40 let Fordovega transita

Transit se je rodil iz poroke dveh popolnoma tujih staršev, nemškega in "angleškega" Forda. Obe podjetji sta se leta 1965 odločili zamenjati zastarane modele in sicer prva taunus transit, druga pa 400E. Na podlagi skupnega truda in moči so se odločili ustvariti nov model, ki bi ga lahko izdelovali v obeh deželah.

Nenehno menjavanje imen

Transit je najverjetneje eno izmed redkih vozil, ki je od razvoja do proizvodnje zamenjal kar precej imen. Njegovo prvo ime je bilo Redcap, ki se ga je držalo med samim razvojem. Ko so Fordovi inženirji dobili v roke projekt, so mu dali ime, ki je bilo običajno za njihove serije: V-Series. Zakaj je bilo izbrano to ime, še danes ni natančno znano. Nekateri trdijo, da naj bi "V" pomenil "van" (dostavni avtomobil), drugi "versatility" (okretnost, fleksibilnost), saj naj bi osnovna ideja vključevala kar 78 različnih konceptov. Vernon Preston, glavni inženir pri izdelavi transita, pa je bil prepričan, da naj bi "V" pomenil začetnico njegovega imena ter s tem zaznamoval in potrdil njegove trajne zasluge.

Naključje je rodilo ime transit

Leta 1965 je transit dokončno dobil svoje ime. Glavni protagonist za to ime je bil William Batty, predsednik Forda v Veliki Britaniji, ki se je navdušil za to ime in ga uvedel za evropski trg. Batty naj bi zahteval, da mu pripeljejo na vpogled vozilo, ki naj bi bilo bodoči Fordov dostavnik. Pripeljali so ga iz nemške tovarne in ker je bilo prirejeno za angleški trg (volan na desni strani), so Nemci nanj prilepili označbo "transit". Tako je novi dostavnik dobil ime, ki je danes v nekaterih delih sveta uporabljano že kot sinonim za dostavnike.

Prva generacija

Prvi transit je bil izdelan še istega leta. Za tedanji čas je bil opremljen s številnimi inovacijami, kot so zaklenitev volana, stranska drsna vrata in nastavki za varnostne pasove. Kmalu zatem so bile dodane še halogenske prednje luči, pnevmatike brez zračnice in vzmeti, ki so prihranile na teži. Prvi transit je bil opremljen z 1,7-litrskim in z 2,0-litrskim bencinskim motorjem.

Poosebljena ponudba

Transit se je že od samega začetka pojavljal v dveh različicah, ki sta imeli skupni prednji del. Obe pa sta bili še naprej razdeljeni glede na to, kako težek tovor lahko prevažata. Na voljo so bila tudi različna vrata. Na zadnjem delu se je lahko izbiralo med dvižnimi ali običajnimi vrati, ob straneh pa je bila na razpolago tudi vgradnja dodatnih vrat.

Transit v javni službi

Že leto dni pozneje, leta 1966, so ga zaradi zanesljivosti pričeli uporabljati v policiji, v reševalnih službah, v varnostne službah …, njegova slava se je širila hitro in tako v nekaj mesecih dosegla tudi južnoameriške Ande, kjer so ga pričeli uporabljati v avtobusne namene v višavah, kar 4000 metrov nad morjem.

Supervan in rekordi

Leta 1971 so transitu nadeli novo masko. Istega leta so predstavili tudi transita supervan, ki je temeljil na fordu GT40, superšportnemu kupeju. Poganjal ga je petlitrski V8 motor, ki je transitu omogočil najvišjo hitrost 240 km/h. Leto dni kasneje je Ford predstavil svoj prvi mali dizel, imenovan York. Na dirkališču v Monzi sta obe različici dizla (dostavnik in 12-sedežni avtobus) postavili kar tri svetovne rekorde v sedmih dneh in nočeh neprekinjene vožnje.

Prva prenova

Leta 1974 je bil transit prenovljen. V njem se je lahko prevažala cela tona tovora. Po novem je slonel na daljši obliki karoserije, pogon pa je imel speljan k zadnjim kolesom. Leto dni kasneje je dobil novi "črni" videz. Maska, odbijači, obroba vetrobranskega stekla in stranska stekla so bili pobarvani črno. V notranjosti so bili pedali pomaknjeni naprej, sedež pa nazaj tako, da so pridobili deset centimetrov dodatnega prostora za noge. Podaljšan volanski drog je vozniku omogočal boljši položaj za volanom.

