Najglasnejši dirkalnik proti Šembijam s 124,9 decibela

Zvok je tisto kar slišimo, hrup pa je vsak zvok, ki vzbuja nemir, človeka moti pri delu in (dolgoročno) škoduje njegovemu zdravju in počutju. Razlika med zvokom in hrupom je odvisna od poslušalca in okoliščin. Določene zvoke posamezniki različno sprejemamo. Hrup trilitrskega motorja v formuli 3000 ali Osellinem športnem prototipu gledalca na dirki navduši in mu naježi kožo, druge pa bi lahko brezpogojno motil. Ljudje smo si pač različni, enako velja za naše interese.

Znano je, da zvok tudi manj moti tistega, ki zvok proizvaja, kot tistega, ki na zvok nima vpliva, ampak ga samo doživlja.

Jakost zvoka dirkalnikov smo merili v Ilirski Bistrici

Tokratno reportažo smo delali tam, kjer hrup dejansko predstavlja smisel in enega glavnih magnetov za obisk nekaj tisoč gledalcev. Gromki zvoki navitih motorjev so na gorskohitrostni dirki v Ilirski Bistrici nekaj vsakdanjega. Meritve smo opravili v neposredni bližini štarta, kjer so bile po pričakovanju najglasnejše trilitrske formule.

A tudi nekdansekundni intervali ob polnem plinu pri drugih pošastih na štirih kolesih, ki v nekaj sekundah proti Šembijam dirkajo s hitrostjo okrog 200 kilometrov na uro, so navdušili in parali ušesa.

Najglasnejši športni prototip s 124,9 decibeli

Po pričakovanju so bili najglasnejši tisti med zadnjimi v karavani 131 avtomobilov, ki letos vozijo na dirki v Ilirski Bistrici. Največjo moč in najglasnejši motor, ki se tudi poženejo v najvišje vrtljaje, imajo športni prototipi in formule. Tisti najhitrejši ob koncu štartne liste se niso le potegovali za najboljši rezultat na pet kilometrov dolgi progi (rekordni čas Faggiolija ni bil v nevarnosti), temveč so na štartu tudi poizkusili vso moč prek zadnjih kole kar najbolj učinkovito spraviti na asfaltno podlago.

Dva metra od štartnih celic so bile ravni zvoka nad 120 decibelov med najhitrejšimi nekaj običajnega. Razlike med posameznimi formulami so bile majhne. Najglasnejši je bil ob našem merjenju športni prototip norma M20FC s trilitrskim motorjem, s katerim je vozil češki dirkač Dušan Neveril. Takoj ob štartu je zvok dosegel raven 124,9 decibela.

Uradna meritev: kot 45 stopinj in 60 centimetrov od izpušne cevi

Naše meritve niso bile laboratorijske, zato nudijo okvirne vrednosti. Hrup dirkalnikov pred dirko merijo tudi na tehničnih pregledih, saj je njegova raven zapisana v pravilih mednarodne avtomobilistične organizacije FIA.

"Postopek merjenja je točno določen. Merimo z napravo, ki je od izpušne cevi oddaljena 60 centimetrov, postavimo pa jo pot kotom 45 stopinj. Predpisani so tudi vrtljaji motorja, pri katerih to meritev opravimo. Te so odvisno od razreda od 3000 do 4000 vrtljajev. Glasnosti torej ne merimo pri najvišjih vrtljajih, zato je omejitev 105 decibelov," nam je povedal tehnični komisar ilirskobistriške dirke Janez Flerin.

Meja bolečine se lahko začne že pri 100 decibelih

Obremenitve za naša ušesa so na dirkah zelo kratke, a ušesa na štartu vseeno zaskelijo. Navsezadnje je hrup formul podoben, kot bi stali pri vzletu ob reaktivnem letalu. Obremenitev za ušesa ni dolgoročna, zato je tudi možnost poškodb manjša. Sašo Rebolj, vodja reševalne službe na dirki v Ilirski Bistrici, nam je povedal, da še nikoli niso sprejeli gledalca, ki bi tožil nad bolečinami v ušesih.

Treba pa se je zavedati, da prag bolečine lahko nastopi tudi že pri ravni 100 decibelov, pri otrocih pa je ta raven še precej nižja.

Samo za primer: v industriji je mejna vrednost glasnosti 85 decibelov. Pnevmatsko kladivo ima glasnost 100 decibelov, zvok petarde pa v naša ušesa "udari" s 120 decibeli. To so vse vrednosti, ki lahko teoretično povzročijo tudi trajno poškodbo sluha.

Tudi kratka izpostavljenost tako visokim vrednostim torej lahko poškoduje naš slušni sistem, zato gre pri obisku gorskohitrostnih dirk, še posebej tik ob štartu, pomisliti na vsaj osnovno zaščito.

Po čepke v najbližjo lekarno

Na področju zaščite pred hrupom poznamo veliko profesionalne opreme, ki pa je navadni smrtniki najbrž ne bodo iskali. V Ilirski Bistrici smo spoznali čepke iz silikona, ki so narejeni po meri. Vgrajen imajo poseben filter proti določenim frekvencam zvoka. Zato dejansko delujejo šele pri višjem hrupu, omogočajo pa nemoten pogovor.

No, običajni gledalci na dirkah bodo kupili navadne čepke za ušesa. Dobiti jih je mogoče v vsaki lekarni. Stanejo le 2 evra, v paketu jih je osem. Ti so narejeni iz pene oziroma poliuretana. S prsti peno stisnemo in si jo namestimo v sluhovod.

Če nam čepki niso dovolj, so tu tehnološko napredne slušalke

Če so navadni čepki poceni, je drugače s tehnološko naprednejšimi slušalkami, ki pa stanejo že nekaj sto evrov. Poznamo jih po tehnologiji izločevanja zvokov oziroma "noice cancellinga". Bose je prvi v slušalke vgradil mikrofone, ki snemajo zvok in izločajo določene tone.

Preizkusili smo tudi Peltorjeve slušalke, ki so bistveno cenejše, a dejansko le zadušijo celoten zvok okrog naših ušes oziroma do zvoka niso selektivne. Te slušalke hrup zmanjšajo za 32 decibelov.

Ali čepki in slušalke odvzamejo delček bistva dojemanja dirke?

Naše izkušnje? Če gorskohitrostno dirko spremljate neposredno na štartu, je vsakršna zaščita boljša od prstov, ki si jih potisnemo v ušesi. Spremljanje dirke z zaščitenimi ušesi je ob štartu zagotovo bolj prijetno, drugje ob progi pa so obremenitve za ušesa manjše.

Toda pravim zanesenjakom bodo čepki in slušalke tudi vzeli delček tistega bistva dirke in neposrednega dojemanja avtomobilskega športa, zaradi katerega so sploh pripravljeni plačati vstopnico.

Povprašali smo tudi štarterja na gorskohitrostni dirki, ki stoji le kak meter od dirkalnih avtomobilov. Povedal je, da posebne zaščite ne uporablja in da ima slušalke na glavi zaradi lažje komunikacije z vodstvom dirke. Trik pri premagovanju hrupa so lahko pri štartu tudi odprta usta, z glavo je priporočljivo tudi slediti dirkalnemu vozilu.