TOP 10 nagrajenih filmov v Cannesu

Tretji človek, 1949

Tretji človek, ki ga je Carlo Reed posnel po romanu Grahama Greena, je popolna klasika in eden izmed najbolj prepoznavnih filmov vseh časov. Vse, kar je povezano s tem unikatnim trilerjem iz leta 1949, je postalo klasika: od Hollyja Martinsa (Joseph Cotten), ameriškega pisca kriminalk, ki kmalu po II. svetovni vojni pride na Dunaj, da bi se srečal s svojim prijateljem, Harryjem Limom (Orson Welles), prek mrtvega Harryja Lima, ki se skrivnostno pojavlja in izginja, do pregona po dunajski kanalizaciji, božanske Alide Valli, rolanja na Pratru in citer Antona Karasa.

Plačilo za strah, 1953

Leno mestece nekje v Južni Ameriki; vročina, brezdelje in skupina mož, zbrana z najrazličnejših koncev sveta. V daljavi polja naftnih vrelcev. Možje se prebijajo skozi dan v sopari razdraženega dolgčasa, ki pa ga nenadoma prekine novica o požaru na naftnem izviru. Da bi zadušili požar, lastniki potrebujejo ljudi, ki bi čez strm gorski prelaz prepeljali smrtonosni tovor nitroglicerina. Javita se dva para mož, ki se bosta podala na samomorilsko pot, pot, ki bi celo Hemingwayu pognala strah v kosti.

Sladko življenje, 1960

Via Veneto! Paparaci! Marcello! Vsi ti vzkliki so postali mednarodni zahvaljujoč triurnemu filmu Federica Fellinija o rimskem visokem in "nižjem" življenju. Italija je bila pred 50 leti, ko so predvajali film Sladko življenje (La dolce vita), zbegana. Danes film s prizorom Marcella Mastroiannija in Anite Ekberg ob Fontani di Trevi velja za kultnega. Po prejemu zlate palme je film postal mednarodna uspešnica.

Taksist, 1976

Cannes rad potrdi zvezde in avtorje in tako je imel priložnost, da z izročitvijo zlate palme potrdi delo Martina Scorseseja. Robert De Niro je osamljeni vietnamski veteran, ki dela kot zmešani taksist Travis Bickle in patruljira po nočnih zakotnih ulicah. Po nekaj spodletelih poskusih socializacije mu vseprisotno nasilje izrojenega sveta eksplodira v glavi.

Drevo za cokle, 1978

Dve leti zapored sta zlato palmo dobila italijanska filma: film bratov Taviani Oče gospodar leta 1977 in z Drevesom za cokle film o podeželju. Kot Sladko življenje je tudi ta film dolg tri ure, tri ure upanja in ne dvomov. Film o tem, kako se v neki vasi kmetje žrtvujejo, da lahko pošljejo otroke v šolo.

Seks, laži in videotrakovi, 1989

V tem letu sta bila dva top kandidata zgled za rastoči pojav ameriških neodvisnih filmov: Spike Lee je naredil V vročici noči, portret večrasne ameriške soseske na robu eksplozije, in film Stevena Soderbergha o spolnih motnjah in prevarah. Mož spolno zatrte ženske ima afero z njeno sestro. Prihod obiskovalca s precej nenavadnim fetišem spremeni vse. Soderbergh je dobil prvo nagrado in Lee je ostal brez vsega.

Zbogom, moja konkubina, 1993

Cannes je počasi opazil vzpon vrhunskih filmov iz Kitajske in Hongkonga. Z zlato palmo nagrajeni Chenov film Zbogom, moja konkubina (nagrado je delil s Klavirjem Jane Campion) je poneslo na naslovnice vseh časopisov po vsej Vzhodni Aziji.

Zgodba o dveh opernih zvezdah. Douzi pride v igralsko šolo, kjer ga gojenci zaradi dekliških potez skoraj linčajo. Reši ga močnejši in svojeglavi Shitou, ki postane v Douzijevih očeh junak in predmet občudovanja. Prav zaradi dekliških potez Douzi v pekinški operi igra ženske like, medtem ko Shitou uteleša lik mačističnega militarista. In ti dve vlogi igrata v vseh predstavah, vse življenje …

Šund, 1994

To leto je bil glavni favorit film Krzysztofa Kieslowskega Rdeča, ampak žirija, ki jo je vodil Clint Eastwood, se je odločila za film Quentina Tarantina, noro domiselne, kri špricajoče melodrame, ki je znova oživila kariero Johna Travolte ter porinila Samuela L. Jacksona na seznam A-zvezd in nastavila osnove za akcijske filme preostalega desetletja.

Vloge, ki so neredko bizarne in zabavne, vključujejo par plačanih morilcev, boksarja na begu, ki je prevaral gangsterskega šefa, šefovo ženo, ki je žrtev dolgočasja, dvoje ljubimcev, ki načrtujeta nenavadno spremembo kariere, in vrsto drugih, ki dopolnjujejo ta pisani kalejdoskop Tarantinovih likov.

Okus češnje, 1997

Režiser iz Irana Abbas Kiarostami je z Okusom češnje osvojil zlato palmo z mračno komično zgodbo o človeku, ki razmišlja o samomoru, in premagal filme cenjenih režiserjev Marca Bellocchia, Michaela Hanekeja in Ang Leeja. Film govori o gospodu Badiiju, moškem v srednjih letih, ki se v svojem džipu vozi po ulicah in obronkih Teherana. Odločil se je, da bo naredil samomor. Išče človeka, ki bi naslednje jutro – za zelo dobro plačilo – prišel pod drevo na hribu, na mesto samomora, in ga pokopal.

4 meseci, 3 tedni in 2 dneva, 2007

Govorice na festivalu v Cannesu so malce drugačne kot drugod po svetu. Namesto o zvezdah in žanrih se govori o vročih filmih. To leto se je govorilo o prvem romunskem filmu, ki je osvojil zlato palmo.

Otilia in Gabita sta študentki, ki si delita sobo v študentskem naselju leta 1987 v Bukarešti. Gabita je noseča. Dekleti se dogovorita za srečanje z nekim gospodom Bebejem, ki naj bi v cenenem hotelu opravil splav. Toda neznanec zavrne denar in hoče plačilo v naravi.