"Ali sploh kdo še ne uporablja umetne inteligence?" #video

Zmerno sem optimističen o priložnostih, ki jih umetna inteligenca ponuja, sem pa manj optimističen o tem, ali smo zmožni sprejeti in izkoristiti te priložnosti, je prepričan prof. dr. Luciano Floridi.

Profesor Luciano Floridi je bil v Sloveniji v času letošnje Microsoftove NT konference, kjer je bil glavni govorec na uradnem odprtju.

Srečali smo ga na slovenski obali, kjer je bil glavni govorec na odprtju letošnje NT konference, ki jo organizira slovenska podružnica Microsofta.

"Umetne inteligence ne izkoriščamo dovolj in na pravi način." Že na predavanju ob odprtju je poudaril, da umetne inteligence ne izkoriščamo dovolj in na pravi način ter da zaradi tega ni prepričan, ali bomo znali in zmogli izkoristiti vse priložnosti, ki jih umetna inteligenca ponuja. "Če bi to le znali, bi bili obeti lahko čudoviti."

Umetna inteligenca je tu že desetletja

Čeprav se o umetni inteligenci, predvsem z etičnega vidika, veliko začelo govoriti šele pred kratkim, ima umetna inteligenca že več desetletij svoje zgodovine. Med drugim Floridi opozarja, da pravzaprav še ne moremo natančno opredeliti, kako bo umetna inteligenca spremenila trg in dela in zlasti, da številne šokantne medijske napovedi, kaj se bo pri tem zgodilo, nimajo utemeljitve.

Na predavanju, a tudi v pogovoru, je povedal, da je z etičnega vidika umetna inteligenca največ dobrega naredila v zdravstvu in da ji bo morda celo uspelo odpraviti težave zaradi kronične kadrovske podhranjenosti v zdravstvu.

Po svojem predavanju, pred vrnitvijo na Otok, si je vzel nekaj časa tudi za pogovor za naš medij.

"Številne šokantne medijske napovedi o tem, kako bo umetna inteligenca spremenila trg delovne sile, pravzaprav nimajo utemeljitve."

Kako bi nekomu, ki se v življenju ni srečal s tehnologijo, opisali, kaj je umetna inteligenca?

Umetna inteligenca je tehnologija, ki nam pomaga rešiti naloge, na primer nekaj najti, prevesti iz enega v drug jezik ali naloge opraviti bolje ali hitreje, na primer tolmačiti slike in posnetke. Če bi to opravili ljudje, bi dejali, da je to inteligenca, a tehnologija za to ne potrebuje inteligence, le uporablja veliko podatkov in naprednega programja.

Kaj ocenjujete za najpomembnejši mejnik, ki ga je umetna inteligenca že dosegla?

Menim, da je najbolj očarljivo, kako umetna inteligenca razpoznava in interpretira slike. Ko tu rečem slike, imam v mislih slike v najširšem pomenu – tudi stran z besedilom v enem jeziku, ki ga lahko umetna inteligenca prevede v drug jezik, ali rentgenski posnetek in še marsikaj. Prav ta zmožnost ekstrakcije informacij iz vzorcev je izjemna, kajti s tem preprostim prehodom lahko naredimo ogromno; med drugim lahko upravljamo promet v mestih, zagotovimo boljše zdravljenje v bolnišnicah, optimiziramo logistiko v podjetju.

"Menim, da je najbolj očarljivo, kako umetna inteligenca razpoznava in interpretira slike. Ko tu rečem slike, imam v mislih slike v najširšem pomenu."

Kako je umetna inteligenca spremenila naša življenja?

Zdaj lahko rešujemo naloge, ki jih prej nismo mogli, tiste naloge, ki smo jih že prej znali rešiti, zdaj lahko opravimo bolj učinkovito. To je velika sprememba. Ta tehnologija je v primerjavi s prejšnjimi avtonomna – tehnologijo damo ustrezno prirejeno nalogo, nato tehnologija sama ponudi rešitev. Če nam je rešitev všeč oziroma ustrezna, jo sprejmemo, sicer pa ponavljamo postopek, dokler ne dobimo zadovoljive rešitve.

