SiolNET. Trendi Ustvarimo boljši svet
Siol.net
  • Messenger
  • Messenger

Starši s svojimi odzivi oblikujejo otroka

Siol.net

Otrok se mora že zgodaj naučiti prepoznavati čustva drugih. Psihoterapevta smo vprašali, kako nam to lahko uspe. Izkušena psihoterapevta sta nam zaupala, kako vzgojiti nesebičnega otroka.

Kako pri otroku razviti naklonjenost do drugih oziroma čustveno inteligenco, smo se pogovarjali s psihoterapevtoma Leonido Mrgole in dr. Albertom Mrgoletom, avtorjema domače vzgojne uspešnice Izštekani najstniki in starši, ki štekajo (Vezal, 2013). Pri svojem psihoterapevtskem delu se srečujeta z družinami, ki si želijo izboljšati svoje odnose in s tem zagotoviti dobro funkcioniranje družine ter dobro počutje tako otrok kot staršev. Za popravilo napak pri vzgoji pa v tolažbo staršev nikoli ni prepozno, saj nas nevroznanost tolaži, da so naši možgani plastični vse življenje.

Zgodnje otroštvo je ključno obdobje v razvoju človekove osebnosti. V tem obdobju otroci prek identifikacije s starši pridobivajo družbene in kognitivne veščine in zmožnosti, ki bodo določale potek njihovega življenja v prihodnosti. Do starosti 14 let imajo družinsko okolje in starši glavno vlogo pri razvoju človekove osebnosti. V tem obdobju otroci ponotranjijo veščine, vrednote, vedenjske vzorce in značajske lastnosti pomembnih odraslih. Vse to bo zaznamovalo njihovo odraslo obdobje.

Kdaj v razvoju otrokove osebnosti pride čas, ko se otrok začenja zavedati, da je treba biti pozoren tudi na druge ljudi in njihove potrebe?

Od tretjega leta naprej je dokazano, da se otroci lahko zavedajo čustev drugih ljudi. Gre za izjemno pomembno funkcijo, ki jo v strokovni literaturi poznamo pod različnimi imeni: mentalizacija, razumevanje uma (mind reading), umovidnost (mindsight) – a je zanimivo, da v slovenščini zanjo še nimamo uveljavljenega termina. Ta funkcija določa to, kar pozneje v razvoju prepoznavamo kot vedenja, ki jih označujejo izrazi, kot so socialna in čustvena inteligenca, sočutje, empatija, odzivnost, naklonjenost do drugih. Poenostavljeno rečeno je bistvo te funkcije, da se zavedamo in prepoznamo lastna mentalna dogajanja in enako prepoznamo in vidimo smisel mentalnih dogajanj pri drugem. Na ta način se sploh lahko socialno vedemo. Z mentalnimi dogajanji pa mislimo preplet notranjih doživljanj, od zaznav, telesnih občutkov, čustev, prepričanj, hotenj, namer, spominov in izkušenj do pričakovanj, potreb ...

Ali je otrok, ki ima primerno zadovoljene vse svoje osnovne potrebe po ljubezni, sprejetosti, varnosti, sploh lahko pretirano sebičen?

Občutek za druge se lahko razvije skozi izkušnjo navezanosti do pomembnih bližnjih oseb. Način, kako se starši odzivajo na otrokove potrebe v vsakdanjem življenju, daje otroku informacije, ki oblikujejo njegov razvoj možganov, in razvija funkcije, ki omogočajo odnos do drugih. Gre za prepletenost več dejavnikov, kjer so odzivi staršev ključnega pomena. Varna navezanost je ključnega pomena pri razvoju zdravega čustvovanja in te izkušnje so podlaga za razvoj mentalizacije.

Psihoterapevta Leonida Mrgole in dr. Andrej Mrgole Psihoterapevta Leonida Mrgole in dr. Andrej Mrgole

Kaj svetujete staršem, ki čutijo, da zaradi zadovoljevanja svojih potreb po karieri, hobijih, samopotrditvi ... ne morejo kakovostno zadovoljiti vseh otrokovih potreb in to dolžnost prelagajo na druge osebe? Ali to vodi v pretirano sebičnost pri otroku in pozneje odrasli osebi?

Pri vplivih na otrokov razvoj ne gre toliko za količino kot za usklajenost odzivov, ki jih pomembni bližnji posredujejo otroku. Starši v svojih načinih odzivanja sporočajo, koliko jim je mar za otroka. Odsotnost staršev lahko posreduje sporočilo "ni mi mar", "bolj od tvojih potreb so pomembni moji interesi". Tu smo pri vprašanju zrelosti staršev za vzgojo, za zagotavljanje ravnotežja med lastnimi potrebami in potrebami otroka, da ima starše, ki so prisotni in so na voljo. Vsekakor je sebičnost staršev, ki postavijo lastne prioritete pred otrokove razvojne potrebe otrok, vzorec, ki deluje v smeri razvoja otrokove sebičnosti.

Kdaj naj starši začnemo zavestno učiti otroka strpnosti in nesebičnosti?

