O nadležnih pesmih, željah milijonarjev in porazu pri Akrapoviču

Ne vem, ali nisem zabluzil

Običajno sem vse skupaj spisal, ko je bilo še vse sveže kot prvi hlebci, ki jih je pek nekaj sto metrov stran ravnokar vzel iz peči. To pomeni največ dan po prihodu z avtosalona domov ali pa, še bolje, kar v hotelski sobi, še pred odhodom domov. Danes je sobota (vrnil sem se v sredo), objava bo v ponedeljek. Ura je pol desetih zvečer. Mala spi, moja je nekje zunaj z dekleti. Upam. Spomini so malenkost manj živi kot po navadi, ampak mislim, da bo šlo …

Ob tem ponovno poudarjam, da gre, tako kot vsako leto pred tem, za strogo osebni pogled na avtomobilski salon in nikakor objektivno novinarsko poročanje. Tega je bilo iz letošnjega Frankfurta že dovolj.

Pristaneva okoli pol devetih. Prvi "biser" že čez dobro uro ...

Z urednikom Juretom Gregorčičem sva pristala v ponedeljek okoli pol devetih zjutraj, dan pred začetkom uvodnih novinarskih dni. V taksiju se je med drugim zarolal tudi komad Ebony and Ivory McCartneyja in Wonderja.

Seveda mi komad odjadra naravnost v sredino možganov, od koder se ne premakne do srede, ko me ebenovina in slonovina dokončno razjezita do te mere, da se gabim sam sebi. In na tega se ujamem pogosto. Še v shuttlu, med prevozom med halami, me ni bilo sram refrena pet. In to je vse, kar znam.

"Ebony and ivory live together in perfect harmony Side by side on my piano keyboard, oh Lord, why don't weee?"….

Samodejno ga prepevam ali vsaj žvižgam ves čas! Med preverjanjem novosti instagramu pa med fotkanjem lepotic … sem stoodstotno prepričan, da si je marsikatera mislila, da sem zažagan do konca … Samo en komad mi gre še bolj na jetra in samo enega se še težje znebim -kubanska Guantanamera. Ko me ta "zahakla", postanem sam svoj talec več dni zapored. Nadležno do amena!

No, ni pomembno. Čez dobro uro že prvi biser. Kopalnica hotelske sobe je bila večja od sob(ic)e. Tega od racionalnih Nemcev zares nisem pričakoval. Saj nisem šel z metrom na tla, da bi štel kvadrate in take bolne fore, ampak tako na oko ni veliko manjkalo, da si nisem postelje porinil v kopalnico. Prostorskemu šoku je sledila še manjša zanka. Če bi me ponoči kaj hudo zmotilo in bi se na hitro vstal kot grof Drakula iz krste – torej hipno v sedeč položaj –, bi z betico usekal naravnost v strop. Huda fora, priznam. Tako da sem si pred spanjem vzel minuto in pol za trening vstajanja. Torej: malo navzgor in v desno, malo navzgor in v desno, pa bo okej.

Carla Bruni ali Mad Max?

In zdaj čas za priznanje. Medtem pa seveda upam, da je velecenjeni gospod Gregorčič že izgubil zanimanje za branje … Torej, ura je bila 11 dopoldne, do večera, ko me je čakala Mercedesova "tiskovka", je bil še lep kos časa. Ker sem prejšnjo noč spal točno tri ure, sem šel v posteljo nekaj za dve uri pogledat.

Potem je bila ura ena. Jure me je opomnil, da naj, če utegnem, spišem še kakšno kratko novičko. Seveda je takoj zatem iz Ljubljane pribrzel Gregov mail z ultrapomembno novico o tem, kako bo nekdanja prva dama Carla Bruni Fordu pomagala prodajati avtomobile v Franciji. Usedel sem se in napisal uvod, a se mi je zazdelo, da še nisem dovolj spal. Zabluzil, odspal še urico.

Ura je bila pol treh. Grega je spraševal, ali bom naredil tisto novico ali ne. Da sicer ni panike, ampak če bom utegnil, naj le dokončam. Jaz pa samozavestno: "Grega, ne skrbi … Bom naredil." Ampak, ljudje, mene se je lotil lenoritis stoletja.

Pred nami je bil frankfurtski avtosalon, eden od štirih ali petih največjih avtomobilskih dogodkov leta, in če bo tale sinergija med modrim ovalom in francosko gospo objavljen danes ali pa nikoli, v veliki sliki zares ne igra velike vloge. Hja, vem. Izgovori, izgovori.

