S fordom T po Ljubljani

Lastnik Jure Mrzel

Model, ki je kot prvi v zgodovini avtomobilske industrije zapeljal s tekočega traku, si danes ponosno lasti ljubljančan Jure Mrzel. Zasvojenost s starodobnimi "mašinami" je na njegovem domu očitna, saj je dvorišče napolnjeno z materiali, ki čakajo na svojo pomladitev. Ford T, o katerem gre beseda, slika in video, ni njegov prvi primerek. Predhodnika, to je bil ličen pickup, je namreč neki nerodni prevoznik zvrnil s tovornjaka in povsem uničil kabino. Glede obnove forda T oziroma izdelave avtobusne nadgradnje pa Jure Mrzel poudarja: "To je projekt, ki ne bi bil izvedljiv brez sodelovanja društva Old Timer Club iz Škofljice, pa tudi iz drugih krajev po Sloveniji od Jesenic in Bleda do Stare Gore, Brežic, Gorenjih Sušic ..."

Voznik in restavrator Janez Šmelcer

Ford T "bus" je Juretu prišel v roke kot dvosedežna kabina z motorjem in odprto šasijo zadaj. Po pregledovanju zgodovinskega materiala in po posvetovanju z bratoma Stojanom ter Miklavžem Kržišnikom se je odločil, da bo po slikovnih predlogah izdelal avtobus, ki bo čimbolj sledil originalnim posnetkom. In tu je nastopil Janez Šmelcer, izučen lesarski tehnik in tudi diplomant višje lesarske šole v Mariboru. Njegovo diplomsko delo je plod obnove tega vozila z naslovom Snovanje in izdelava lesene nadgradnje za Fordov avtomobil.

Od kolesa do celotnega vozila

Pravzaprav se je njuno sodelovanje pričelo takrat, ko je Jure iskal mojstra, ki bi popravil fordovo kolo. Janez se je takrat sprva branil rekoč, da on ni "bognar" (v žargonu kolar, nekdanji poklic), Jure pa je le vztrajal, saj je zaradi lesenih špic znotraj kolesnega obroča rabil prav mizarja. Sodelovanje pa ni ostalo zgolj pri kolesnem obroču, ampak se je razširilo na celotno "avtobusno" nadgradnjo. Pri tem je Janez dopolnil svoje mizarsko znanje še z drugimi specialnostmi na področju motoroznanstva. Vse to je pri njemu povezano s predanim ljubiteljstvom do starodobnikov in najbolj srečen je videti, kadar starega T-ja lahko popelje na sprehod.

Bencin in drva!

Drva? Tako je. Ford T je po Juretovi zamisli dodatno pridobil še sistem, ki ustvarja lesni plin kot sredstvo za pogon sicer bencinskega motorja. Tako je na dvojni način obudil tehnično dediščino, ki jo na eni strani predstavlja legendarni ford T, na drugi pa sistem napajanja z lesnim plinom. Tovrstni pogon so razvijali v kriznih tridesetih letih in po II. svetovni vojni so bile takšne naprave kar pogoste pri nas. Motor in tole postrojenje, ki ga za seboj prevaža ford T, je na primer služilo kot agregat na dveh kolesih za jermenični pogon različnih poljedelskih strojev, predvsem mlatilnic. Aja, saj poznate srbski film "Ko to tamo peva". Tudi v tistem avtobusu so zadaj nekaj "namensko" kurili, čemu neki pa v tistem filmu niso pojasnili.

Znanje, spretnost, občutek

Vožnja z vozilom, ki se bliža devetdesetim letom, je stvar znanja, spretnosti in občutka, čeprav takratne hirosti niso bile visoke - do 40 km/h na bencin in malo čez 20 na lesni plin. Vsak element vožnje, na primer zagon, prosti tek, speljevanje, pospeševanje in vožnja po strmini zahteva natančno uravnavanje razmerja med količino goriva in zraka, ter ustrezno stopnjo predvžiga. Te tri parametre mora voznik ves čas usklajevati z vzvodi ob volanu. Kaj pa je pod nogami? Tri stopalke seveda.

Tri stopalke

Seveda so tri, saj gre vendar za avtomobil. Ampak to niso vzvodi za plin, zavoro in sklopko, kakor smo navajeni danes. Pri fordu T je desna stopalka zavora, srednja je "rikverc", leva pa je na začetku hoda višja prestava, sledi par centimetrov za sklopko, pri dnu pa je nižja prestava. Poleg tega štrlita s tal še ročica ročne zavore in vzvod za dodatni menjalnik, ki pomaga v strminah. Ni kaj, kdor se hoče zapeljati s tem avtom, mora znova v "avtošolo".