Z lincolnom navigatorjem od LA-ja do Grand Caynona

Amerika je velika. Ne le kot kontinent oziroma kopica zveznih držav, ampak so v njej v primerjavi z evropskimi velike (beri večje) tudi vse ostale stvari. Od hiš, hladilnikov, hamburgerjev, nekaterih ljudi, pa seveda do cest, razdalj in konec koncev avtomobilov. In lincoln navigator s katerim smo se podili po širjavah Kalifornije, Utaha in Arizone je velik. Glede na evropske razmere celo zelo velik avtomobil, pravi hrust, pa vendar se nam je tam mnogokrat zgodilo, da se je mimo nas pripeljal še večji in višji SUV. Ampak bolj prestižnih pa skorajda ni bilo …

Z navigatorjem na 4000 kilometrov dolgo poti

V prvem tednu, ko nam je Ford namenil navigatorja, smo prevozili skoraj 4000 kilometrov. Precejšnja razdalja, pa vendar smo kilometre požirali z neverjetno lahkoto. Navigator se je v mestnem vrvežu odlično znašel (mimogrede, tudi v najožjih mestnih središčih ima cesta vsaj dva ali tri pasove), na dolgih avtocestnih ravninah pa je dobesedno kraljeval. In te cestne ravnine so res ravnine - pogosto se namreč zgodi, da je cesta ravna do koder seže pogled. To pomeni, da smo se peljali povsem naravnost, brez kakršnega zavijanja, tudi po petdeset in več kilometrov.

Šest pasov v eno smer

In kako vozijo v Ameriki? No, predvsem se mnogo bolj kot mi držijo hitrostnih omejitev. Tisti, ki vozijo kakšnih deset odstotkov hitreje od omejitve so praktično najhitrejši (vseeno to pomeni le okoli 130 km/h), prehiteva se lahko po levi in po desni, skrajno levi pas pa je običajno namenjen le vozilom, v katerih sta vsaj dva potnika (pametna zamisel, s katero znižujejo število vozil na cesti, saj je ta pas običajno hitrejši). Še bolj me je presenetilo, da prav noben voznik ne izsiljuje, ne hupa in kljub šestim pasovom ter prehitevanju vsepovprek prometnih nesreč skorajda ni. Nesreč ni niti na številnih križiščih, kjer sploh ni semaforja, ampak ima vsaka cesta le stop znak. Pa kljub temu vse poteka v povsem logičnem zaporedju - kdor prvi pride, gre prvi skozi križišče.

Speljujemo kot na dirki

Prvi dan smo bili kljub tristotimi konjskimi močmi v navigatorju pri speljevanju vedno najpočasnejši. Ob zeleni luči na semaforju "cincanja" namreč ni in vsa vozila speljejo takoj ter suvereno. Včasih smo se celo počutili kot na dirki v pospeševanju, pa čeprav je na sosednjem pasu na zeleno luč čakala 60-letna gospa. Vsi namreč skrbijo, da je promet izjemno tekoč ter speljujejo hitro in se na podoben način ob rdeči luči tudi ustavljajo. Človek dobi kar cmok v grlu, ko se približuje križišču (in ima na semaforju zeleno luč) z desne strani pa proti njemu z veliko hitrostjo drvi tovornjak (ki ima na semaforju rdečo luč) in se ustavi šele zadnji meter. Aha, mimogrede. Zanimiv je tudi občutek, ko pri 120 km/h mimo tebe pridrvi ogromen tovornjak …

S čim na pot?

Za tako dolgo pot je potrebno imeti udoben avtomobil, v katerem voznik in potniki tudi po več urah vsakodnevne vožnje niso utrujeni. Mi smo imeli navigatorja, ki je nudil izjemno udobje in bogato opremo, obenem pa smo z njim kar nekajkrat brez težav vozili po poteh, po kakršnih se brez štirikolesnega pogona in visoke oddaljenosti od tal ne bi. Pa navigator sploh ni pravi terenec, ampak prestižni SUV, s katerim v Ameriki veljaš vsaj toliko, kot pri nas s porschejem cayennom. Mi štirje smo se v njem vozili kot pravi gospodje, milje pa so kar tekle in tekle.