Že res, da zmožnost ločevanja psa in mačke na fotografiji morda – razen na družbenih omrežjih – nima velike praktične veljave v vsakdanjem življenju, toda ločevanje navadnega od reševalnega vozila lahko pomaga pri prilagajanju prometa – odpre zapornico rešilcu, ne pa drugim – in tako dobesedno lahko rešuje življenja.

Koliko dosežkov in zmožnosti umetne inteligence je pravzaprav že vpeljano v naš vsakdan?

Ljudje še vedno doživljajo umetno inteligenco v podobi humanoidnega robota – in to ni prav. V pravem svetu pa je umetna inteligenca zelo prisotna povsod, četudi je morda ne vidimo in ne doživljamo v neki materializirani podobi. Marsikdo misli, da umetne inteligence ne uporablja in se niti ne zaveda, kako vseprisotna je že.

Ko v spletni trgovini prejmemo priporočilo za neki izdelek ali storitev, je to umetna inteligenca. Podobno v storitvi pretočnega videa prejmemo priporočilo za neko vsebino. Ko na pametnem telefonu posnamemo čudovito fotografijo, je pri tem pomagala umetna inteligenca. Bančništvo, tehnologije optimiziranja glasovnih komunikacij – tudi tu je umetna inteligenca.

Vse to je drobcena in še vedno razvijajoča se, a vendarle umetna inteligenca, ki je tu ves čas v ozadju nečesa, kar je predvsem videti dobro. Umetna inteligenca je že nekaj privzetega, tako kot elektrika – ali se kdaj sploh vprašamo, kje vse uporabljamo električno energijo? Ali je sploh kdo ne uporablja?

"Že res, da zmožnost ločevanja psa in mačke na fotografiji morda – razen na družbenih omrežjih – nima velike praktične veljave v vsakdanjem življenju, toda ločevanje navadnega od reševalnega vozila lahko pomaga pri prilagajanju prometa in tako dobesedno lahko rešuje življenja."

Ali lahko potem rečemo, da je učinkovita umetna inteligenca nevidna?

Všeč mi je ta ideja transparentnosti, nevidnosti. Transparentnost lahko pomeni dvoje in nekatere to, žal, lahko zmede. Lahko pomeni nekaj, kar vidim znotraj, ali nekaj, kar vidim skozi. Steklo je prozorno, ker vidim skozenj – in natanko tako transparentno umetno inteligenco si želimo – nenapadalno, mi pomaga in mi olajša življenje.

Toda meni je všeč tudi prozornost kot v stekleni škatli, ko vidim, kaj se dogaja v notranjosti. Ravno to je temelj za številne etične razprave: če hkrati vidiš skozi in v notranjost, lahko odpraviš morebitne pomanjkljivosti.

V svojih razmišljanjih ostro ločite med zahtevnimi in kompleksnimi nalogami …

Zahtevne naloge zahtevajo čas ter posebna znanja in veščine. Vožnja avtomobila je zahtevna naloga. Kompleksne naloge so tiste, ki so sestavljene iz več korakov, lahko tudi preprostih. Pomivanje posode je kompleksna naloga.

"Umetna inteligenca je že nekaj privzetega, tako kot elektrika – ali se kdaj sploh vprašamo, kje vse uporabljamo električno energijo? Ali je sploh kdo ne uporablja?"

Kako se tehnologija loteva zahtevnih nalog?

S preobrazbo v zahtevno. Pretvorimo zahtevno nalogo v mnogo, mnogo, mnogo manjših opravil, ki so preprosto obvladljiva. Pomembno je, da okolje prilagodimo tehnologiji in temu, kar zmore, ne pa, da tehnologijo kar vržemo v okolje in pričakujemo, da bo reševala naloge enako kot mi. Ne bomo gradili robota, ki bi vozil z roko na volanu in nogami na pedalih, temveč bomo oblikovali drugačen avto. Temu rečemo ovojnica, tridimenzionalno okolje, v katerem deluje robot – in mi zdaj ustvarjamo številne ovojnice za umetno inteligenco.

Kako preprosto je ustvarjati takšne ovojnice?