Milijon transitov

Leta 1976 je s tekočega traku pripeljal milijonti transit. Dve leti kasneje se je dogodila nova večja oblikovna prenova transita. Prej čokat pokrov motorja so podaljšali tako, da so podenj lahko spravili bencinski ali vse bolj popularen dizelski motor. V istem času so predstavili novi zmogljivejši OHC motor in dodali samodejni menjalnik.

Pomoč v vojni

V začetku 90-let je britanska vojska uporabljala v napadu na Falklandske otoke tudi transite. Ti sicer niso bili del vojaške opreme, ampak so služili kot mobilne kantine. Sloves so si še povečali potem, ko so po nekajtedenskem potovanju čez ocean že po prvem obratu ključa zagnali motor, medtem ko so mnoga vojaška vozila odpovedala.

Napredni dizel

Podobno kot osemdeseta so bila tudi devetdeseta leta obdobje številnih sprememb in inovacij transita. Leta 1984 je bil predstavljen revolucionaren 2,5-litrski dizelski motor z neposrednim vbrizgom. Po zaslugi napredne tehnologije se je poraba goriva zmanjšala za slabo četrtino, medtem ko so se zmogljivosti izboljšale.

Nova generacija in supervan II

Leta 1985 je bil izdelan dvomilijonti transit. Istega leta so poslali na tržišče tudi supervan II, ki je temeljil na dirkalniku za Le Mans fordu C100. Leta 1986, natanko po dvajsetih letih, so zopet prenovili transita. Izboljšali so mu količnik zračnega upora, povečali tovorni prostor ter zmanjšali porabo goriva. Zunanjost je zaznamoval nov prednji del, ki se je ob trčenju progresivno sesedel, kar je povečalo varnost potnikov. Vrata dostavnika so povečali, kar je pozitivno vplivalo na videz vozila, hkrati pa je tudi olajšalo natovarjanje. Izboljšali so še številne tehnične podrobnosti.

Standardi so narekovali spremembe

Tudi v zadnjem desetletju drugega tisočletja Fordovi oblikovalci in inženirji niso mirovali. Leta 1991 je bila ponovno opravljena prenova transita. Prenova je morala zadostiti vedno strožjim varnostnim predpisom. Krajši transit 150 je bil posajen na 15-palčna kolesa, daljša verzija pa je bila deležna temeljitejše prenove. 15-palčna kolesa so postala standardna in sprednje vzmetenje neodvisno. Nov model je postal opazen tudi zaradi novega dizelskega motorja, ki je zadostoval poostrenim standardom zmanjšanja izpušnih plinov.

Trije milijoni in supervan III

Leta 1994 je bil proizveden trimilijonti transit. Istega leta je na trg zapeljala nova generacija. Vanjo so vgradili številni varnostne in tehnične izboljšave. Avto pa je postal znatno udobnejši od predhodnika. Leta 1995 je supervan II zamenjal supervan III, leto dni kasneje pa se je številnim različicam pridružil še 17-sedežni minibus. Leta 1998 so uvedene številne novosti: elektronska pomagala EBD in TC, samodejno sklopko in celo model na tekoči naftni plin (LPG).

V novo tisočletje

Pričetek novega tisočletja je za transita pomenil pohod k novim uspehom. Leta 2000 je stopila na trg nova generacija transita. Bilo je prvo vozilo, ki je imelo na običajni platformi vgrajeno konfiguracijo prednjega ali zadnjega pogona. Tega leta je na ceste zapeljal tudi štirimilijonti transit.

Nagrade in rojstni dan

Transit je leta 2001 osvojil prestižni naslov Artic van na Laponskem, ta dosežek pa so ponovili tudi letošnje leto. Leta 2002 je ponovno prevzel vodstvo v svojem razredu srednje velikih komercialnih vozil. V Amsterdamu sta bila na avtomobilskem salonu predstavljena transit Jumbo in Connect. V Nemčiji pa so ga izbrali za dostavnika leta 2002.