Ponedeljek, 8. 8. 2016, 14.52
6 let, 7 mesecev
Uber le še eden v vrsti velikih, za katere je kitajski zid previsok
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,45
Kitajski trg je zaradi svoje velikosti zelo mikaven, a Peking še kako dobro poskrbi, da prevelik del tega kolača ne bi končal na Zahodu.
Uber se je vdal: svoje poslovanje na Kitajskem je predal svojemu kitajskemu tekmecu Didi Chuxing v zameno za 17,7-odstotni delež. Preprosto ni šlo: Uber je tako postal še eden v vrsti velikih zahodnih družb, ki preprosto niso mogli preživeti ob netržni in zaščitniški kitajski regulaciji.
Za tujce omejitve, za Kitajce pa ne
Kitajske oblasti izvajajo zaščitniške ukrepe, ki tuja podjetja postavljajo v popolnoma neenakopraven položaj v primerjavi z domačimi. Omejevalni kitajski politiki do tujih tehnoloških podjetij pogosto v prispodobi rečejo Veliki kitajski požarni zid (Great Firewall of China), saj je tujim podjetjem prepovedano, kar domačim ni. Domača podjetja tako cvetijo, tuja pa prej kot slej obupajo.
Tako je nasedel Uber: kitajska zakonodaja, sprejeta konec julija, je Uberju prepovedala nadaljevanje subvencij, ki so jih izdatno namenjali svojim kitajskim voznikom in potnikom. Didi Chuxingu ni treba skrbeti za to omejitev in lahko Uberjev poslovni model nadaljuje v svojem imenu – in za svoj račun.
Zaščitenim domačim podjetjem tako, še razmišlja avtor v britanski reviji, za preživetje na trgu ni treba razmišljati o ustvarjalnosti, temveč lahko cvetijo tako, da posnemajo poslovne modele, ki so jih razvili drugi, predvsem na Zahodu.
Uber je le eno v vrsti zahodnih podjetij, ki se ni moglo kosati z neenakopravnostjo na kitajskem trgu, ki je posledica tamkajšnje protekcionistične zakonodaje in regulative.
Kar v vrsto
Najvrednejše zagonsko (start-up) podjetje na svetu Uber se je s svojim odhodom iz Kitajske pridružilo Googlu, ki je že prej dvignil roke od Kitajske in zahtev njenih regulatorjev, Facebook je tako ali tako prepovedan, Amazon pa še vedno brca v upanju, da se bo kaj premaknilo naprej, še poroča The Economist.
Veliko primerov je kitajskih podjetij, ki v osnovi delajo na poslovnem modelu neke zahodne tehnološke družbe: iskalnik Baidu je kitajski nadomestek za Google, družbeno omrežje Renren žanje sadove, ki bi jih sicer najverjetneje Facebook, katerega orodje za hipno sporočanje WhatsApp zaostaja za kitajskim funkcionalnostnim sorodnikom WeChat, eBay na Kitajskem? Ah, ne, imajo Alibabo.
Svetle izjeme in obratna pot
Nekaterim pa na Kitajskem vendarle gre, kljub boju z raznimi ponaredki. En primer: Kitajska je vendarle največji svetovni trg za Applov pametni telefon iPhone. Ne nazadnje pa niti tisti skoraj 18-odstotni delež Uberja v kitajskem podjetju, ki bo nadaljevalo njegovo pot, ni tako slaba tolažba.
Po drugi strani pa največja kitajska tehnološka podjetja prodorno napredujejo proti zahodu in veselo kupujejo deleže, med drugim tudi nekatera uspešna ameriška zagonska podjetja, med njimi sta tudi Snapchat in Lyft, in razvijalce mobilnih iger, kot sta finski Supercell in izraelska Playtika.
Aplikacijo WeChat uporablja 700 milijonov ljudi mesečno. Poleg hipnega sporočanja, ki je njena temeljna funkcija, ima še obilico dodatnih možnosti, ki jih konkurenca nima, kar razloži njeno izjemno priljubljenost na Kitajskem - pa tudi drugod.
Kdo najbolj pozna kitajski trg? Kitajci!
Toda vse krivde za neuspeh zahodnih podjetij na kitajskem trgu le ni mogoče pripisati kitajskemu protekcionizmu. Didi Chuxing je imel prijaznejše pristope do kitajskih voznikov kot Uber, v primerjavi z WhatsAppom pa WeChat ponuja veliko več funkcij, ki so Kitajcem pomembne, tudi igre in plačevanje parkirnine, dostave hrane ali popoldanske kavice, vse to v skupini 700 milijonov uporabnikov mesečno. Kitajcem je tako WhatsApp videti kot kamena doba v primerjavi z njihovim priljubljenim programom WeChat, na katerem kitajski uporabniki mobilnih naprav preživijo več kot tretjino svojega povezanega časa.
Igra morda ni poštena, ampak niso zato vsi igralci slabi
Ni nobenega dvoma, da je kitajska protekcionistična zakonodaja zabila žebelj v krsto Uberja (in še kakšnega zahodnega tehnološkega podjetja), a je zanj(e) to že pred tem bila igra, ki je pravzaprav že bila izgubljena.
Po drugi strani pa je WeChat eden izmed dokazov, da ni ravno vsako kitajsko podjetje posnemovalec zahoda, temveč da se tudi pri njih najdejo ustvarjalni in podjetni. Tistim, ki to niso, pa je Peking s svojo zaščitniško zakonodajo zagotovil kar nekaj nezaslužene izhodiščne prednosti, seveda pa se bodo morali tudi na Zahodu sprijazniti, da so na Kitajskem tudi takšni, od katerih bi se dalo marsikaj naučiti. Zdrava konkurenca je dobra tako za Zahod kot tudi za Kitajsko.
