Kakšen je svet otrok in mladostnikov z disleksijo?

Kot še kažejo podatki nevladne organizacije Dyslexia International, bi, če vzamemo povprečje deset odstotkov, to pomenilo, da jo ima približno 700 milijonov ljudi po vsem svetu.

Nekateri pravijo, da je disleksija izraz, ki hkrati pomeni nadarjenost in pomanjkljivost, kar potrdi tudi naša sogovornica Milena Košak Babuder z ljubljanske Pedagoške fakultete, aktivna članica društva Bravo, društva za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami.

Po njenih besedah je disleksija kombinacija zmožnosti in težav, ki vplivajo na učenje, branje in pisanje otrok, ki so sicer povprečno ali celo nadpovprečno inteligentni. Težave se kažejo tako na področju branja in pisanja kot tudi v hitrosti predelovanja informacij, na področju kratkoročnega spomina, slušnih in vidnih zaznav, jezika, motoričnih spretnosti in pravilnega zaporedja, kar vse vpliva na organizacijske veščine.

Disleksija spada med specifične učne težave, ki jim bodo osrednjo pozornost namenili tudi na četrti mednarodni konferenci, ki jo organizira društvo Bravo skupaj s Pedagoško fakulteto Univerze v Ljubljani. Konferenca z naslovom Otroci in mladostniki s specifičnimi učnimi težavami – podpora pri uresničevanju njihovih potencialov bo potekala 26. in 27. septembra na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.

Je disleksija vseživljenjski primanjkljaj? Kot specifična učna težava se disleksija lahko pojavlja v različnih oblikah od lažje, zmerne do zelo izrazite in je vseživljenjski primanjkljaj, ki ne izgine v odraslosti. Dolgo časa so se strokovnjaki spraševali, ali je disleksija le razvojni zaostanek, ki ga otrok sčasoma preraste, ali je bolj vztrajajoča težava oz. primanjkljaj.

Danes vemo, da je disleksija vseživljenjski primanjkljaj, ki ne izgine v odraslosti. Odrasli z disleksijo lahko dokaj ali zelo uspešno premagajo težave z branjem, bolj vztrajne pa so težave na področju pisanja, tako z vidika upoštevanja pravopisa kot organizacije vsebine, ter še zlasti težave na področju organizacije in preostalih kognitivnih procesov, kot so pozornost, spomin, zaznavanje itd.

Kognitivne primanjkljaje, značilne za disleksijo, imajo otroci že od rojstva, vendar pa posameznika v različnih obdobjih različno ovirajo. Kako se disleksija kaže pri posamezniku, je odvisno od starosti otroka in od postavljenih zahtev okolja.

Katera so področja, na katerih posamezniki z disleksijo izstopajo? Pogosto imajo izražene naslednje sposobnosti oziroma zmožnosti:

• dobre sposobnosti reševanja težav, • dobre domišljijske sposobnosti, • sposobnost vzpostaviti nepričakovane medsebojne povezave med podatki in informacijami, • divergentno razmišljanje, • originalnost, ustvarjalnost, • dobre sposobnosti vizualizacije (vidnega predstavljanja), • sposobnost hkratnega (simultanega) predelovanja informacij, • dobre sposobnosti globalnega razumevanja, • intuicija, • "umetniški" način razmišljanja, • dobre sposobnosti ustvarjanja novega znanja itd.

Raziskave navajajo, da je med osebami z disleksijo le od dva do pet odstotkov tistih, ki so dvojno izjemno nadarjeni, da imajo torej ob disleksiji nadarjenost na enem ali več področjih, kot so specifična izobraževalna področja, intelektualno področje, ustvarjalno področje, umetniško področje in psihomotorično področjo ter vodenje.

Kakšne so osnovne težave otrok z disleksijo in kdaj, v katerem starostnem obdobju, se običajno prepozna to motnjo? Zakaj takrat? Da ima otrok disleksijo, lahko zanesljivo govorimo šele takrat, ko je podvržen procesu opismenjevanja in ima ob tem kljub veliki količini vaj težave pri učenju branja in pisanja. Vendar pa lahko znake in težave, značilne za disleksijo, starši in vzgojitelji opazijo pri otroku že v predšolskem obdobju:

• ima večje ali manjše težave na področju fonološkega zavedanja (prepoznavanje glasov v besedi, rimanje, iskanje besed na določen glas); • slabše izgovarja posamezne glasove in ima skromneje razvite sposobnosti jezikovnega izražanja; • pogosto začne govoriti pozneje kot njegovi sovrstniki; • težko si zapomni nove besede; • v besedah zamenjuje zloge, npr. namesto lokomotiva reče kolomotiva; • za črke ne kaže interesa; • ima težave s pozornostjo in pri osredotočenju (daje vtis, da ne posluša); • je motorično manj spreten, neroden; • ima težave z ritmom; • težko si zapomni pesmice, izštevanke in rime; • ima dobre in slabe dneve.

