Melanholija ni le beseda, ki se lepo sliši

Z besedo melanholija, kot pravi tudi naš slovar knjižnega jezika, opisujemo duševno stanje, pa vendar se je drži mnogo več pomenskih plasti, ki jih uporabljamo dan za dnem, ne da bi morda pomislili na njen dejanski pomen. Melanholija se je uveljavila kot izraz za brezvoljno počutje, občutek vdanosti v usodo, neaktivnost, celo zdolgočasenost. Medicinsko gledano je melanholija resna težava, s katero se spoprijema vedno več posameznikov.

V splošnem označuje stanje duševne potrtosti, malodušnosti in mračnega razpoloženja, nekdaj pa so melanholijo enačili z depresijo. Dandanes jo v hujših primerih lahko razumemo kot simptom depresije, zajame pa lahko vsakogar. Prvi je v petem stoletju pred našim štetjem melanholijo opisal grški zdravnik Hipokrat, ki jo je označil za zmes strahov, malodušja in pobitosti. Do leta 1980 je melanholija veljala za eno od duševnih bolezni, od tedaj pa jo uvrščamo med bolezni uma in je v medicini ne obravnavajo ali zdravijo.

Strokovnjaki opozarjajo na to, da je melanholija veliko lažja oblika duševne stiske kot depresija, zato ju ne smemo enačiti ali prve zdraviti kot lažjo obliko depresije. Za melanholijo posamezniki običajno trpijo že od malega, nanjo pa ne delujejo vplivi okolja, družine ali družbene skupnosti. Melanholikom ponavadi ne pomaga niti psihoterapija, vendar njihovih težav ne smemo jemati zlahka, saj lahko melanholija privede tudi do samomora. In kakšni so simptomi melanholije? Melanholiki se težko osredotočijo, težave imajo z zbranostjo in so pogosto zmedeni. Primanjkuje jim energije, veliko spijo in poležavajo, vseeno jim je za njihov videz, pozabijo se oprhati in pospraviti za seboj. Mnogi imajo tudi blodnje, nasploh pa so čemerni, brezvoljni, ne zmorejo se veseliti.

Če se vam po prebranem kljub vsemu zdi, da tudi vas kdaj "zagrabi" melanholija, odgrnite zavese na oknih, prezračite stanovanje, se odpravite na sprehod ali v družbo. Počnite tisto, kar imate radi, zastavite si nove cilje in se predvsem ne smilite sami sebi.