Svoboda motociklistov

Res je, da je voznik na motociklu večinoma sam. Nihče mu ne prigovarja, otroci na zadnjih sedežih ne jokajo, zavije lahko, kamor ga je volja. Res je tudi, da dodatna moč in lahkotnost vozila bistveno nadgrajujeta zmogljivosti telesa in dajeta občutek, da omejitev ni več. In to je svoboda! Toda žal popolnoma fiktivna!

Kakšna je namreč svoboda, ko začne deževati, ko začne snežiti in lahko le parkiramo ali zmrzujemo? In pregovorni veter v laseh ... Kakšen veter v laseh, ko se v poletni vročini potiš pod čelado? Pa tudi če se ne, je redek motocikel, ki resnično vzbuja občutek svobode. Gremo po vrsti.

Velik težek potovalni motocikel je za mnoge sinonim svobode. Toda kam gre ta svoboda, ko cesta preide v makadam ali ko je gneča na cesti dovolj velika, da zaradi "glomaznosti" motocikla, ki nas razvaja z udobjem, ne moremo prehitevati med kolonami. Svoboda cest se na tem motociklu hitro spremeni v zapor. Podobno kot pri čoperjih, le da tam zaradi slabe ciklistike svobodo ustavi že prva serija serpentin ali popeskanih ovinkov.

Pravo svobodo, ko lahko brez omejitev drvimo prek vsega, kar se postavi na poti, in med vsemi ovirami, zato daje le lahek terenski motocikel. A tudi ta le navidezno. Ekološki zakoni, če že ne zavest, v civiliziranem svetu hitro ustavijo pot v svobodo. Obenem pa v bolečinah daljše poti in še posebej na avtocesti, ko nas prehitevajo majhni mestni avtomobili, občutek svobode izpuhti v neudobnih tresljajih enovaljnika.

In obratno. Superšportni motocikli so najhitrejši cestni legalni stroji. Nihče nas ne ujame, nihče nam ni kos. A to ni svoboda, to je napuh nad občutkom vsemogočnosti in silno nadgradnjo naših zmogljivosti. Ustavili nas bodo utrujenost zaradi neudobnega položaja, prvi kos blata, prvi policist z radarjem ali nesposoben voznik, v katerega bomo treščili.

Pri motociklih lahko o svobodi zato govorimo le pri potovalnih terenskih motociklih, kot je na primer GS-a 1200. Toda ko se z njim pripeljemo pod hribe ali na morje na koncu sveta, iz prtljažnika ne moremo vzeti smuči ali surfa. In tedaj se svobodne možnosti, ki se odpirajo pred nami, spet zaprejo.

Svoboda je zato očitno lahko le v avtomobilu. A le dokler se ne ustavimo v koloni ali v pasteh kolovozov. Zato bi moral biti svoboden terenec, a ta ne daje vozniškega veselja v ovinkih. Zato je svobodno le eno vozilo ̶ športni terenec. Pa seveda ne komercialni pomehkužen, kot jih videvamo vsakdan na cesti, ampak brezkopromisno in neuničljivo dirkaško vozilo, kot je petstokonjski bowler nemessis.

A tudi tu ne najdemo svobode. Tudi če se gnečam ognemo po najhujših drčah in kolovozih, z avtom, ki stane dvesto tisoč evrov, tega verjetno ne bomo počeli. Predvsem pa če imamo denar za tak avtomobil, ne bomo imeli veliko prostega časa. Čas je pač denar. Svoboda pa nekaj povsem drugega. Zato blagor kmetovalcu na koncu sveta, on je presrečen s svojo eno konjsko močjo, v katero vpreže plug in še sanja se mu ne o motociklih z dvesto konjiči. In predvsem ga ne muči zavest, da prihodnje leto pride na tržišče nov motocikel s konjem več in novo barvno črto, ki si ga bo sosed gotovo privoščil. In to je svoboda!

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.