Strpnosti se učimo s tem, da razumemo smisel nekega vedenja, ki se razlikuje od našega. Starši lahko tega učijo otroke ob vsaki priložnosti, ko v odnosih med otroki nastajajo zapleti zaradi nerazumevanja, od vrtca naprej. Na primer s pojasnilom: "Maša joka, ker je razočarana, saj si je tudi ona želela to igračko, s katero se igraš ti in ji ne dovoliš, da bi se ona igrala z njo." Bistvena je ozaveščenost mentalnih dogajanj pri drugih, kjer igrajo starši skupaj z drugimi pomembnimi osebami ključno vlogo pri ustvarjanju pojasnil in razumevanja smisla različnih vedenj.

Kako pa otroka opremiti s primernimi veščinami, da se bo po drugi strani znal potegniti zase? Ali takšnim veščinam lahko rečemo tudi zdrava sebičnost?

Postaviti se zase oziroma asertivnost nima opravka s sebičnostjo, ampak je to zavedanje obstoja lastnih potreb in dovoljenje, da te potrebe izrazimo. To je življenjsko pomembna razvojna funkcija in se razvije na podlagi izkušenj s pomembnimi drugimi. Torej, spet gre za odzive staršev, ki dajo otroku sporočilo, da prepoznavajo njegove potrebe in jim dajejo dovoljenje. Je pa treba opozoriti, da razvojne potrebe niso enako željam, ki jih otrok izraža.

Ali je otrok, ki je sebičen do staršev, praviloma sebičen tudi do vrstnikov?

Midva sebičnost razumeva kot pomanjkanje veščine empatije in razumevanje drugačnosti pri drugem. Če je otrok ne premore doma, je ne bo niti zunaj doma. Lahko pa se ta veščina izraža v različnih okoliščinah in ob različnih pogojih drugače. Pomembno je to, da starši otroka naučijo empatije.

Kakšni so znaki, da je naš otrok preveč egoističen, da mu ni mar za vrstnike?

Otrok kaže pretirano vznemirjenost, ko nekaj ne gre, kakor si je zamislil. Ko se nekdo odziva drugače od otrokovih pričakovanj, se odziva iztirjeno, bodisi s pretirano rigidnostjo bodisi kaotično.

S kakšnimi težavami pozneje v življenju se srečuje preveč sebičen človek?

Sebični ljudje so osamljeni.

Način, kako se starši odzivajo na otrokove potrebe v vsakdanjem življenju, daje otroku informacije, ki oblikujejo njegov razvoj možganov, in razvija funkcije, ki omogočajo odnos do drugih. Način, kako se starši odzivajo na otrokove potrebe v vsakdanjem življenju, daje otroku informacije, ki oblikujejo njegov razvoj možganov, in razvija funkcije, ki omogočajo odnos do drugih.

Ali pretirana sebičnost pri otroku odraža neke globlje družinske vzorce, ki jih otrok na ta način izraža?

Vsekakor gre za vzorce navezanosti, ki jih starši posredujejo otroku v družinskem kontekstu.

Če smo pri vzgoji že "zabredli" in opažamo, da se otrok vede v nasprotju z našimi željami in pričakovanji, kaj še lahko naredimo?

Nevroznanost nas z ugotovitvijo, da so možgani plastični vse življenje, odrešuje glede idej o tem, da je prepozno za učenje. Vedno je čas, da se naučimo veščin, ki so lahko bolj funkcionalne, za to nikoli ni prepozno.

V poplavi vzgojne literature starši ne znamo izbrati pravilnega priročnika. Kaj svetujete tistim staršem, ki bi se radi sami poučili o vzgoji otrok?

V tujini je trenutno na področju starševstva Daniel Siegel eden bolj branih avtorjev. En njegov prevod imamo tudi v slovenščini. Na podlagi najinih izkušenj starši sicer vedo, kaj, ne vedo pa, kako. Prav tega pa v številnih knjigah ne najdejo. Najina knjiga Izštekani najstniki in starši, ki štekajo je zbirka namigov o tem, kako z otrokom ohranjamo stik in mu omogočamo varen razvoj.

Otrokova sebičnost je najbrž šele podlaga za njegove vedenjske težave. Kje starši najbolj grešimo, če želimo pri otroku izkoreniniti sebičnost?

Že sama ideja, da je pri otroku treba nekaj izkoreniniti, je problematična. Taka naravnanost v naših mislih vodi k otrokovim reaktivnim, obrambnim odzivom. Otrok ima za svoje vedenje vedno razloge, tudi če ga vidimo kot sebičnega, s tem izraža neko potrebo. Naloga staršev je, da najdemo pot do zadovoljitve otrokove potrebe na način, ki otroka ohranja v povezanosti z nami in z drugimi, ki otroka ne ogroža, mu ne jemlje, ga ne kaznuje, ampak ga usmerja po poteh izbiranja in varno postavljenih pravil, meja in z odločno avtoriteto. To bo lažje pokazati na klasičnem primeru. Otrok noče deliti igrače s sestrično, ki je prišla na obisk. Posledično so med njima prepir in pretepanje, kričanje in jok. "Razumem, da ti je ta igrača zelo pri srcu in bi jo imel samo zase. Na drugi strani pa jo želi imeti tudi sestrična. Zato se bomo takole dogovorili: lahko izbereš, da sam deliš igračo in jo bosta imela vsak nekaj časa, ali pa se igrata skupaj, lahko pa izbereš, da bom jaz določil, koliko časa jo bo imel kdo od vaju. Kaj boš izbral?"

Podpornik rubrike Ustvarimo boljši svet je podjetje Lidl Slovenija.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin