Zora Stančič: Dokler diham, upam

Z razstavo Dum spiro spero – Dokler diham, upam umetnica Zora Stančič na vizualen način prevaja svoje opazovanje družbe. Če je v predhodnem projektu iskala odgovore skozi obraze ljudi na velikih formatih, s tokratno razstavo sega globlje, iz človekove površine v njegovo globino oziroma notranjost. Dobesedno je pred gledalcem razgrnila "nevidni" del njegovega telesa, saj želi telo razgaliti, demistificirati, izpostaviti njegovo ranljivost in ga prikazati kot izvor bolečine. Majhne in na videz preproste linorezne podobe povezuje z zgodbami ljudi, ki imajo različna bolezenska stanja. Umetnico očitno zanima, kako posameznik, vpet v socialno, ekonomsko in kulturno okolje, pojmuje lastno telo, in preverja, kako ta sprejema izgubo zdravja. Tema razstave izvira iz raziskovanja lastnega strahu pred bolečino, ki nedvomno izvira iz telesa. Umetnica ne ilustrira bolezenskih stanj, jih niti opisuje niti ne daje pojasnil ali nasvetov, ampak zgolj komentira stanje v družbi, ki deluje v imenu zdravja.

Od matrice do odtisa Zora Stančič tudi v najnovejšem projektu ostaja zvesta mediju grafike. Ta se v tej razstavi ne predstavlja zgolj kot končni umetniški rezultat, ampak tudi kot proces, kar je ena od bistvenih lastnosti grafike. V ospredju je predvsem "skriti pogled" na matrici, ki se nam odkrije šele s tiskanjem in odtisom. Zora Stančič nam v Krškem predstavi odtise na različnih nosilcih, med drugim se odtisnjena podoba znajde kar na linoleju, papirju, tkanini, in – kar je najpomembneje – z odtisom se zgodi v nas samih tudi vtis. Hkrati pa nam tudi tokrat predstavlja resnično in iskreno linorezno matrico, ki je nato predmet dodatnih digitalnih in analognih obdelav v umetničinem procesu.

Vsebinsko je projekt družbeno angažiran. Tematika opušča poetični govor in se predstavlja kot nagovor, citat, ki je v nekaterih primerih humoren, a vendar v vsakem primeru realen. Resničnost medija se potrjuje v resničnosti izbranih izjav, s katerimi umetnica prevprašuje umetniški medij v povezavi z zdravjem, počutjem in stanjem tako telesa kot tudi stanjem duha v današnjem času in prostoru. Duh je, če se navežemo na naslov razstave Dokler diham, upam, ujet v pristnosti matrice in zareza. Zoro vsi poznamo po podobi, vrezani v linolej z ostrim grafičnim nožkom. Linolej, matrica, njen primarni ustvarjalni material je torej neke vrste telo, ki ga umetnica z vrezovanjem "rani", premišljeno formalno preoblikuje in z lastnim vtisom oziroma odtisom oživi.

Razstava je razdeljena v dva formalna sklopa. Na eni strani so predstavljeni odtisi, skice, risbe, matrice, na drugi strani pa nas v desekraliziranem sakralnem objektu umetnica nagovori z videom. V njem izbrani sogovorniki odgovarjajo umetnici, kako se počutijo v svojem telesu in kakšno je njihovo zdravstveno stanje. Odgovore je posnela kar s kamero na fotoaparatu, z avtomatsko nastavljeno ostrino, brez posebne osvetlitve. Slika je postprodukcijsko obdelana in daje grafični videz.

"Vsi imamo težave z lastnim telesom, vse nas čaka bolečina. Vprašanje pa je, koliko bolečine lahko prenesemo, kako razumemo svoje telo ali je to še vedno naše …" Umetniški projekti so tudi s temi nagovori vključeni v sodobno realnost vsakega od nas. Krizo zdravstva na premišljen način odslikuje umetnost, ki preživi in živi svojo avtonomnost v galerijskem sistemu in tudi v nas samih, ko izstopimo iz njega. Vsak od nas se namreč lahko z lastno izkušnjo o bolezni, zdravstvenem počutju, izkušnjo z zdravstvenim sistemom najde v tej razstavi Zore Stančič, ki bo v Galeriji Krško na ogled do 16. julija.

Kustosinja razstave je Nina Korinšek.