Zato sem se spravil skupaj, v računalnik vstavil USB-ključek. Udobno sem se namestil, odprl mapo Frankfurt, dvojni klik na video in v šusu, brez zaleta ali obiska stranišča, končno pogledal Pobesnelega Maxa.

Noro dober film. Mislim, zgodba nič posebnega, predvidljiva in malo kičasta, ampak fotografija čisti presežek, pa avtomobili, akcija in tisti odbiti liki. Vmes je Gregor Pavšič, slava mu, seveda obupal nad mano, v sedmih minutah napisal in objavil novico, ki bi jo moral jaz. Grega, dolžan sem gajbo.

"Ebony and ivory live together in perfect harmony Side by side on my piano keyboard, oh Lord, why don't weee?"

Zvečer se udeležim Mercedesove tiskovke in premierne predstavitve koncepta IAA. Veliko govora o prihodnosti, samodejni vožnji, varovanju podatkov, učinkovitosti, skratka, takšnih in drugačnih izzivih, ki čakajo ne samo velikega Mercedes-Benza, ampak kar vse avtomobilske znamke. Avto fin, govor ne predolg (Dieter Zetsche je bil suveren kot zmeraj), vsebina aktualna, aplavza veliko.

"Ebony and ivory live together in perfect harmony Side by side on my piano keyboard, oh Lord, why don't weee?"

Prvi mož znamke se je dotaknil celo krize z begunci in poudaril ključen pomen priseljencev, ki so Nemčiji v šestdesetih in sedemdesetih pomagati postati gospodarska veselila. Ampak meni še danes ne gre iz glave uprizorjen šov – uskladitev plesalcev na nekakšnih mini segwayih z elektronsko vodenimi baloni in videom, ki se je vrtel na kolosalnem zaslonu zadaj. Za pop… dobro narejeno. Klik na video …

Drugi dan. Dobro jutro.

"Ebony and ivory live together in perfect harmony Side by side on my piano keyboard, oh Lord, why don't weee?" Že najeda? Če še ne, pa še bo …

Ob prihodu v novinarsko središče ugotovim, da so podjetje TSmedia tokrat preimenovali v dsmedia, ampak se ne razburjam preveč. Pomembno je, da črtna koda dela. Da lahko na delovno mesto prihajam in odhajam neovirano. Če se komurkoli predstavim, itak uporabljam vizitke …

Na hitro razgrnem list papirja z načrtom salona, lokacijo posameznih znamk, ki se načeloma (razen drobnih sprememb) ne spreminja. In če se vam zdi, da površina razstavnih površin ni tako velika, da za prevažanje med njimi shuttli niso dobrodošli, pomislite še enkrat.

Sedem v prvega na voljo – novo generacijo BMWčjeve serije 7. Preverim baterijo telefona – (z njim sem poslikal večino fotografij za tale članek), obrišem stekelce male leče, vklopim fotoaparat in zagledam svoj butast ksiht. Sva s hčerko dva dni pred tem selfieje streljala, da sva jih mami pošiljala, kaj pa drugega. Voznik me odpelje v halo 3.

Ni znal odpreti prtljažnika ali razlikovati študije od serijskega vozila

Med površnim pregledom ponudbe Volkswagnovega koncerna me s svojo izjavo takoj sezuje neki Američan. Za začetek kako minuto ni znal odpreti prtljažnika scirrocca. Je obupal. Pa je bil že blizu. Tip mi je zanimiv, pa ne vem, zakaj. Stopim za njim nekaj metrov stran, kjer se ustavi pri futuristični študiji golf GTE sport s tako imenovanimi galebjimi vrati. Jasno je, da je izdelek uprt daleč v prihodnost, sploh ob pogledu na izrazito sodoben kokpit.

Potem pa je svojih nekaj centov pristavil Američan: "Kaj? Kje pa je uporabnost? Saj to bi moral biti Volkswagen? Poglejte to armaturo! Pa to je popolnoma neuporabno! Kaj pa ergonomija? Razočaran sem. Volkswagen ne dela več avtomobilov, kot jih je! Nezaslišano!" Ne vem, mene bi bilo kar malo sram. Človek si vzame čas, preleti lužo samo zato, da bi vsem okoli sebe jasno pokazal, da se mu ne sanja, v kaj je njegov pogled uprt. Pa še prtljažnika ne zna odpreti … Ni dosti manjkalo, da nisem izustil: "No shit, Sherlock!"

"Ebony and ivory live together in perfect harmony Side by side on my piano keyboard, oh Lord, why don't weee?"

