Prvič na WRC-ju

Najprej naj omenim, da se rallya nisem udeležil kot športni novinar, ki bi spremljal tekmovalne prvine. Moj namen je bil ujeti ta spektakularni dogodek skozi oči obiskovalca. Za natančno poročilo si prebete prispevek Sportala.

Pot do tja je dolga ...

Slovensko prestolnico od mesta Trier, kjer je bila hitra WRC karavana "zasidrana", loči slabih devetsto avtocestnih kilometrov. Sliši se veliko, a ko se človek (prestrašeno) prebije čez z omejitvami obsedeno Avstrijo, zadeva steče v precej bolj sproščenem vzdušju, trava pa se mimo avtomobila lahko premika mnogo hitreje. Ob prihodu v Trier sledi obvezen postanek v boksih, kjer vlada zatišje. Mehaniki in ostali člani moštev več ali manj zdolgočaseno posedajo pred prikolicami. Loeb, Hirvonen in ostali se v tistem trenutku ubadajo z ekstremno ozkimi cestami, ki peljejo skozi strma pobočja okoliških vinogradov.

Organizirana zmeda

Kmalu glasno priropotajo prvi dirkalniki. V nekajminutnem presledku vodilni v prvenstvu napolnijo prostore pod moštvenimi šotori. Množice se zgrnejo k boksom svojih junakov. Največ zanimanja požanjeta Mikko Hirvonen, mladi voznik Fordovega tovarniškega moštva BP, ki v tistem trenutku še (za točko) vodi v skupnem seštevku in štirikratni prvak Sebastien Loeb. Oba se potegujeta za letošnji naslov prvaka in oba svoja dirkalnika v "bokse" pripeljeta brez prask. Dirkalnik je v nekaj kratkih minutah dvignjen in praktično slečen. Sprva vse skupaj izgleda, kot sila zmedeno početje, a je kmalu jasno, da je celoten potek le posledica dobro utečenega "stroja", vojske ljudi, ki so vsak na svojem področju verjetno med najboljšimi na svetu. Velika večina dela je opravljena še preden dirkači do konca povedo svoje izjave za televizijo in pojedo skromen obrok.

Trije dnevi, devetnajst brzincev

Dirkači so v treh dneh (petek, sobota in nedelja) odpeljali devetnajst brzincev v skupni dolžini 352,7-kilometra. K temu je potrebno dodati še dejstvo, da se od cilja enega in do štarta drugega seveda tudi peljejo, kar pomeni, da so ob koncu vročega dneva v dirkaških kombinezonih pošteno skuhani in lažji za nekaj kilogramov. Dvanajsturna savna človeka zdela, kar se pozna na obrazu prav vsakega dirkača. Medtem, ko sem s fotoaparatom skakal (ok, se vozil) od enega do drugega brzinca in vmes iskal luknje med gledalci (v soboto si je rally prislo ogledati 60.000 ljudi), sem se lahko prepričal o tem, kaj pomeni biti entuzijast. Mlada starša nosita Citroënove kapice, nekajmesečni otročiček pa slušalke za zaščito proti hrupu. Nad njimi plapola estonska zastava. Navijajo za Estonca v citroënu C4 - Urma Aava. Videl sem jih na treh brzincih in prav vsakič je šlo najmlajšemu na jok. No ja, do konca sezone je še pet rallyjev. Se bo že unesel.

"Gina"

Cel petek in del sobote sem poslušal, da se bo najbolj atraktivni brzinec odvijal na takoimenovani "panzerplatte". Gre za veliko vojaško območje, kjer imajo glavno besedo tanki. In kaj se zgodi, ko podivjane 300 in večkonjske dirkalnike spustiš na vojaški poligon? Slej ali prej se seveda mora zgoditi skok. In ta, ki so ga čakali vsi in kjer se je zbralo največ ljudi, se imenuje "Gina". Od kod žensko ime, nisem uspel izvedeti. Prvi pripelje Loeb in pristane pri okroglih 15 metrih. Okej, pričakoval sem preveč. Zadeva vseeno ni tako atraktivna, kot se je govorilo. Nekje za vogalom zaslišim Hirvonenovega focusa, počasi pripravim fotoaparat in čakam. Mikko pride, skoči in leti ... mimo moje glave! Kaj se je pravkar zgodilo? Hirvonen pristane pri slabih 35 metrih. Ljudje začnejo vriskati od navdušenja, ploskati, mahati in še kaj, malega Estonca pa še vedno ne gane.

Zakaj so fordi leteli dlje?

Po nekaj skokih je bilo jasno, da vsi vozniki Citroënov pred "vzletom" nekoliko dvignejo stopalko za plin, subaruji in suzukiji pristajajo pri okroglih 25 metrih, medtem ko so fordi leteli dlje od vseh. Najdlje je letel Jari-Matti Latvala, ki je pristal pri 42 metrih. Kmalu se pričnejo zagrete debate o tem, kaj je bolje. Leteti s polnim plinom ali skočiti manj, in začeti pospeševati prej. Ob koncu dneva pa mi je eden Fordovih ljudi razložil, da del razlage tiči v dolžini hoda amortizerjev. Pri fordih je ta daljši kot pri Citroënih, ki bi jih daljši skok preveč pritisnil ob tla in možnost poškodbe dirkalnika bi bila večja.

Zaključek v mestu

Rally karavana se je zadnjih sedem let ustavljala v Trieru, katerega oprebivalci se lahko hvalijo, da živijo v najstarejšem nemškem mestu. Zadnji brzinec je bil speljan okoli glavne mestne znamenitosti, velikih mestnih vrat, ki izvirajo še iz časov rimskega imperija. Gledalci so prav tu najbliže akciji in drsenju po granitnih kockah. Rallyja naslednje leto ne bo, saj bodo organizatorji WRC-ja nemški rally preskočili. Razlogov je veliko, najbolj pa verjetno izstopa dejstvo, da celoten dogodek marketinško, predvsem pa medijsko ni podprt v dovoljšnji meri. Staro mestno jedro bo glasno ropotanje dirkalnikov spet slišalo leta 2010. Morda bo mali Estonec takrat že mahal z zastavico, letos je imel še preveč dela z dudo.