Naftalinske misice

Imam občutek, da so si ljudje bolj kot to, da smo v nedeljo izbrali novo Miss Slovenije, zapomnili besede vodje projekta Eve Repič, ki je na odru SNG Maribor dejala, da gre pri lepotnem izboru za "projekt nacionalnega pomena". Saj čisto razumem, kaj je hotela povedati in luštno bi bilo, če bi bile nacionalnega pomena kdaj tudi teme, pri katerih v vsakem drugem stavku ne slišiš omemb "propada pravne države", a vseeno - če je Miss Slovenije projekt nacionalnega pomena, se nam ne piše dobro. Pa v bistvu ne zato, ker bi šlo za trivialno temo, ampak bolj zato, kako je bila ta tema izvedena.

SNG Maribor gor ali dol, celoten izbor je bil le korak stran od priložnostnega odra sredi kakšnih term in tudi obupno neposrečene šale o Pahorju in Kosorjevi iz ust sladkobne voditeljice niso pomagale pri občutku, da se izbor dejansko dogaja tukaj in sedaj ter ne pred desetimi, dvajsetimi leti. Del "šale" je bil nenazadnje tudi telegram, kako retro. Čeprav je bilo med videnimi lepoticami (tokrat se bom vzdržala debat o lepoti, to lahko traja v nedogled) razen nekdanje Miss športa bolj malo dejavujev, pa je zanj poskrbela vsaj voditeljica, ki se je tudi sama na taistem tekmovanju preizkusila leta 2001. In saj smo pravzaprav imeli občutek, kot da smo leta 2001.

Od lepotnih izborov ne pričakujem nekih revolucionarnih pogruntavščin, res ne, a tudi dremež med kopitljanjem domnevnega cveta lepote ni ravno priporočljiv. Slovenske prireditve lahko večinoma uvrstimo v tri kategorije: teater, komemoracija in naftalin. Viktorji so (z izjemno Toša in Zrneca) ponavadi teater (voditelj/ica igra neko menda komično vlogo, ki jo skoraj obvezno spremlja en ali drug naglas, po možnosti štajerski), proslava ob dnevu državnosti je mešanica teatra in komemoracije, medtem ko je podelitev Prešernovih nagrad kljub teatru zgolj komemoracija. Morija, morija, morija, zeh. Kot povprečen slovenski film (pa naj mi Vojnovič oprosti za ta negativizem).

Miss Slovenije v tej računici sodi v naftalinsko kategorijo, ki bi ji bolj kot tisti z vseh vetrov pobrani glasbeni nastopi (kvazi drzna April, obupno neuglašena nekdanja tekmovalca iz oddaje Slovenija ima talent, barbika v vlogi gospodinje Alya, čuteči Tangels) pristajal one man band na sintesajzerju, s katerim bi se Lucija Gubenšek bržkone bolje razumela kot s svojim sovoditeljem Boštjanom Klunom. Res, ko se je po nekaj mučnih trenutkih (zmagovalne!) tišine iz zvočnika zaslišala pesem You're Simply the Best in so z neba popadali tisti večni bleščeči konfeti, je manjkala samo še hotelska terasa. In vijolični suknjič Stojana Auerja.

Samo kritiziram in ne ponudim nobene rešitve? Za začetek nehajte najemati Igorja Jelena za vsako pasjo procesijo, ki ima nekje v bližini kakšno pisto. Tudi sposoben scenarist ne bi škodil. Za začetek. Jaz pa se bom po drugi strani potrudila brzdati svoja pričakovanja, ker očitno že z željo po gledljivem programu zahtevam preveč. Mislim, pred televizijo paradira dvanajst punc, včasih celo v kopalkah – kako lahko iz tega narediš nekaj tako dolgočasnega?

Kakorkoli že, izbrali smo novo najlepšo žensko v Sloveniji. No, bolj dekle. A če bi danes, slab teden po izboru, od ljudi hotela izvedeti ime te misice, bi me verjetno gledali podobno zbegano, kot če bi jih vprašala, ali so kdaj že slišali za revijo Bella Donna. Nekdo me je dejansko vprašal, zakaj Italijani sodelujejo pri izboru najlepše Slovenke. Mu ne zamerim. Pri tovrstni promociji in zastarelosti tekmovanja se verjetno ne moremo nadejati, da bo prihodnje leto konkurenca med lepoticami večja. Zadovoljni tako ali tako nikoli ne bomo (vsi), a najprej bi se lahko potrudili vsaj pri izboru samem.