Vsak trenutek je dragocen, še posebej v družbi starejših

Nekega četrtka, ko sem imel na sporedu pripadnike generacije zlatih let, se je dan začel hitro in glasno. Upokojenci čas dojemajo na povsem svoj način in si ga skrbno odmerijo. Na jogo pridejo zadnjo minuto. Tistim, ki pridejo, čestitam za prihod, saj drugim ni uspelo. Pozdravijo se glasno in pristno. Pred jogo so na vrsti (pomembnejše) teme: solata, vreme in zdravje. V dvorani jih stežka umirim in pripravim k pozdravu. Namaste!

Trenutek tišine je res trenutek, ko začnemo s prakso joge. Opazim, kako bliskajo s pogledi in se opazujejo že v prvem delu ure, ko se sede ogrevamo. Do kam sosed dvigne roko in kako globoko v zasuk se lahko spusti. "Jaz lahko bolje." Te majhne zmage slišim že do svoje blazine, saj se dihanje pospeši in postane glasnejše. Ko jih opozorim na osnovno načelo joge, ki je nenasilje (tudi do svojega telesa), si vidno oddahnejo.

Presenečen sem nad močno željo in tekmovalnim duhom, ki preveva moje drage praktikante. Občudujem zagnanost in voljo, ki jo premorejo, saj jih za razliko od 40 let mlajših učencev večkrat držim nazaj, da ostanejo znotraj meja zdrave in koristne prakse. Pohvalim jih, saj prijazno besedo cenijo in jo stokrat vrnejo.

Tudi nasmejemo se, večkrat in od srca. Na eni od jutranjih ur sta drug poleg drugega dihala in se gibala zakonca. Na prvi pogled joga kot joga, pod krinko pa pritajena tekma, kdo bo boljši. Ko smo zamenjali nekaj položajev in obstali v kobri, je ta tekma postala že bolj odkrita, predvsem pa slišna vsem v prostoru. Glasno dihanje, nato sopenje in hropenje, potem pa še verbalni obračun. "Opa, Franc, a tako visoko si se dvignil. Ne vem, če je to še zdravo zate?" je gospoda v želji, da bi se z njim izenačila, spodbudila do skrajnosti iztegnjena Majda. "Ha, ha, vidiš, tastara – to je pa zaradi ovac!" ji Franc, ljubiteljski rejec drobnice, ni ostal dolžan. Pomislil sem, da imata energije dovolj in ju pustil v položaju še precej dlje. Ali 45 let zakona ne zgladi tekmovalnosti in obrusi ega, sem se namuzal. Poslal sem ju počivat v položaj otroka in slišal njuno hvaležnost.

Joga z upokojenci mine hitro in je koristna za dojemanje časa, starosti in minljivosti. Stik s starejšimi odstira tančice in ruši tabuje. Vsi bomo ostareli in vsem se nam bo mudilo doživeti in izživeti preostanek življenja.

Proti koncu prakse zelo rad opazujem sproščene obraze, smejalne gube in blagohotne nasmeške. Vidim, kako dobro jim dene trenutek miru in statike, preden spet odhitijo v svet. Za trenutek se zemlja ustavi, en globok vdih, izdih … Pa spet solata, vreme in angleščina, vnuki in nakupi. Z njimi se lahko veselim vsakega trenutka življenja!