Z volvom XC70 na Kobariški Stol

Ja, tale Avtomoto portal postaja vse bolj adrenalinsko usmerjen. Letali smo z balonom, vozili smo se z vojaškimi oklepniki, premagovali smo terenske poligone, podili po dirkalnih stezah, zadnje podvige pa smo si privoščili z jadralnimi padali na termičnih zračnih blazinah Kobariškega Stola. Simon, za katerim je že "padalsko" prečenje celotnih Alp, nas je v tandemu sprehajal visoko nad travnatimi pobočji, kamor nas je pripeljal volvo XC70. Že vožnja z njim navkreber po gorskem makadamu nam je bila v pravo veselje, pod kupolo padala pa bi sploh lahko ostali vse do večera.

Opis poti

Najprej pojasnilo, da bi morali v naslovu zapisati zgolj Stol. Kobariški smo dodali le zato, da ne bi prišlo da zamenjave s precej višjim vrhom v Karavankah, kar se je sicer že kdaj komu primerilo (tudi strokovnjakom, ki so izdajali publikacije v pomoč planincem). Ampak, že pogled na običajno avtokarto pove, da bi morali iz Kobarida do karavanškega Stola kar mimo Triglava in kopice julijskih vrhov. Zdaj pa k stvari. V središču Kobarida se usmerimo proti mednarodnemu mejnemu prehodu Robič. Po štirih kilometrih v Starem selu zavijemo desno in nadaljujemo mimo zaselkov Kred in Borjana. Nadaljujemo do vasi Sedlo, poiščemo oznake za ... in zavijemo desno na pot, ki so jo v zadnjih letih iz kolovoza preuredili v približno makadamsko obliko. Po neštetih serpentinah se pripeljemo do našega cilja, se pravi na izhodišče za polete z jadralnimi padali na višini skoraj 1400 metrov.

Oris poti

Glavna cesta med Kobaridom in Robičem, ki za začetek poteka skozi lipov drevored, ne napoveduje kakšnih adrenalinskih šokov. Prehod v Starem selu na ožjo in ovinkasto asfaltno cesto, ki vodi mimo Breginja proti obmenjenu menjnemu prehodu Most na Nadiži, ima nekaj značilnosti gorske ceste. To potrjuje podatek, da je treba med Starim selom in odcepom na makadam v Sedlu premagati približno 250 višinskih metrov. Cesta poteka v smeri vzhod - zahod, približno tako pa je tudi usmerjeno pobočje Stola, ki se od Kobarida vleče kilometre daleč v Italijo. Do Sedla se torej vozimo bolj "avtomobilsko", na makadamu pa se prične pravi terenski vzpon, ki ni primeren za nežna vozila. Vožnja po grobi podlagi zahteva previdno izogibanje večjim kamnom, da ne rečemo skalam. Težave se tudi stopnjujejo s pridobivanjem višine, ker pogled uhaja stran od ceste zaradi vedno lepših razgledov naokrog. Kdor se tod podaja navzgor s kakšim večjim prevoznim sredstvom, na primer kombijem, mora dva ali tri 180-stopinjske ovinke zvoziti v več potezah. Vzpon se konča s prehodom z južne strani gorskega grebena, katerega najvišji vrh je Stol (1673 m), na severno stran. Za povratek si lahko izberemo isto pot, ki bo tudi v nasprotni smeri ponudila nove razglede ali pa takoj za grebenom zavijemo levo in se po severni strani (avtomobilom prijaznejši) spustimo v dolino Učje.

Primerno za ...

Cesta, ki pelje na Kobariški stol, iz dobrega razloga ne vidi veliko avtomobilov. Gre za izredno zahteven makadam, ki ga vsakih 30 metrov prečijo umetno narejeni jarki, ki odvajajo vodo ob deževnem vremenu. V vsakem primeru prevelik zalogaj za običajen avtomobil. Kamenje je ostro od začetka pa do zaključka vzpona, tako ostro, da smo volvu ob pričetku spustu v mraku predrli prednjo desno pnevmatiko. Precej nerodna reč, vendar volvu "pripetljaj" odpustimo. Pred predrtjem smo pot na vrh opravili že drugič, kar je pomenilo, da je bilo za XC70-ko že okroglih 35 kilometrov zahtevnega terena. Sicer pa nam je oddaljenost od tal omogočala nemoteno "plezanje", vzdržljivo vzmetenje pa je dokazalo, da bi bilo sposobno opraviti še z bolj zahtevnim terenom.

Postanek: Kobarid

Kobarid leži na področju, kjer Soča izstopi iz soteske, dolina pa se bolj odprto nadaljuje proti Tolminu. Bogata zgodovina dokazano sega nazaj v predrimske čase, morda najbolj razburkani dogodki pa so tod potekali v času I. svetovne vojne. Kobarid je zanimiv že med vožnjo skozi, prav gotovo pa je mesto vredno podrobnega ogleda. O dogodkih na soški fronti lahko največ izvemo v Kobariškem muzeju, na tiste čase spominja velika kostnica s cerkvijo nad mestom. Mimo Kobarida se da tudi zaveslati po smaragdnozeleni Soči. Pogled na kanjonski del reke z Napoleonovega mostu marsikoga prepriča, da je kajakaštvo najlepši šport na svetu.

Nadiža

Čeprav Nadiža zbira svoje vode iz različnih pritokov v Sloveniji in Italiji, je njen uradni izvir na italijanski strani, kamor se po slovenski "etapi" tudi vrne. Na naši strani pri Podbeli (odcep poiščemo v Borjani), kjer je tudi prostor za kampiranje, je posebej primerna za kopanje. Od tod navzgor ustvarja reka mnoge tolmune, voda pa sploh ni premrzla. Na delu, kjer se Nadiža prebija skozi sotesko je poleg naravnega okolja vreden ogleda stari Napoleonov most.

Učja

Kanjonska grapa, skozi katero se prebija reka Učja, je ena od mnogih sotesk, ki se usmerjajo proti Soči. Cesta ob njej poteka precej višje, saj gre za zelo neprehoden teren. K vodi se lahko spustimo samo po brezpotjih, večinoma pa gre za kakšnih pet kilometrov povsem neprehodnega terena. Da gre za enkratno naravno znamenitost, lahko tudi malce skrivnostno, zaslutimo, če se z mostu v Žagi (na glavni cesti med Bovcem in Kobaridom) zazremo proti soteski.

Soča

O Soči v njenem zgornjem toku od izvira navzdol skoraj ne gre izgubljati besed. Trenta, bovško, kobariško in tolminsko področje ponujajo toliko naravnih znamenitosti in kulturno-zgodovinskih vrednot, da si jih z enim obiskom ne da niti našteti. Potrebno je sistematično proučevanje, tako da so gotovo v manjšini tisti, ki jim je uspelo prečesati prav vse zanimivosti tega dela posočja. Če navržemo le nekaj predlogov za obisk: izvir Soče, dolina Trenta, slap Boka, Lepena, soška korita, trdnjava Kluže s Koritnico, soteska Možnica, muzej v Kobaridu, vojaška spominska obeležja, slapovi okoli Vrsnega, rojstnega kraja Simona Gregorčiča, in sploh množica slapov vse naokrog ... Če bi večkrat razpolagali z opremo iz tega članka, bi najprej med poletom z jadralnim padalom izbrali določeno znamenitost, nato pa bi se tja podali z volvom XC70.