Mimogrede, Volkswagnove hostese so tokrat nosile presenetljivo lahkotne oprave – bodisi neke luštne, zelo barvite srajčke, ali pa neke razmeroma atraktivne enodelne, recimo temu kvazi enodelne kombinezone iz džinsa v stilu sedemdesetih – no, modni eksperti, raztrgajte me z besedami, ki jih še poznam ne …

In še preden zapustim halo – Bugattijev koncept vision gran turismo zlahka pobere nagrado za avtomobil z najbolj zlobnim videzom … če še niste na tekočem – dizajn virtualnega dirkalnika, ki je postal resničen (na pnevmatikah je bilo videti presenetljivo veliko obrabe, kaj pa to?), opazovalca zagrabi za oči in jih ne izpusti.

Plavut na sredini karoserije, ki se začne na koncu kabine in konča pri enormnem usmerjevalniku zraka na zadku in kričeče modra barva sta le dva poklona legendarnemu in skrajno futurističnemu type 57 atlantic iz leta 1936 … Zver naj bi, kar pa drugega, napovedovala naslednika veyrona. Imenoval se bo chiron.

In če smo že pri nedosegljivem, predlagam, da to ostane rdeča nit tokratnega članka. Se strinjamo?

"Ebony and ivory live together in perfect harmony Side by side on my piano keyboard, oh Lord, why don't weee?"

Najdražji del doplačilne opreme v zgodovini?

Bentley je končno, po nekaj letih rajcanja, pokazal svojega prestižnega športnega terenca. Avto se mi, razen zares atraktivne kabine, ne zdi nič posebnega. No, številke pričakovano izstopajo: v Nemčiji bo stal od 208.500 evrov naprej, tehta 2.422 kilogramov, do sto pospeši v 4,1 sekunde, končna hitrost je 301 kilometer na uro, dvanajstvaljni motor ponuja 608 "konjev" in 908 njutonmetrov navora.

Ima pa nekaj, za kar si upam trditi, ampak samo takole iz glave ter brez preverjanja, da je najdražji kos doplačilne opreme v vsej avtomobilski zgodovini. Breitlingova ura, tehnična mojstrovina s turbilonom, nameščena na vrh armaturne plošče, stane 150 tisoč evrov. Ja, vem. Noro.

70 tisoč evrov za "piknik" kovček in še 70 tisoč za vsebino

Pa ostanimo pri Bentleyju. V hali 5 predelovalec Startech (Brabusovo sestrsko podjetje, specializirano za piljenje pretežno britanskih prestižnih vozil) v kotu svojega razstavnega prostora neuspešno skriva ladjo z imenom mulsanne.

Bentleyjevo mojstrovino, ki so jo Nemci za potrebe slinjenja vseh tistih, ki padajo na odbite bogataške fore in zahtevnega lastnika, seveda, opremili z imenitnim kovčkom v prtljažniku. V njem pa vse potrebno v primeru, da na piknik nekje na deželi pride katera od kronanih glav …

Improvizirana piknik "košara", integrirana v prtljažnik, je lastnika stala 70 tisoč evrov. Njena lesketajoča vsebina pa še dodatnih 70 tisoč evrov. In da ne boste mislili, da je premožnemu srečnežu za tem zmanjkalo denarja. Ni šans. V sredinskem grebenu klopi je sef, ki se odpre le s pomočjo (pravega) prstnega odtisa – v njem pa posebej prilagojeno, rotirajoče držalo za 4 drage ure. Ob vsem tem tisti ohlajeni kozarci za šampanjec v sredinskem naslonjalu druge vrste sploh ne pridejo do izraza …

Modra klofuta predrznih "tunerjev"

In ko mislim, da sem videl že vse, mi sosednji Mansory, predelovalec, ki velja za najekstremnejšega med ekstremnimi, primaže eno hudo neokusno klofuto.

Poplave kompozitnih vlaken, s katerimi je prekrit čisto vsak od njihovih adutov, sem že vajen, hostes s velikimi saj veste čem tudi, z modro prepleskan kipec "spirit of ecstasy" pa je bil za moj okus korak predaleč. Ne vem, no. Se mi zdi, da nisem pretirano konservativen tip. Naj imajo ljudje, kar želijo. Ampak prebarvati večno mlad simbol avtomobilske večnosti v ogabno modro … What's next? Avdicija uboge Emily za Avatar 3?

"Ebony and ivory live together in perfect harmony Side by side on my piano keyboard, oh Lord, why don't weee?"