Nekateri avtomobilski proizvajalci odločno napovedujejo, da bomo kmalu imeli avtonomna vozila. Jaz pa pravim, da ni vprašanje kdaj, temveč kje. Na letališčih in povsod, kjer je pot jasno definirana oziroma kjer je realnost mogoče preprosto transformirati okrog tehnologije, jih bomo gotovo imeli veliko prej kot v vsakdanjem prometu na mestnih ulicah. London, kaos v prometu, nič posebnih pasov – tam avtonomna vozila? Ne bi rekel.

"Ljudje še vedno doživljajo umetno inteligenco v podobi humanoidnega robota – in to ni prav. V pravem svetu pa je umetna inteligenca zelo prisotna povsod, četudi je morda ne vidimo in ne doživljamo v neki materializirani podobi."

Kako smo lahko prepričani, da smo ovojnico dobro opredelili?

Če je rezultat enak ali boljši, kot če bi nalogo opravljali sami. Če ne moremo ločiti, kdo je dobro opravil delo. Še en primer: če imamo na vhodu dva in dva, je na izhodu štiri – toda ali je šlo za seštevanje ali množenje? Ne vem, a pravzaprav niti ni pomembno, kajti v vsakem primeru je izhod štiri, kljub temu, da sta seštevanje in množenje različna procesa. Nekdo bo morda seštel, nekdo drug ali stroj pa množil, a bo rezultat enak.

Ali iz tega lahko sklepamo, da je ena od največjih ovir za razvoj umetne inteligence pričakovanje, da morajo računalniki in roboti opraviti naloge natanko na enak način, kot to počnemo mi?

Natanko tako. Pogosto se srečam s to oviro, ko inženirji nočejo razumeti, da je treba prilagoditi okolje tehnologiji. Ne moremo pričakovati, da bo samovozeči avtomobil razpoznal barve semaforja, če pa veliko lažje razpozna črtno kodo, ki jo ljudje težje ali vsaj počasneje. Ni potrebno, da bi bile naloge opravljene na enak način, pomembno je, da je rezultat enak ali boljši.

"Pomembno je, da okolje prilagodimo tehnologiji in temu, kar zmore, ne pa, da tehnologijo kar vržemo v okolje in pričakujemo, da bo reševala naloge enako kot mi. Ne bomo gradili robota, ki bi vozil z roko na volanu in nogama na pedalih, temveč bomo oblikovali drugačen avto."

Od kod izvirajo strahovi pred umetno inteligenco?

Zaradi negotovosti. Če ni svetlobe ali luči, razmišljate kot otrok, da so za vogalom lahko pošasti. Moje priporočilo je zelo preprosto: prižgite luč. So pa upravičeni strahovi o tem, česa so ljudje zmožni narediti z vso močjo tehnologije. Ljudje so vrgli na druge ljudi dve atomski bombi, a za to ni kriva tehnologija, kajti to je perverzna zloraba tehnologije. Ne morem reči, da je tehnologija nevtralna, saj ima tako dobre kot slabe strani, a sem prepričan, da prevladujejo dobre strani.

Kakšna jamstva imamo, da bodo pri rabi prevladovale pozitivne strani?

Če ljudje uporabljajo slabe strani tehnologije, so za to odgovorni sami. Razpoznavanje obraza omogoča številne primere koristne rabe, vsekakor pa ni namenjeno diskriminaciji ali posegom v zasebnost. Žal pa ne moremo izključiti možnosti, da bomo priča neumnim, napačnim in zgrešenim načinom rabe tehnologij, vprašanje je, koliko bolečine lahko preprečimo, če razmišljamo vnaprej. Kakšen dan sem bolj optimističen, kakšen drug dan pa zaradi raznih aktualnih dogajanj in oseb veliko manj. Optimizem ne pride sam po sebi, temveč zahteva veliko napora. Če imate vsaj malo možganov, je v današnjih časih pesimizem naravno stanje.

"Strahovi pred umetno inteligenco nastajajo zaradi negotovosti. Če ni svetlobe ali luči, razmišljate kot otrok, da so za vogalom lahko pošasti. Moje priporočilo je zelo preprosto: prižgite luč."

Koliko škode umetni inteligenci in njenemu dojemanju v javnosti povzroča zabavna industrija s šokantnimi podobami uničujočih robotov in preostalimi scenskimi pretiravanji?

