Z mazdo MX-5 po krškem hribovju

Dolenjska gričevnata pokrajina v vseh svojih predelih vabi na uživanje v vožnji po zavitih ozkih cestah. Po možnosti z odprto streho! A ker Mazda MX-5 ni le uživaški roadster, ampak zaradi svoje vrhunske mehanike tudi pravi mali športnik, smo izbrali cesto preko krškega hribovja. Ta nas namreč po trasi gorsko hitrostne dirke od Impolce na Studenec popelje do dežele povsem brez omejitev - Racelanda. Na tem - najsodobnejšem slovenskem kartodromu si lahko zares damo duška in sprostimo vse, kar v nas prebudi igriv zadnji pogon Miate. Ampak tokrat brez cvička!

Opis poti

Pot začnemo na Sevniškem gradu, kamor se pripeljeljemo iz skrajno zahodnega dela Sevnice. Cesta na grad se odcepi s ceste, ki pelje ob levem bregu Save proti Brestanici. Ker na grad peljeta dve cesti lahko eno izkoristimo za vzpon in drugo za spust. Z Gradu odpeljemo skozi Sevnico na zahod proti Radečem in prečkamo savski most pri Boštanju. Na krožišču za mostom izberemo tretji izvoz proti Krškemu in nadaljujemo ob desnem bregu Save skozi Log nekaj kilometrov do Impolce. Tam zavijemo desno za Studenec. Po sto metrih vidimo črto, ki označuje start gorsko hitrostne dirke do vasi Studenec. Nadaljujemo po glavni cesti in se priključimo na cesto med Zavratcem in Rako. Tukaj imamo dve možnosti. Če želimo nadaljevati proti Krškemu in se vrniti na izhodišče zavijemo levo in kmalu za Roviščem na Mladi Gori še enkrat levo za Ardro in Mali trn. V Kalcah se lahko odločimo za levo ali desno varianto, na vsak način pa nadaljujemo do Goleka. Tu zavijemo levo do zaselka Gora, kjer se pred cerkvijo odcepimo desno navzdol in po nekaj serpentinah pripeljemo v Krško. Ob Savi lahko zavijemo levo in se po glavi cesti Krško - Zidani most vrnemo na izhodišče ali nadaljujemo skozi mesto do kartodroma pri nuklearki.

Če pa bi radi nadaljevali našo pot po južni strani krškega hribovja in se čim prej priključili na dolenjsko avtocesto, na križišču pod Studencem zavijemo desno za Zavratec. Tam zavijemo levo in ostanemo na glavni cesti vse do Škocjana, kjer nas levo že po nekaj kilometrih čaka avtomobilska cesta, desno pa lahko nadaljujemo do Šmarjeških toplic.

Oris poti

Že peščica serpentin s Sevniškega gradu naznanja značaj naše trase, ki je z eno besedo zavita. Karakteristika se sicer za nekaj časa spremeni, saj peljemo skozi strnjeno naselje Sevnice in nato po hitri in zelo prometni cesti ob desnem bregu Save do Impolice. Tam pa nas čaka prava poslastica. Cesta do Studenca je trasa gorskohitrostne dirke in zato poleg atraktivnih ovinkov ponuja še popestritev z povsem dirkaškimi robniki. Vendar pa nas to ne sme zapeljati, da bi pozabili, da smo v odprtem prometu z nasproti vozečimi vozili in hitrostnimi omejitvami. Čeprav je cesta na tem delu tako zavita, da najvišje dovoljene hitrosti s civilnim avtomobilom skoraj ne moremo preseči. V Studencu se dvignemo iz gozdov in vozniško veselje nekoliko nadomestijo razgledi, ki nas silijo k bolj sproščeno užitkarskemu križarjenju med vinogradi krškega hribovja. Ne glede na to, na katero stran zavijemo nas do doline čaka še veliko ovinkov. Ampak saj smo prav zaradi njih prišli v ta del sveta. Ne smemo pa pozabiti, da vinska cesta poleg mestoma gladkega in celo popeskanega asfalta zna presenetiti tud s kakšnim vinjenim voznikom …

Primerno za ...

