvak.

"Začetek se mi je posebej vtisnil v spomin, saj se je tedaj Slovenija osamosvojila. Najprej sem bil pomočnik selektorju Tonetu Tislju. Takratni reprezentanti so imeli posebni odnos do državnega grba. Mislim, da je to v današnjih časih neponovljivo. Šlo je za posebno čast in pripadnost, pozneje pa je to zbledelo, ker so na vrsto prišle materialne stvari. Igralci so začeli dobivati denar, ki ga seveda ni bilo nikoli dovolj na voljo, zato so se začeli boji za čim boljši status reprezentantov. Naboj pa je v poznejših letih zbledel," se zdaj upokojeni trener, ki pa si redno ogleduje rokometna dogajanja, spominja obdobja izpred dveh desetletij.

Drugič po Kasimu Kamenici

V drugem mandatu je Požun v reprezentančno sedlo prišel tik pred evropskim prvenstvom 2008, potem ko se je vodstvo Rokometne zveze Slovenije na hitro razšlo s Kasimom Kamenico. na Norveškem je ob treh zmagah in treh porazih Slovenija osvojila deseto mesto, a realno pokazala več. Vseeno se ji je ob zmagi nad močno Dansko nasmihala uvrstitev v polfinale. A Slovenci so ostali nekoliko prekratki in sprijazniti so se morali z uvrstitvijo, ki je nekakšno povprečje vseh v zgodovini EP.

Največji minus mandata je bila spodletela uvrstitev na svetovno prvenstvo 2009, ki je bilo zaradi sosedstva Hrvaške še posebej mamljivo.

"Te kvalifikacije s Slovaki bodo moja rana in rana igralcev. Neverjetno je, kako na obeh tekmah igralci niso pokazali tistega, kar so sposobni. Kot da so bili energetsko izpraznjeni … Posebej prvo tekmo v Celju bi morali odigrati kvalitetneje. Tudi v drugi tekmi na Slovaškem smo imeli pozitiven rezultat, ampak zadnjih šest minut nismo dosegli zadetka. Slovaški vratar Richard Štochl je obranil vse, kar je bilo mogoče in še več. Tedaj sem ponudil odstop, ampak so na mojo stran stopili tudi igralci in složno dejali, da krivda ni bila moja. Imel sem tudi podporo predsedstva in delo nadaljeval. Reprezentanco sem pustil tako, kot sem jo dobil - z uvrstitvijo na EP." Na omenjenem prvenstvu – 2010 – pa je ekipo že vodil Zvonimir Serdarušić.