Padec na realna tla pri Akrapoviču

Ob 16.30 se z Juretom udeleživa Akrapovičeve tiskovke. Jaz fotografiram, Jure se pogovarja, govori kot strgan "dohtar", nekaj o velikih tenorjih in slovenskih izpušnih glasovnih talentih … Ko končava, sedem v poseben simulator slovenskega podjetja Nervteh, ki je pod vodstvom Mateja Vengusta tokrat podpiral uspešno Akrapovičevo zgodbo.

Na sporedu simulacija vožnje dirkalnega BMW-ja z Akrapovičevim izpuhom. Izberem Monzo, da pokažem, kako se rečem streže. Seveda pogorim. Lovim volan kot neumen, vrtim se, pretiravam s popravljanjem napak … In ravno v trenutku, ko želim pod vodstvom svojega ranjenega ega pripomniti eno ali dve na račun natančnosti simulacije, mi Matej pove, da je Marco Wittman, prvak prvenstva DTM preteklega leta, nekaj ur pred mano postavil rekord steze in pohvalil odzivnost sistema. Utihnem, poslušam, mirno kimam in … odidem.

Prvi dan je mimo ...

Letanja z enega konca na drugega je bilo polno. Čakanja na pravi trenutek tudi – na primer na tistega, ko je bil Jure poleg CNBC-jeve novinarke eden redkih novinarjev, ki je z eno najvplivnejših žensk v avtomobilskem poslu, predsednico uprave General Motorsa, Mary Barra, govoril na samem. Sam sem izvedel konkretni "sitzprobe" v novem renaultu megane in v volkswagnu tiguanu, fotografiral dečve, pel refren ebony and ivory … dela polno.

Tretji dan. Dobro jutro.

"Ebony and ivory live together in perfect harmony Side by side on my piano keyboard, oh Lord, why don't weee?"

Sesut sem. Prve vtise novega megana sem tipkal od štirih do šestih zjutraj. Malo pred osmo, že drugi dan zapored, seveda po zaslugi ignoriranja uradnih oznak in ohranjanja balkanskega duha, parkiramo na parkirnem prostoru, rezerviranem za razstavljavce, ki je v neposredni bližini hale 9 – torej praktično le nekaj nadstropij nad glavami hostes in zloščene pločevine. Prostora več kot dovolj, oškodovan nihče. Vrhunsko.

Prvih nekaj ur v tiskovnem središču pišem prve vtise o novem tiguanu. Nadaljujem z zajtrkom na Škodinem razstavnem prostoru, kjer me na stopnicah s: "Komotar, ane?" ustavi mlajši kolega, morda celo novinar enega od konkurenčnih medijev. Možakarja ne poznam. Bil je v spremstvu luštnega dekleta (to pa poznam) in hvalil je izborno ponudbo hrane. Sem radoveden, pa ga vseeno vprašam (me pač zanima, kdo vse je tu): "Si novinar? Za koga pa si tu?" Odgovori: "Mah ja, s tem in tem sva "prjatlčka", pa včasih kaj zanj naredim …" Dobro, če sta pa "prjatlčka", potem pa že, ane? No, ampak imel je prav. Zajtrk je bil odličen.

Stopim iz hale in seveda, kot se za Frankfurt v septembru spodobi, pada dež. Shuttla nobenega, Murphyjev zakon očitno živ in zdrav. Večino dneva zapravim za fotografiranje, zbiranje vtisov alfa romeo giulie in pogrešanje shuttlov.

Letališče. Gospod za pultom: "Gospod Gregorčič, vi ste že na letalu!"

Ura je pol štirih, z Juretom se počasi pobereva proti letališču. Tam sva v 20 minutah. Prometa nobenega.

Terminal 1. Avtomati mi v manj kot minuti izpljune letalsko karto. Juretov avtomat nekaj bluzi. Ne razumeta se. Poslušava priporočilo in stopiva k osebi za pultom. Jure predloži dokument. Čakava … čakava … čakava … in potem bomba: "Gospod, na računalniku mi piše, da ste se ravnokar vkrcali za let ob 16.30." Jure: "Ne, jaz sem tukaj, to je nemogoče." Gospod za pultom: "Ne, gospod. Ravnokar ste stopili na letalo. Tako piše …"

"Ebony and ivory live together in perfect harmony Side by side on my piano keyboard, oh Lord, why don't weee?"