Pozneje v šoli, v obdobju opismenjevanja:

• napreduje zelo počasi oz. počasneje pri učenju branja in pisanja od sošolcev (težko si zapomni črke in številke); • ne zna povezati črk v besedo, besede črkuje; • dela veliko napak pri branju in pisanju (v besedah izpušča črke, jih zamenjuje, obrača, dodaja); • si težko zapomni abecedo, poštevanko, dneve v tednu, mesece v letu; • ima težave pri razumevanju prebranega (medtem ko pazi na tehniko branja, ni pozoren na vsebino); • pri pisanju je pogosto neroden in počasen; • slabo loči in obvladuje časovne ter prostorske pojme levo/desno, zgoraj/spodaj, spredaj/zadaj …

Otrok se zaradi opisanih težav izogiba branju in pisanju, saj kljub trudu in vajam napreduje zelo počasi.

So se otroci in mladostniki z disleksijo kljub težavam pri branju in pisanju sposobni naučiti šolsko snov? Da, vendar na drugačen način kot njihovi vrstniki. Pogosto se dogaja, da starši in učitelji ne prepoznajo, da ima otrok disleksijo, in mu velikokrat pripišejo, da se ne trudi dovolj, da je len, čeprav doma zelo veliko vadi in se uči. Zaradi tega otrok hitro izgubi motivacijo za učenje in zlasti v višjih razredih pogosto razvije vedenjske težave, se ne razume dobro z vrstniki, učitelji in starši. Vse to pa samo še povečuje stisko.

V takšnih primerih imajo otroci z disleksijo zaradi svojih nenehnih neuspehov pogosto slabo samopodobo in marsikateri med njimi se ni več pripravljen učiti. Situacije, v katerih se srečajo z nalogami, povezanimi z branjem in pisanjem, povzročajo v njih tesnobne občutke, zato se jim skušajo, če je le mogoče, izogniti. Bojijo se glasnega branja pred razredom, njihova motivacija za šolsko delo je pomanjkljiva.

Samospoštovanje otrok z disleksijo je nizko, saj se pri primerjanju z vrstniki in sošolci v razredu vidijo kot neumne in butaste. Čeprav vlagajo v učenje veliko truda in energije, so velikokrat deležni opazk, da so leni in da se ne potrudijo dovolj. Vrstniki jih zaradi njihovih težav z branjem in pisanjem pogosto dražijo, kar vodi v slabšo socialno sprejetost v razredu in osamljenost. Neredko se pri njih, kot posledica prevelikih pričakovanj in pritiskov iz okolja, razvijejo psihosomatske težave, kot so glavoboli, slabosti in bolečine v trebuhu.

Zato je najbrž zgodnje prepoznanje disleksije pomembno? Otroci in mladostniki, pri katerih je disleksija prepoznana dovolj zgodaj, lahko dobro kompenzirajo težave, ki so posledica disleksije, tako da imajo kot odrasli razvite številne strategije, kako obvladovati in premagovati težave z branjem, pisanjem, pozabljanjem, orientacijo itd.

Težje je za odrasle, pri katerih disleksija ni bila odkrita med šolanjem, saj se srečujejo s številnimi stresnimi situacijami, ki jih težko razumejo in obvladajo. Vedno znova se znajdejo v stiski, ko morajo na primer na uradih, banki ali pošti izpolnjevati formularje, saj običajno ne vedo, kam vpisati podatke, ne znajo napisati točnega datuma, se zmotijo pri branju že kratkega navodila, zamujajo na dogovorjena srečanja, niso dovolj zbrani na sestankih, si ne zapomnijo, kaj vse morajo narediti tako v domačem kot službenem okolju, ker ne zmorejo zbrano slediti razgovoru itd.

Vse te težave vplivajo na opravljanje vsakodnevnih obveznosti in tudi na socialno življenje, saj so zaradi pozabljanja dogovorov, zamujanja na srečanja ter raztresenega sledenja komunikaciji na preizkušnji socialni stiki s prijatelji in znanci. So pa lahko uspešni na svojem močnem področju, če imajo ustrezne pogoje in možnosti.

Je pomoč strokovnjakov pri disleksiji nujna? Kdaj je optimalno začeti tovrstno pomoč? V kolikšni meri otrok potrebuje pomoč, je odvisno od izrazitosti težav, povezanih z disleksijo. Pri otrocih, ki imajo blago obliko disleksije, okolica pogosto ne opazi nobenih težav, sami pa nezavedno razvijejo vrsto kompenzacijskih strategij, da te svoje težave premagajo.

Izrazitejše ko so težave, povezane z disleksijo, bolj intenzivno pomoč potrebuje posameznik za premagovanje težav in razvijanje kompenzacijskih strategij, pri tem pa seveda potrebuje pomoč staršev ter strokovnjakov v šoli in v strokovnih institucijah v primeru zelo izrazitih težav.