Los Angeles

Navigatorja smo prevzeli v Los Angelesu in prvi dan malce raziskovali mesto in njegovo okolico. Moram reči, da je LA edini kraj, ki smo ga obiskali, pa nas ni prevzel. Je precej umazano in gosto naseljeno mesto, celo najbolj znani Hollywood boulevard na katerem se dogajajo vse filmske premiere in je znan tudi po "walk of fame", delu, kjer na tleh ležijo zvezde z imeni slavnih igralcev ni bil nič posebnega. Obiskali smo tudi Beverly Hills, Bel Air in Mullholand drive, a prav veliko nismo videli, saj so vse graščine slavnih igralcev skrite za ogromnimi ograjami. Ima pa Los Angeles zelo lepe plaže, ki jih velja obiskati, le na reševalke iz vode po vzoru nanizanke Baywatch pozabite. Nismo videli niti ene, le moške reševalce.

Dolina smrti

Preden smo se odpravili proti meki igralništva, smo naredili še ovinek proti Dolini smrti. Ta nacionalni park si takšno ime resnično zasluži, saj v središču doline ne raste prav nobena rastlina, prst pa je povsem razpokana. Čeprav do najnižje točke, ki leži 85 metrov pod morsko gladino nismo uspeli priti, smo si dolino dodobra uspeli ogledati kar med vožnjo. Prav velike želje po sprehajanju naokoli tako ali tako nismo imeli, saj je termometer v navigatorju kazal 118 °F, kar je 48°C. To pa je tako vroče, da si že po nekaj sto metrih hoje povsem izčrpan. Kdor bi želel v parku kampirati, mora pri vhodu pokazati, da ima s seboj vsaj štiri litre vode na osebo na dan.

Las Vegas

Glede na to, da leži Las Vegas v puščavi, bi človek mislil, da bodo vse najosnovnejše dobrine, od vode, goriva in prenočišč zelo drage. Pa je to (kot Ljubljana veliko) mesto zelo poceni, saj je vse podrejeno igralništvu. Več ko privabijo ljubi s poceni hrano in prenočišči, več bodo slednji zapravili v igralnicah. Največ se dogaja na Stripu, kakšne tri kilometre dolgi ulici z nešteto igralnicami in žarometi. To je bilo pravzaprav za navigatorja najprimernejše okolje na naši poti. V vsem blišču in prestižu je njegova markantna podoba in obilica kroma najbolje prišla do izraza. No, Strip si človek lahko ogleduje nekaj dni, saj ogromni hoteli in igralnice ponujajo marsikaj za videti, od številnih predstav z živalmi, pomanjšanega New Yorka, plesoče fontane pred Bellagiom, pa do bruhajočega vulkana. Do zapravljanja denarja v kazinojih še prišli nismo …

Utah

Ta država slovi po najlepših nacionalnih parkih v ZDA. Mi smo si med drugim ogledali Zion in Bryce, ki sta oba več kot fascinantna. Prvi je oblikovno sicer nekoliko podoben našim Alpam, a s povsem rdeče obarvanimi skalami navduši še tako zahtevne popotnike. Bryce je zame še lepši, saj se do njega pripeljemo po cesti skoraj do višine Triglava, pod nami pa se razpre neskončna širjava nekaj deset metrov visokih skalnatih stolpičev rdečkaste barve. Raj za fotografe pa je vsekakor precej skrit Antelope Canyon, do katerega lahko pridete le v spremstvu vodičev. V to (le kakšnih 100 metrov dolgo) razpoko okoli 11 ure v zelo zanimivem snopu posije sonce in pokaže kanjon v najlepši luči.

Monument Valley

Predstavljajte si povsem ravno puščavo, iz katere le vsake toliko časa gleda ogromna skalnata gmota. To je slavni Monument Valley, prizorišče snemanj neštetih westrnov. Park pa ni zanimiv le zaradi okolice, ampak tudi zaradi tega, ker povsem mimo gora vodi okoli petnajst kilometrov dolga peščena cesta. Ta sicer terensko ni zahtevna, a vseeno nudi občutek, da smo vsaj malo izven civilizacije, v pravi divjini, po kateri so se še pred nekaj sto leti podili indijanci.

Grand Canyon

Med ogledom vseh prej omenjenih parkov, so mi američani govorili, da me Grand Canyon ne bo prevzel, ker je zgolj velika luknja. Pa ni čisto tako. Že res, da nima zanimivih skulptur, a ko stopiš na rob razgledne točne in se pred teboj odpre pol kilometra globok kanjon, katerega konca se sploh ne vidi, ti ne preostane drugega, kot, da rečeš "Uaaaau". Priporočam pa ogled povsem zjutraj ob sončnem vzhodu ali zvečer ob zahodu, saj se takrat rdeča barva pokaže v najlepši luči. Čez dan namreč mnogokrat postane malce megleno in ni tistega pravega občutka.