Sčasoma rešimo zmedo. Zašuštral računalnik. Jure nič kriv. Jaz tudi ne. Med letom v Ljubljano ob pozornem, zelo pozornem spremljanju mojega zaslona neznanega sopotnika urejam galerijo lepotic. Komad, ki ni šel iz glave tri dni, se počasi poslavlja. Zmaga!

Pristanemo, lučke ugasnejo. Čakamo na izkrcanje. Iz letalskih zvočnikov pa:

"Guantanamera, guajira Guantanamera Guantanameeeeera, guajira Guantanamera"…

Neeeee!

Mojih top 8

Osmo mesto: Medtem ko je o arhitekturnih dosežkih Audijevega razstavnega prostora pisal že Jure, se ne spomnim, da bi omenil poseben prostor, namenjen reklami za njihov štirikolesni pogon. Zadeva je preprosta. Nobenega avtomobila, le stene iz nekaj deset centimetrov debelega ledu in napis "Home of Quattro". Genialno.

Sedmo mesto: BMW-jev povšterček na zadnjih sedežih nove generacije sedmice. Ko si zmahan in zares potrebuješ tolažbo, takšne malenkosti štejejo. In mimogrede, s sedmico sem se peljal 4-krat. Prostora zadaj povprečno, vse drugo pa na prvi pogled zelo, zelo dobro.

Šesto mesto: Ne pomnim, kdaj sem nazadnje jecljal. No, tudi tokrat nisem, ampak sem bil pa blizu. Walter je le Walter. Kako se piše, pa sploh ne povem. Kdor ve, kaj je počel in kaj, konec koncev, še počne, ve. In razume. Legenda.

Peto mesto: Na tole sem v nadvse prijetni družbi čakal dobro uro. Sestradan. Reberca, krompirček, žar omaka in solata. Cena (10,80 evra) za središče Frankfurta skrajno znosna. Pa še natakar je bil "naš". To zmeraj pomaga.

Četrto mesto: Mercedes-benz 600 pullman. Brabusov oddelek za starodobnike je spet pokazal, česa je sposoben. Popolno restavriran avtomobil, ki znamko Mercedes-Benz uteleša bolje kot tri četrtine njene aktualne flote. Resnica pač. Velik, neverjetno eleganten, karizmatičen …

Tretje mesto: Mešanica motocikla in avtomobila, honda project 2&4 ultimate roadster concept. Trdno verjamem, da je faktor uživanja med vožnjo tako velik, kot je dolgo njegovo ime. Samo poglejte ga, no?

Motor je doniral Hondin Moto GP dirkalnik RC213V. Litrski štirivaljnik razvije okoli 215 "konjev". Bolid z lebdečim sedežem je rezultat tekmovalnega natečaja med Hondinimi različnimi razvojnimi centri. Inspiracija – legendarni dirkalnik Formule 1, RA 272, iz leta 1965, ki je Hondi na veliki nagradi Mehike prinesel prvo zmago v tem tekmovanju.

Drugo mesto: Alfa romeo giulia TZ. Italijani so poleg privlačne novinke postavili tole lepoto – da so pokazali, od kod vse so črpali navdih. Ne vem, no, jaz sem samo stal pa gledal. Obliko si je izmislil Ercole Spada iz oblikovalskega studia Zagato. Izdelovali so jo med letoma 1963 in 1967 – na fotografiji je posodobljena izvedba iz leta 1965.

Cevna šasija iz aluminija je nosila karoserijo iz steklenih vlaken (avtomobil je lahko tehtal le 660 kilogramov). Alfa romeo je izdelala cestne in dirkalne različice. Prve so imele 112, druge pa kar 160 oziroma 170 "konjev". No, tehnični podatki in dirkaški pedigre pravzaprav sploh ni pomemben. Lepota šteje!

Prvo mesto: Porsche 935/77. Ultimativni "I tata bi, sine" avtomobil. Samo poglejte ga, no. Dirkalni spomenik eri vzpona ekstremnega prisilnega polnjenja, v katerega so sedli le najpogumnejši. No, in tisti, ki so imeli dovolj denarja. Ko sem videl napis na zadku "turbolader", sem ga nekajkrat (na tihem) izrekel z naglasom Arnolda Schwarzeneggerja: "Turbolada!" "Turboladaaa!!!"

Jacky Ickx je leta 1977 z njim na kvalifikacijah na dirkališču Hockenheimring najbližje tekmece prehitel za tri sekunde. Na dirki je zmagal s prednostjo 50 sekund. Motor je bil le 1,4-litrski, razvil je 370 "konjev", masa vozila je bila lahko le 750 kilogramov.