Mazdo MX-5 1,8 challenge. Miata je idealni sopotnik za ozke zavite ceste. Njena majhnost, vodljivost, optimalna razporeditev že tako majhne mase, neposredni volanski mehanizem in seveda zadnji pogon zagotavljajo kar se da veliko vozniškega veselja. To je avto narejen z enim samim namenom - za uživanje. In zato se mu vinske ceste med Savo in Krko speljane po deželi, kjer čas še teče nekoliko počasneje, pisane na kožo - še posebno ob odprti strehi. Tu ne bomo iskali visokohitrostih adrenalinskih izbruhov - izbrali smo cestišče z ne najbojšim oprijemom, da se lahko že pri nizkih hitrostih poigramo z drsečim zadkom.

Sevnica

Grad nad Sevnico je veliko več kot le prijetno razgledišče. Začel je nastajati v zgodnjem srednjem veku (ob koncu prvega tisočletja), ko so na tem mestu postavili stolp za nadziranje prometa po Savi in ob njej. Današnjo obliko je dobil v začetku šestnajstega stoletja, sto let pozneje pa ga je baron Moscon dokončno prezidal v udobno rezidenco. Danes so v notranjosti muzejske zbirke (gasilska, šolska, izgnanska), galerija s stalno rastavo akademskega slikarja Alojza Kranjca in zbirka krasilne umetnosti zbiratelja Ivana Razborška, konferenčna dvorana s starimi grbi in dvorana s poznobaročnimi freskami, ki služi kot poročna dvorana. Ob gradu je preprosta stavba z imenom Lutrovska klet, ki namiguje, da je bila tukaj skrivna luteranska molilnica, kasneje pa je služila kot grobnica lastnikov. Danes se v njej zaradi dobre akustičnosti odvijajo koncerti.

Ajdovski gradec

Nedaleč od Sevnice je ob dolini Vranjskega potoka nad zaselkom Vranje Ajdovski gradec. To je najbolj raziskana in konzervirana poznorimska oziroma zgodnjekrščanska naselbina v Sloveniji. Datira v peto in šesto stoletje in je po strokovnih izkopavanjih in dozidavah v preteklih desetletjih prerasla v pravi arheološki park. Tukaj lahko tako vidimo kako je živelo romanizirano staroselsko prebivalstvo in se sprehodimo med ostanki cerkva, hiš, vodnega zbiralnika in obzidja. Bogate izkopanine pa si bomo morali ogledati v narodnem muzeju v Ljubljani.

Vinski hrami okoli Andra

Vrh vasice Andro je odlično razgledišče po Dolenjski in še nekoliko večjem delu Slovenije. Zaradi cerkve nanj pripelje cesta, tako, da si lahko olajšamo napore razgledovanja med z vinogradi pokritimi griči. Če si želimo napolniti želodec, bomo v bližini z lahkoto našli kakšno "okrepčevalnico", kjer bodo postregli predvsem cviček. Sopotniku! Mazda MX-5 namreč ni zadeva, ki bi se jo dalo (in smelo) mešati z alkoholom.

Grad Rajhenburg

Če se od Krškega vračamo nazaj v Sevnico ne moremo spregledati ogromne utrbe nad Savo pri Brestanici. Ovinek do nje se vsekakor izplača, že zato, ker cesta do nje ponuja nekaj zabavnih serpentin. Poleg tega pa je ta grad prvi pisno omenjen srednjeveški grad v Sloveniji. Tako vemo, da ga je leta 895 kralj Anruf podelil velikašu Valtunu, a je bil v začetku desetega stoletja porušen v bojih z Madžari. Na novo je bil pozidan leta 1147, dokončno podobo pa je dobil v začetku sedemnajstega stoletja. Leta 1881 je bil v lasti francoskih menihov (trapistov), ki so ga preuredili v samostan, z začetkom vojne pa je služil kot preselitveno taborišče za izgon Slovencev. Po vojni so bili v njem zapori, danes pa je muzejski objekt v katerem je galerija samorastnikov in razstave o trapistih, taboriščnikih in zgodovini Brestanice.