S citroenom C6 na Planinsko polje

Ne prav posebno lep dan smo si izbrali za ogled nekaterih posebnosti na kraškem področju med Vrhniko in Planinskim poljem. Dež in sonce sta se izmenjavala kot v muhastem aprilu in to v času ko bi se lahko vozili tudi po snegu. Na pot nas je popeljal prestižni citroen C6, ki ima svojo zasnovo v nič manj prestižnemu (za svoje čase) citroenu DS 19. Le-ta je danes veteran, za uvodno primerjavo pred avtomobilskim izletom pa je poskrbel njegov lastnik Grega Tasič.

Potem, ko smo "foto in video" obdelali obe vozili, smo se s citroenom C6 napotili na Vrhniko. S traso izleta smo pričeli smo na mestu, kjer je nekdaj stala Cankarjeva rojstna hiša. Nato smo se vrnili na glavno vrhniško cesto in pri odcepu za Močilnik zavili levo. Po ogledu izvira Ljubljanice smo se vrnili na glavno cesto se usmerili proti Logatcu. Sledila sta postanka na dirkališču Zapolje in pred Napoleonovim drevoredom, nakar smo se iz Logatca usmerili proti Rakeku. Med krajema Laze in Planina smo prevozili Planinsko polje in se usmerili proti avtocesti. Vendar ne zares, saj smo takoj za kamnitim mostom preko Unca zapeljali desno v smeri proti Malnom, ker je sledila krajša vožnja po makadamu. Zopet po asfaltu smo v Planini zavili levo, na izhodu iz naselja pa znova levo, tam kjer je oznaka za Planinsko jamo.

Med Vrhniko in Planino je na voljo kar nekaj cestnih povezav, ki vodijo čez zanimiva področja. Če bi izbrali avtocesto, bi prej kot v pol ure padlo mimo vse, kar je vredno ogleda, zato smo se odločili za nekdanjo glavno cesto, ki premaga vrhniški klanec in skozi Napoleonov drevored pripelje do Logatca. Še prej smo se zaustavili v Zapolju in zapodili po dirkališču. Mimo dveh še kar na novo urejenih krožnih križišč v Logatcu smo se usmerili proti Rakeku, vendar samo do naselja Laze. Tu smo zapeljali desno čez kraško polje proti Planini in pri tem dvakrat prečkali reko Unec. Pri ruševinah gradu Hasberg, ki že zdavnaj ne kaže več svojega nekdanjega baročnega blišča, smo zavili desno proti Malnom. Tu smo nekaj sto metrov opravili po makadamu, nakar smo avtomobilski del poti zaključili pri Raubarjevem stolpu. Za konec izleta je sledil še spust do vhoda v Planinsko jamo.

Na sorazmerno zaviti cesti na opisani poti je prišla do izraza prilagodljivost testnega vozila citroen C6. Na avtocesti do Vrhnike je samodejno privzdigoval zadnji spojler, čez vrhniški klanec smo se vozili na "komfort", proti Rakeku in deloma čez Planinsko polje, kjer je nekdaj potekal rally, smo preklopili na "šport", na makadamskem odseku pa smo privzdignili podvozje. Tako lahko ocenimo, da je tudi ta luksuzna limuzina povsem primerna za opisano pot, čeprav bi se marsikdo v tem avtu najrajši vozil samo po avtocestah. No, če kaj na tem avtu ni bilo primerno, potem je bila to črna barva. Dež, pa slikanje, pa sonce, pa snemanje videa, pa umazan avto ... pralnice pa tudi niso za vsakim vogalom.

Vrhnika

Za uradni štart avtomobilskega izleta smo določili rojstno hišo slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Če bi veliki literat za časa svojega življenja lahko posedoval kakšen avtomobil, bi imel s parkiranjem pred hišo silne težave. Klanec ob hiši "Na klancu" je tako strm, da še danes predstavlja pravi izziv za avtomobilske ročne zavore. Tudi kakšno obračanje vozil, in sploh njihovo speljevanje, lahko mimoidočega zavede z mislijo, da se nahaja na ulici zažganih sklopk.

Močilnik

Parkiranju bolj prijazen kraj je Močilnik. Gostinski lokal ob Ljubljanici, ki tod privre na dan, obratuje skozi obdobja podobno kot avtomobilski žmigavec: dela, ne dela, dela ... Je pa okolica lepa za spehod oziroma obhod kraških izvirov, ki napolnijo strugo Ljubljanice in jo pošljejo čez Barje proti Ljubljani. V šoli so nas poučili, da je Ljubljanica najprej Pivka, ki ponikne v Postojnski jami in na Planinskem polju za par kilometrov priteče na dan kot Unec. Ker pri Grčarevcu ne more čez hrib kot (v nasprotni smeri) Argonavti, se po skrivnih podzemnih poteh prebije do Vrhnike oziroma do Močilnika.