Seveda je pomembno, da se težave prepoznajo čim bolj zgodaj in da začnemo otroku pomagati, še preden se pri njem pojavijo težave s samopodobo, samozavestjo in samozaupanjem.

Pomoč pa je vedno usmerjena na tista področja, kjer so težave. V predšolskem obdobju je to razvijanje jezika, grafomotoričnih spretnosti, zaznavanja itd. Pozneje, v obdobju opismenjevanja, pa učenje branja in pisanja. Pri starejših otrocih smo usmerjeni v razvijanje kompenzacijskih strategij za boljše pomnjenje, pozornost ter razvijanje organizacijskih in tudi socialnih veščin. V sam proces pa se vključuje tudi podporna IKT (informacijsko-komunikacijska tehnologija), torej računalniki, bralniki, pametni telefoni z različnimi aplikacijami, kot je skener itd.

Kako se otrokom z disleksijo pomaga v šolah? Disleksijo pri otroku lahko opazi že otrokov učitelj ali šolski svetovalni delavec. V Sloveniji je vse več osnovnih šol s specialnimi pedagogi defektologi, ki z ocenjevanjem otrokovih veščin branja, pisanja, računanja in gibalne spretnosti ugotavljajo prisotnost specifičnih učnih težav in težav, ki so posledica disleksije.

Učitelj in svetovalni delavci ob sodelovanju s starši organizirajo ustrezno pomoč in podporo za otroka, s prilagoditvami metod in oblik poučevanja, dopolnilnim poukom ter individualno in skupinsko pomočjo, ki mu pripada po Zakonu o osnovni šoli (1996). Če ima otrok izrazito disleksijo, starši ali šolski strokovni delavci predlagajo usmeritev otroka v program prilagojenega izvajanja z dodatno strokovno pomočjo, ki mu omogoča ure dodatne strokovne pomoči ter prilagoditve v procesu poučevanja in preverjanja znanja, kar pomeni več časa in ustnega spraševanja, drugačne predstavitve vsebin, upoštevanje učnega stila itd.

Kam vse se lahko starši še obrnejo po pomoč? Starši se lahko skupaj z otrokom obrnejo po nasvet in pomoč tudi na strokovnjake v svetovalnih centrih, vzgojnih posvetovalnicah, zdravstvenih ustanovah za predšolske in šolske otroke.

Otroci in mladostniki lahko s pravočasno, ustrezno in dovolj intenzivno pomočjo v veliki meri kompenzirajo svoje primanjkljaje, ustrezno učno napredujejo, razvijejo svoje potenciale in so pozneje v življenju uspešni.

Ali je po vašem mnenju izobraževalni in svetovalni kader na osnovnih in srednjih šolah o tej motnji že zadosti poučen? Ali vedo, kako je treba otrokom prilagoditi šolski proces? Med učitelji in šolskimi strokovnimi delavci srečamo različno ozaveščenost o disleksiji. Nekateri razumejo in upoštevajo posebne potrebe otrok in mladostnikov z disleksijo ter imajo tudi znanja za učinkovito poučevanje in različne oblike pomoči. Še vedno pa je kar nekaj tistih, ki so sicer že slišali za disleksijo, ne razumejo pa, da otrok ali mladostnik ni len ali manj sposoben, temveč potrebuje drugačne načine poučevanja.

Vse preveč pa je med šolskimi delavci prisotno prepričanje, da so do prilagoditev v procesu poučevanja in preverjanja znanja upravičeni le tisti, ki imajo z odločbo določen status učenca s posebnimi potrebami, kar ne drži. Že od leta 2007, ko je strokovni svet za splošno izobraževanja sprejel Koncept dela za učne težave, so s tem dokumentom učitelji zavezani k obravnavi otroka takoj, ko opazijo težave pri učenju, ne pa da čakajo, da se težave pojavijo v tolikšni meri, da je potrebno intenzivnejše izvajanje prilagoditev in pomoči.

Ali pedagoške fakultete v Sloveniji to vzgojno področje vključujejo v sistem izobraževanja? Katerega leta so ga vključile? Študenti Specialne in rehabilitacijske pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani se med študijem usposobijo za delo z vsemi starostnimi skupinami oseb z disleksijo, saj predstavljajo specifične učne težave, med katerimi je tudi disleksija, tretjino izobraževalnih vsebin, ki jih morajo predelati študenti te smeri.

Prav tako je Pedagoška fakulteta v Ljubljani edina fakulteta v Sloveniji, ki ima v svojem prenovljenem bolonjskem študiju obvezni predmet za vse študente fakultete, v katerem dobijo temeljna znanja za delo z otroki s posebnimi potrebami, med katerimi so tudi otroci z disleksijo.