Nedelja, 24. 12. 2017, 17.02
6 let, 4 mesece
Takšna kriza se je zgodila samo enkrat v zgodovini sveta
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,38
1
V daljni zgodovini, natančneje v geološki dobi karbon, ki se je začela pred približno 340 milijoni let, je imel svet nekaj časa veliko težavo. Raven ogljikovega dioksida v zemeljskem ozračju je bila izredno nizka, delež kisika pa je bil medtem skoraj dvakrat višji kot danes. Krivec za to so bila najzgodnejša drevesa, ki jim je v tistem obdobju šlo tako dobro kot nikoli več, povzročila pa so prvo in za zdaj tudi edino tako imenovano lesno krizo, saj je bilo lesa preprosto preveč.
Kdo ve, kako bi bili danes videti gozdovi, če se odpravljanja tako imenovane lesne krize pred več sto milijoni let ne bi lotil nepričakovani rešitelj.
Prve kopenske rastline so se pojavile pred približno 430 milijoni let. Da se niso prevrnile, temveč obstale pokonci, so s pomočjo evolucije razvile in pri rasti začele uporabljati celulozo, snov, sestavljeno iz molekul preprostih sladkorjev (glukoze).
Okrog 90 milijonov let pozneje, v obdobju, ki mu danes pravimo karbon, je narava vztrajnost rastlin nagradila z novim materialom - ligninom. Ta je bil v mnogo pogledih boljši gradbeni material za rastlinska stebla od celuloze, saj je trši in bolj odporen proti zunanjim dejavnikom, ki bi rastline lahko poškodovali, na primer vreme in živali.
Z ligninom so rastline dobile sposobnost ustvarjanja lesa in pojavili so se prvi gozdovi, v katerih sicer še ni bilo čisto pravih dreves, temveč nekaj deset metrov visoke olesenele praproti.
Ena bolj znanih je bil lepidodendron oziroma tako imenovani luskavec, ki je bil pravzaprav 30 metrov visoko deblo, na vrhu katerega je bila krošnja vej z listi in storži. Takole je bil morda videti eden prvih gozdov.
Lignin je najzgodnejša drevesa naredil praktično neuničljiva
Živali debel prvih dreves niso zobale, saj lignina niso mogle prebaviti, drevesne krošnje, na katerih so bili užitni listi, pa so bile za praktično vse živali, ki so takrat hodile po Zemlji, previsoko, da bi jih dosegle.
Pojav velikih brontozavrov, največjih in najvišjih dinozavrov, ki so se radi spravili nad drevesne krošnje, je bil takrat oddaljen še skoraj 200 milijonov let.
Drevesom ni nihče mogel nič in to je bilo za naravo zelo slabo
Drevesa so se v tistem času zvečine prevračala samo takrat, ko so njihove korenine odmrle od starosti. Ogromno jih je padlo v močvirja in mokrišča, ki jih je bilo takrat na Zemlji zelo veliko in v katerih so pragozdovi rasli najbolj množično.
V močvirjih sta obsežne skladovnice drevesnih debel pogoltnila voda in blato, sloji lesa so se nalagali eden na drugega in ob velikem pritisku skozi milijone let začeli ustvarjati premog.
Ena od posledic nalaganja "neuničljivih" dreves v močvare je bilo zmanjševanje ravni ogljikovega dioksida v Zemljini atmosferi, saj so ga hitro absorbirale obsežne vodne površine, v katerih se je kopičil les.
Znanstveniki ocenjujejo, da je delež kisika v ozračju planeta na račun vse manj ogljikovega dioksida na neki točki zrasel celo na 35 odstotkov. To je občutno več kot danes, ko kisik predstavlja približno 20 odstotkov kemične sestave atmosfere.
S tako visokim deležem kisika je kraljestvo živali uspevalo bolj kot kdajkoli prej - to je bil čas, ko je naokrog letal polmetrski mrčes -, kraljestvo rastlin pa je imelo veliko težavo. Manj ogljikovega dioksida je zavrlo uspevanje rastlin, saj ga seveda nujno potrebujejo za življenje.
Visok delež kisika je imel še eno posledico - gozdni požari so nastali veliko lažje in bili veliko obsežnejši, saj je ob še živečih rastlinah gorel tudi les že umrlih in predvsem prve zaloge premoga. Znanstveniki ugibajo, da nekateri požari zaradi tega niso ugasnili tudi več let.
Kaj je rešilo tako imenovano lesno krizo? Gobe.
Evolucija drevesnih debel, ki so se okrepila z ligninom, se je zgodila prej od nastanka naravnih mehanizmov, ki bi omogočili trohnenje oziroma gnitje lesa. Nekatere živalske vrste in bakterije so sicer že prej iznašle način, kako razgrajevati celulozo in jo uporabiti kot vir energije, lignin pa je bilo zaradi trdote in rigidnosti praktično nemogoče uporabiti kot hrano. Veliko boljši vir energije je namreč bil takrat, ko je gorel.
Tako imenovano lesno krizo, ki je zaradi kopičenja praktično neuničljivega lesa trajala več kot 40 milijonov let, so nazadnje rešile gobe oziroma glive, ki so drevesna debla napadle s kisikom in lignin postopoma pretvorile v čežano, iz katere je bilo mogoče izločiti užitno celulozo.
Glive, ki so razvile sposobnost gnitja lesa, pripadajo rodu Agaricomycetes. Znanstveniki opozarjajo, da so vse današnje glive, ki razkrajajo les, neposredne potomke tega rodu gliv, saj se je zmožnost gnitja lesa razvila enkrat samkrat v zgodovini sveta - v času lesne krize.
Kaj bi se zgodilo, če narava nikoli ne bi iznašla razkrajanja lesa oziroma lignina? Biologi ugibajo, da bi bil naš planet morda še vedno videti kot pred 300 milijoni let. Vladali bi mu gozdovi visokih olesenelih praproti, saj je malo verjetno, da bi se prava drevesa sploh razvila, po zraku bi še vedno frčal gigantski mrčes, ozračje pa bi bilo najverjetneje precej bolj hladno kot danes.
Viri: feedthedatamonster.com, Reddit, fossilhub.org, Zgodovina evolucije rastlin
1