Zapolje

Malo pred Logatcem je ob glavni cesti gospodarska cona, ki je med ostalim namenjena tekmovalni in prometno-vzgojni dejavnosti. Steza, na kateri prirejajo avtomobilske cestnohitrostne dirke je prava stvar za preizkušanje vozil. Lahko trdimo, da je za to drugonavedeno dejavnost mnogo bolj primerna, ker pri tem niso tako moteče odbojne ograje, ki jo povsem obdajajo. Pista sama je sicer dovolj široka, kadar se hoče nekaj dirkalnih vozil po pameti stlačiti v isto krivuljo. Ampak na dirki ni vedno "po pameti" in ko začne pločevina ropotat, bi morali na pravem dirkališču slediti odboji vozil na izletne cone. Teh pa ni. So pa tik ob robu steze odbojne ograje, ki delujejo spoštljivo tudi, kadar je voznik sam na stezi. Ja, še posebej, če sedi za volanom več kot 14 milijonov vrednega avta.

Napoleonove lipe

Pravo posebnost na cesti pred Logatcem predstavlja skoraj dva kilometra dolg lipov drevored. Njegova zgodovina sega v čase Napoleonove okupacije, viri pa ne povedo natančno, kdaj so drevesa zasadili. Najverjetneje na pričetku 19. stoletja, v tistem času so v Franciji po Napoleonovem ukazu zasadili okoli 60.000 lipovih drevoredov. Sicer pa je v sami betonski cestni površini med drevesi tudi že kaj zgodovinskega. Danes je cesta precej razrukana, nekdaj pa je predstavljala pravi hirostni poligon, kjer smo proti morju drveli stodeset na uro s fički, 130 s hrošči, 150 s stoenkami ... Smo pa na tem mestu spoznali, da je v Sloveniji na pohodu privatizacija. Če ni divja, je pa vsaj malo manj vljudna. Tako se je na mestu pred drevoredom od nekje prikazal varnostnik in povprašal, kaj imamo mi tam za slikat in snemat. "Ja kaj je to en lipe", sem si mislil, ker smo vendar snemali lipe!

Planinsko polje

Od Logatca proti Rakeku vodi lepo zavita asfaltna cesta. Gume se tod slabše oprijemljejo podlage, kar je na rallyju pred leti spoznal Vojko Podobnik, ki je tod dal Lancio na streho. Okoliški avtokleparji imajo kar nekaj dela, zlasti kadar je mokro. V Lazah bi se lahko okrepčali v bifeju, ampak bi morali čakati do osemnajste ure, da se zadeva odpre. Od tod vodi lepa, malo ožja asfaltna cesta čez Planinsko polje. Vodi že vodi, ampak ne po vodi, ki se ob večjem deževju razlije čez travnike tako, da samo kakšen prometni znak gleda ven. Cesta je lepo ravna, kar pa ne velja za reko ponikalnico, ki se vijuga po polju. Unec ali Unica, kakor kdaj, posnema cestne 180-stopinjske "hard" ovinke, pogosto torej teče sama sebi nasproti, se pa zna, kot rečeno, razliti po vsem polju. Celotno področje je idealno za sprehode, kolesarjenje, tudi kanu lahko namočimo in tvegamo razprtije z ribiči, glede temperature pa je voda bolj primerna za pitje kot za kopanje.

Dva izvira

Vode Planinskega polja se v glavnem polnijo iz dveh izvirov. V Malnih privre na dan reka iz področja Rakovega Škocjana, medtem ko Unec pobira vode iz Postojnske jame. Odcep do tega izvira je označen na pričetku "kačjih rid" na Planini. Pri Ravbarjevem stolpu nad Planinsko jamo pustimo avto in se peš napotimo navzdol. Radovednost nas priganja, da vstopimo skozi širok vhod v podzemno jamo, vendar se po stotih metrih nič več ne vidi, šumenje vode pa nenadoma ni več prijazno. No, saj se nam je že pri tabli na parkirišču zdelo, da bo tako. Napis namreč opozarja, da je ogled mogoč le z vodnikom in z ustrazno opremo. To pa je morda predlog za kakšen drug izlet.