Mediji živijo od prodaje in zato ustvarjajo takšne podobe, ki se dobro prodajajo. Pa vendarle lahko zabavna industrija lahko naredi več in bolj pravilno – imamo na primer filme o uničevalnih zombijih, pa vendarle ne verjamemo, da takšni zombiji obstajajo. Pri ustvarjanju podob in javnega mnenja so včasih sporni tudi razni akademski interesi, ki se vrtijo okrog ogromnih količin denarja, ki so na voljo – če vsiljujete strahove, se ti strahovi nekomu lahko dobro splačajo.

Tudi industrija je kriva, saj je še do pred kratkim, zdaj pa vendarle v manjši meri, neodgovorno obljubljala in množično razširjala obljube in pričakovanja, ki niso obvladljiva in uresničljiva. Obljubljali so Einsteina na silikonskem čipu, v resnici pa samovozeči avto ne loči med skalo ali plastično vrečko, ko se nenadoma pojavi na cesti.

Ali je potem umetna inteligenca nevarna in tvegana?

Zaznavamo koalicijo strahov, ki jo poganjajo različni interesi: denar, prodaja, dobiček, vidnost, oglaševanje, publiciteta … Nekateri moji kolegi uradno rečejo, da je umetna inteligenca največje tveganje današnjega časa. Resno? Danes še nimamo robota, ki bi lahko spodobno porezal travo na vrtu, če mu s prilagajanjem, torej pripravo ovojnice, ne dopovem, kaj je trava, ki naj jo poreže, in kaj so cvetovi, ki naj jih pusti pri miru. S takšnimi strahovi preusmerjajo pravne, etične in vse druge razprave stran od resničnih nevarnosti in tveganj današnjega časa. Veliko razvoja umetne inteligence in pripadajoče moči je skoncentriranega v rokah razmeroma majhnega števila podjetij, kar lahko pride v napačne roke ali napačne namene – to je prava nevarnost.

Kaj pa mediji in njihov odnos do umetne inteligence?

Tradicionalni mediji izgubljajo vidnost s pojavom digitalnega, to kompenzirajo s tem, da digitalno prikazujejo kot pošast, in z dodajanjem takih novic, kjer je veliko vpitja, škandalov. Umetna inteligenca se je pokazala kot izjemno priročna za ustvarjanje takšnih novic, četudi brez vsebinske utemeljitve.

Veliko se ukvarjate z etiko umetne inteligence – kaj ocenjujete, da je z etičnega vidika največji spodrsljaj umetne inteligence?

Največji spodrsljaj, za katerega sicer vidimo luč na koncu predora, je, da smo prestopili iz obdobja popolne tišine in ignorance v obdobje pretiranega hrupa. Vsako, še tako majhno podjetje ima danes svoje smernice, svoje manifeste, svoja načela o umetni inteligenci, to pa ustvarja zmešnjavo. Spodrsljaj je v tem, da veliki igralci niso postavili nekih enotnih okvirjev, ki bi bili sprejemljivi in uporabni vsem, a, kot rečeno, se zadeve počasi le premikajo v pravo smer.

Kaj pa največja priložnost?

Največja priložnost je, da preidemo od tega, kaj narediti, v kako to narediti. Imamo neka splošna načela, a zdaj je čas, da to uvedemo. Namen igre je, da v njej zmagam in da ustvarim spremembo na bolje, ne pa samo, da sledim pravilom.

Z etičnega vidika: kje najdemo najbolje primere dobre prakse uporabe umetne inteligence?

Skoraj vsi takšni dobri primeri prihajajo iz zdravstva – od interpretacije zdravstvenih posnetkov, izboljšane diagnostike … Lahko opredelimo količino bolečin, ki smo jo zmanjšali ljudem, in to je vsekakor dobro.

Kaj pa slabi primeri?

Videti je, da smo nekoliko malomarni na področju varnosti in obrambe. Poskusni program razpoznave obraza v Londonu je ljudem ustvaril občutek, da so pod stalnim nadzorom, a je daleč najslabši primer rabe na Kitajskem, kjer uporabljajo umetno inteligenco za profiliranje in rangiranje državljanov. Družbeni nadzor je šolski primer, kako naj ne bi uporabljali umetne inteligence, in prepričan sem, da bomo tako slabih kot tudi dobrih primerov v prihodnosti imeli še več.