Koga pravzaprav Bruselj varuje?

Evropski parlamentarci so prepričani, da njihova odločitev prispeva k razbijanju digitalnih monopolov. Google ima namreč več kot 90-odstotni delež pri evropskih spletnih poizvedbah, pri katerih so te z rangiranjem rezultatov subtilno (lahko) prirejene nekim drugim interesom. Verjetno bolj nekaterim drugim kot interesom potrošnikov, v imenu katerih naj bi bile te odločitve sprejete. Google je vendarle ameriško podjetje – in tudi močno Google je ameriško podjetje, ki dela za svoje interese in interese svoje države. Znani so primeri, ko so pri iskanju nekega dobavitelja ameriška podjetja dobila boljšo uvrstitev kot kakšna iz drugih delov sveta, kar je le en primer dejanske cenzure nad dostopom do interneta.

A proti Googlu se bo zelo težko boriti, saj ima dovolj denarja in infrastrukture, s čimer si bo še naprej zagotavljal svoj prevladujoči položaj. Sporočilo je bolj simbolne narave Tudi ta sklep Evropskega parlamenta je bolj kot ne simbolne narave, ker Evropska unija nima prav nobenih možnosti za izvajanje takega sklepa. Toda simbolno sporočilo je jasno.

"Nezavezujoča resolucija Evropskega parlamenta je namenjena predvsem domači javnosti," je odločitev evropskih parlamentarcev za Planet Siol.net komentiral Jan Jona Javoršek iz Centra za mrežno infrastrukturo ljubljanskega Instituta Jožef Stefan. S to resolucijo, meni Javoršek, skuša Evropska unija v igri za javno podobo ter delež spletnega in mobilnega trga, kjer sodelujejo predvsem velike ameriške korporacije, zaščititi svoje, predvsem korporativne državljane.

Med tistimi, ki so na naši celini najglasnejši glede Googla, sta dva nemška medijska velikana, Axel Springer in Hubert Burda Media, navajajo v zadnji tiskani izdaji revije The Economist.

Čeprav resolucija Evropskega parlamenta nima pravnih posledic za Google, se bo ta verjetno odzval na način, ki ne bo dolival olja na ogenj nesoglasij med njim in Evropo. "Pričakujemo simbolično rešitev Googla, ki bo veljala za zmago Evropskega parlamenta, večjih sprememb pa ne bo," meni tudi Javoršek. Svet ni samo črno-bel Pri reviji The Economist, predsednik uprave Googla Eric Schmidt je član uprave materinskega podjetja, ki ima v lasti omenjeno revijo, poudarjajo, da je Google, podobno kot Facebook in Amazon, izkoristil "omrežne učinke" – priljubljenost njihovih storitev je le še pospešila rast števila uporabnikov. Google je tako postal upravitelj in lastnik izjemno velike zbirke podatkov, ki jo polni in izkorišča za podatkovno rudarjenje bolje kot kdorkoli drug na svetu. Tudi za to, kako bo komu čim bolje postregel s svojimi oglasi.

Toda ali gre pri tej prevladi tudi za zlorabo, je že drugo vprašanje, opozarja The Economist. Evropa Googlu očita, da pri iskalnih rezultatih daje prednost svojim storitvam, kar oglaševalcem močno otežuje vodenje oglaševalskih kampanj na različnih platformah. Čeprav nekaj teh potez in lastnosti res ni ugodnih za Googlovo konkurenco, uporabnikom pridejo prav – takojšen dostop do nekih informacij jim dejansko prihrani čas. V digitalni ekonomiji je več konkurence Internetnih monopolov ne bi bilo treba regulirati tako ostro kot klasičnih že zaradi tega, ker je vstop v svet digitalnega poslovanja že tako ali tako veliko lažji kot tekmovanje v svetu klasičnega poslovanja. Kot primer panog, kjer je že v izhodišču konkurenca veliko težje uresničljiva kot v digitalnem gospodarstvu, The Economist navaja telekomunikacijske operaterje in energetska podjetja ter nadaljuje, da je tam, kjer je konkurence manj, potrebno toliko več regulacije. Prav tako dodajajo, da Google s svojimi pristopi vendarle ne onemogoča prehoda h konkurenci na tak način, kot je Microsoft svoje uporabnike priklenil na operacijski sistem Windows. Američani odgovarjajo: Zakaj Evropa ne zmore narediti Googla? Ameriški politiki so odločitev Evropskega parlamenta opisali kot "googlofobično" in protekcionistično. Evropskim politikom sporočajo: namesto da bi napadali uspešna ameriška podjetja, bi se morali vprašati, zakaj Evropi ni uspelo ustvariti podjetja, kot je Google ali Facebook. Eno takšno evropsko podjetje bi stari celini naredilo več dobrega kot zaščita tamkajšnjih prvotnih podjetij, jim še sporočajo politični kolegi onstran luže.

Evropska politika se je v primerjavi z ameriško tudi več ukvarjala z (utemeljenimi) vprašanji glede zasebnosti uporabnikov – a ji Američani sporočajo, da se zasebnost uporabnikov varuje z nadzorom poslovanja ponudnikov storitev, na primer s privzetimi nastavitvami storitev, ki od uporabnika zahtevajo izrecne privolitve, ne pa z omejevanjem njihove tržne moči.