Ko elektronika pogrne na celi črti ...

Prvih trideset kilometrov poti proti kavi je potekalo med sneženjem na dobro spluženi državni cesti. Elektronski pripomočki med umirjanjem spodrsavanja večkrat rumeno pomežiknejo in poskrbijo za varno vožnjo.

Kadar avtomatski menjalnik pred ostrejšimi ovinki vztraja v najvišji prestavi, ročno pretaknem za dve dol in uživam v vožnji. Tudi med prehitevanjem, saj se nekateri peljejo manj kot 50 kilometrov na uro, med njimi so celo trije "telefonisti".

Spotoma pomislim na švedskega voznika, ki se večkrat pelje po Sloveniji in pravi takole: "Nikjer na svetu, razen v Sloveniji, ni voznikov, ki v lepem vremenu tako divjajo po cestah, in nikjer ne vozijo po snegu tako obupno počasi."

Z glavne ceste zavijem na malo manj glavno, kjer je debelina snežne podlage malo večja, vendar težav ni. "Naša" poleg mene že kliče, naj hči pristavi za kavo, ta pa jo sprašuje, ali imava dobre zimske gume. Seveda jih imava, vrhunske so, pa avto za trideset "jurjev", pa kup pametnih pripomočkov ima … Pa se je kmalu izkazalo, da so bili najbolj pametni pripomočki v prtljažniku, kamor sem dal škornje in lopato. Hči namreč domuje na skoraj sedemsto metrih in sem pomislil, da bom morda moral "skidati" prostor za parkiranje.

Ko z manj glavne ceste zapeljem navzgor na slabo spluženo še manj glavno, se mi zazdi, da pogonska kolesa nič kaj prepričljivo ne grabijo v tistih pet ali deset centimetrov nespluženega snega in da bo treba tiste "ta hude" klance pod vrhom premagati vzvratno. To je skrajna rešitev, kadar vozilo s sprednjim pogonom obstane na zasneženih cestnih vzponih. In glej ga, zlomka, za ovinkom, kjer je naklon le malo večji, že obstanem. Dvesto "konj" v motorju je brez moči, ki mu jo odvzameta sistema za preprečevanje spodrsavanja in za dinamični nadzor. Stikala za izklop elektronike pa ni! Pa to je za znoreti!

Zapeljem nazaj po zalet in poizkusim s prvim ukrepom: proti ovinku pripeljem hitreje in z ročno zavoro popravim smer, vendar me ESP takoj umiri. Vrnem se vzvratno in poizkušam prevoziti ovinek z več plina in sočasnim rahlim pritiskanjem zavore. Pridobim vsega pet metrov, pa me spet prekine elektronika. Plin namreč ni povezan s pletenico, ampak deluje na električno žico, elektronika pa med sočasno uporabo plina in zavore izbere zavoro. Pri tem pa si verjetno misli, da ima ta voznik preširoko stopalo.

Potem ko obupam in se vzvratno spuščam navzdol, se še nepazljivo zaplezam in z zadnjim delom zapeljem v cel sneg. Avto spravim na cesto šele z uporabo lopate in škornjev. In zeta, ki se pripelje dol z dvajset let starim cliom.

Potem se z "našo" presedeva in skupaj se odpeljemo navzgor proti kavi. Mimo mesta, kjer so sledovi neuspešnega speljevanja trideset "jurjev" vrednega 200-konjskega lepotca, 500 evrov vredni clio pospešuje v drugi prestavi, zet pravkar prestavlja v tretjo. Do doma za šalo premaga zasneženo cesto s šestnajstodstotnim naklonom. Pa ne z verigami, obut je le v dve leti stare pozimi in poleti uporabljene "eskimke"!

Kaj naj rečem? V snegu sem obstal z novim, za zimo opremljenim vozilom na cesti, ki ni bila neprevozna. Škoda da tisti, ki je na trg spravil vozilo s pogonom na par koles brez možnosti izklopa elektronskih pomagal, kdaj pa kdaj med sneženjem ne sede v svoj lastni izdelek. Pa pustimo pikre in jezne misli, saj končno nisem bil prav nič prikrajšan za zimsko veselje – zaradi dvajset let starega clia.