Sreda, 3. 8. 2011, 18.37
9 let, 5 mesecev
TOP 10 čudaških japonskih TV-oglasov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2
Če se ne morete nehati čuditi nad nenavadno in barvito japonsko ulično modo in še bolj nenavadnimi japonskimi grozljivkami (ki po mnenju filmskih poznavalcev sodijo med najstrašnejše na svetu), potem je zadnji čas, da se seznanite z njihovimi televizijskimi oglasi.
Da jih zahodni svet označuje za čudaške, je verjetno posledica nerazumevanja kulturnih razlik, a oglasi nas s svojimi nejasnimi sporočili, skrivnostnimi premisami, kričečo scenografijo in nepovezanostjo z oglaševanim artiklom kljub vsemu zabavajo. Nekaj najbolj nenavadnih smo zbrali na kupu.
Ljubki deklici v kostumu Rdeče kapice se v gozdu pridružijo nagačene gozdne živali strašljivih pogledov. Skupaj plešejo in pojejo, živali si gnetejo nerazložljivo velike prsi, deklica pa se v nekem hipu celo začudi rakunovim velikim visečim testisom. Podobe, ob katerih bi se še Freud le zmedeno popraskal po glavi.
Dečka, ki se iz šole iz neznanega vzroka vrne poklapan, skuša z raznoraznimi animacijami v dobro voljo spraviti počlovečen afganistanski hrt (živalski kostum so po vsej verjetnosti izdelali isti proizvajalci kot za oglas z Rdečo kapico). Ker mu ne uspe, se skupaj odpravita v trgovino po vrečko čipsa.
Prelestna rdečelasa morska deklica reši postavnega brodolomca in ga pripelje v svoje jamsko domovanje. Po prvih zaljubljenih pogledih mladeniča iz neznanega vzroka zagrabi obrazni krč, potem pa izgine v morske globine. Užaloščeno deklico s sokom v tetrapaku potolaži velika plastična hobotnica. Ljubezenska zgodba ima kljub vsemu srečen konec, saj se mladenič vrne nazaj. V velikem slogu: oblečen v smoking in z ducatom vrtnic.
Serija oglasov za, kot se na koncu izkaže, prestice, je v resnici prej nadležna kot čudaška. Ženska v kostumu iz filma Ubila bom Billa v spremstvu dveh sumo borcev izvaja nekakšno aerobiko z elementi borilnih veščin, obenem pa borbeno in jezno vzklika: "Cumpri, cumpri, cumpri!" Kaj ima vse skupaj s presticami, se najbrž nima smisla spraševati.
Prisegli bi lahko, da lepa mladenka s pomerjanjem raznovrstnih pokrival oglašuje novo zimsko kolekcijo katere izmed priljubljenih modnih znamk, četudi v spremstvu rahlo neprimerne glasbene podlage, ki bi bolj sodila v kakšno srhljivko. Nazadnje se izkaže, da gre za McDonaldsov oglas.
Vsebinska zasnova oglasa je dokaj preprosta in v primerjavi s kakšnimi drugimi japonskimi oglasi tudi precej logična. Okus Fante je tako "eksploziven", da v zrak vrže majhen otoček, ki ga s pijačo ponesreči poškropita zaljubljenca na sosednji plaži.
Armade ritmično skakajočih plastičnih lutk so videti, kot bi pobegnile iz najhujše stalinistične nočne more. V grozljivosti ne zaostaja niti napev Tarako, Tarako …. S tem se strinjajo tudi otroci, ki obstanejo odprtih ust, ko jih dojenčki z ubijalsko brezizraznim pogledom s svojo "koračnico" presenetijo ob jedi. Tarako je sicer sušiju podobna jed iz surovih rib (ponavadi iz aljaškega polaka), narezana na majhne oranžne koščke, podobne omenjenim lutkam. Te so na Japonskem skoraj tako priljubljene kot slovita muca Hello Kitty.
To, da sta si dva tako všeč, da se ob pogledu eden na drugega slačita kar sredi ceste, je, vsaj v okviru japonskih TV-oglasov, še razumljivo. V nadaljevanju se jima na glavo ulijeta barvi iz čebra (njo obarva v belo, njega v oranžno), kar že spominja na kakšen eksperimentalni umetniški filmček, ki si ga lahko ogledamo na razstavi v bližnjem muzeju sodobne umetnosti. Na koncu si stečeta v objem, skupaj zvijeta v klobčič in se prelevita v suši zvitek.
Pri nas sicer ni v navadi, da uvozniki sadja snemajo televizijske oglase, na Japonskem pa imajo za to očitno dovolj finančnih sredstev. Kljub vsemu so se odločili, da ne bodo preveč komplicirali z vsebino – od vsepovsod prihajajo leteče banane (med drugim tudi iz različnih telesnih odprtin).
Japonski proizvajalci hollywoodskim zvezdnikom brez dvoma plačujejo vsote v sedemmestnih številkah, saj je znano, da se v tamkajšnjih oglasih neredko pojavijo v bolj kot ne ponižujočih vlogah. Izjema ni niti Arnold Schwarzenegger, ki je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja nastopil v pričujoči reklami za energijski napitek. Neprivlačno embalažo, ki spominja na sirup za zbijanje vročine, so skušali kompenzirati s prisotnostjo takrat najbolj znanega mišičnjaka na svetu, pa čeprav v z napitkom povsem nepovezani vlogi nekakšnega zlobnega skopuha, ki se kopa v zlatu. Arnold si je verjetno rekel: "Plačajte mi obljubljeni milijonček, o smiselnosti scenarija pa se raje sploh ne bom spraševal."
