Ocenili smo: Grand Theft Auto V

Če bi sodili po prvem vtisu, potem bi se petemu Grand Theft Autu slabo pisalo. Začetna scena vas vrže v središče neimenovanega zasneženega mesteca ameriškega srednjega zahoda, kjer se s pajdašema ravnokar namenite oropati bližnjo banko. Vse skupaj seveda služi kot vadbeni poligon, ki vas nauči ostrostrelstva, skrivanja v zaklonu, preklapljanja med orožji in (anti)junaki ter seveda spretnega vrtenja volana, hkrati pa poda tudi kratko predzgodbo kasnejšemu osrednjemu dogajanju. Čeprav gre za povsem smiseln začetek, vse skupaj deluje nekako preveč medlo in na prvo žogo, da ne govorimo o grafični podobi, ob kateri se lahko upravičeno vprašate, ali se niste morda znašli v letu 2009.

Ponovno stopničko više Ampak, ker knjige ne gre soditi po platnicah, smo se tudi mi podali naprej, v srž dogajanja. Konec koncev rdeča nit GTAjev ni bila nikoli najsodobnejša grafika z največ posebnimi učinki, ali najbolj spektakularen uvod, temveč vse kaj drugega. Na primer odprt in obširen svet, ki igralca prevzame s svojo raznolikostjo in ga s postranskimi dejavnostmi popolnoma potegne vase, ali pa morda zgodba, ki navadno priča o absurdnosti današnje družbe ter s prikazovanjem (za marsikaterega kritika, bolnega) nasilja cinično kritizira kruto kapitalistično okolje, da ne govorimo o glavnih likih, katerih osebnost je, z izjemo tretjega dela v seriji, navadno dodelana do potankosti. Da, ko govorimo o GTAjih, ne govorimo o zgolj še eni “igrici”, ki vam krajša nedeljsko popoldne, temveč o izdelku, ki dviguje meje sodobne zabavne industrije.

Prvi trorazsežni avtomobilski tatič (GTA III) je ob svoji splovitvi leta 2001 pomenil pravo prelomnico igričarske industrije ter s svojim “peskovniškim” in domala neskončnim svetom odprl nova vrata v nadaljnjem snovanju iger. Zadnji GTA, torej ta, o katerem teče beseda, z revolucijo resda ne postreže, a vseeno vse obstoječe elemente izpopolni in jih dvigne stopniško više.

Kaj se skriva za platnicami? Pa kar začnimo. Po že omenjenem nenavdušujočem uvodniku, se kmalu znajdemo v precej znanem okolju. Los Santos, izmišljena različica Los Angelesa. Srečali smo ga že v predprejšnjem delu serije, podnaslovljenim San Andreas. Tokrat je še večji. Veliko večji. Gre za izjemno upodobitev čezlužnega urbanega okolja, zavitega v smog, morje nočnih luči in v oblake dvigajočih se nebotičnikov, katerim ni videti kraja.

Je prostor kjer se revščina in neizmerljiva bogatija srečujeta na vsakem koraku ter prostor odtujenosti in otopelosti, kjer vsak posameznik gleda le na lastno dobro. Seveda, kot je za franšizo že v navadi, je vse skupaj zapretiravano in prikazano satirično, tako da iz vas namesto solz izvabi nasmeh, a kritika resnične sodobne družbe je močno opazna vsakomur, ki količkaj spremlja dnevno dogajanje okoli sebe in šteje več kot dvanajst let. Čisto mimogrede, igra je seveda namenjena polnoletnim in strogo prepovedana vsakomur, ki je mlajši od magične številke 18.

Največja metropola doslej Los Santos, tako njegov urbani del, kot tudi podeželski oziroma predmestni, je že spočetka odprt v celoti. Odpravite se nekaj ulic stran iz getovskega predela in že boste kupovali v modnih butikih Vinewooda, zavijte na sever in prispeli boste med dvorce in vile mestne elite, nadaljujte pot in že boste stali sredi pustinje ob vznožju hribovja Mount Chiliad. V kolikor se odpeljete v nasprotno smer, proti jugu, tam najdete plažo in obratujoč zabaviščni park, blizu je tudi letališče. Prvikrat v seriji pa se lahko tudi okopate v okoliškem morju in raziščete podvodni svet, ali pa se pozabavate na vodnem skuterju.

Podobno kot v San Andreasu, tudi v petici lahko nadgrajujete statistike in karakteristike svojih junakov. Kot prevozno sredstvo uporabljajte kolo namesto avta in izboljšala se vam bo vzdržljivost, odbijte nekaj teniških žogic in naenkrat bodo vaše mišice zrasle, obiščite strelišče in vaši izstrelki bodo kmalu brez težav zadeli vsako tarčo. Virtualni svet je torej ponovno genialno upodobljen in zastavljen tako, da vam ni nikoli dolgčas. To je včasih dvorezen meč, saj vas postranske aktivnosti lahko kaj hitro odvrnejo od rdeče niti in ubadanja z osrednjimi misijami, kar pa je velika škoda.

Slednje so namreč nadvse spektakularne in zanimive, predvsem pa zelo raznovrstne. Običajno so večplastne in nudijo možnost različnih pristopov k razrešitvi “problema”, s tem pa seveda zahtevajo, da se nanje ustrezno pripravite in jih skrbno načrtujete. Misije so tako odličen pokazatelj, kako je ustvarjalcem igre v blagi obliki ponovno uspelo zamesti skupaj več podzvrsti, od streljank in frpjk, do dirkalnih arkad, ki se učinkovito in gladko prepletajo tekom igre.

Tri sijoče zvezde Kljub nenadkriljivemu svetu, ki je v GTAjih nekako vedno pobral zvezdniško vlogo, pa ga tokrat morda celo zasenčijo osrednji trije protagonisti. Michael, Trevor in Franklin na trenutke zbujajo občutek, kot da so ena in ista oseba, vsak od njih pa predstavlja del njene osebnosti. Temnopolti Michale, rojen na dnu prehranjevalne lestvice, je najbolj uravnotežen od svete trojice in stremi k boljšemu življenju, za kar je pripravljen trdo in pošteno garati, upokojen bančni ropar Michael živi v apatiji do družbe in je naveličan monotonosti vsakdana, agresivni Trevor pa je poln sovraštva in patološkega nasilja. Skupaj se odlično dopolnjujejo, njihove osebnosti pa so tako različne, da jih je pravi užitek opazovati “med delom”. Sicer med njimi lahko tekom igre ves čas preklapljamo in se tako zabavamo z nam najljubšim. Večini se bo verjetno najbolj “prikupil” Trevor.

Kapo dol Rockstarju je ponovno uspelo. V ogromnem živem svetu, s katerim dihate od začetka do konca, so ponovno ustvarili popoln zakon med dizjanom, pripovedništvom in mehaniko, ki na komaj še brnečih poslavljajočih se konzolah postavi nove standarde, katerih bržkone še kar nekaj časa ne bo dosegel nihče drug.

Ocena: 94