Zmaga ženskega realizma nad moškim ponosom (recenzija)

Kljub temu da se je umetnost že v zgodovini močno prepletala in dopolnjevala s področji posvetnega in religioznega, od politike in vojskovanja do cerkvenih temeljev in naprej, se je znašla tudi v navzkrižnem ognju, kjer je velikokrat naletela na nerazumevanje veljakov. Rek Vsake oči imajo svojega malarja ima še posebej na področju umetnosti neizmerno moč v odločanju, kaj je nekomu všeč in kaj ne. Tisti z denarjem in tisti, ki so nekaj veljali, so za potrebe ugleda in moči pri uveljavljenih umetnikih naročali ovekovečenje pomembnih trenutkov, ujetih na platnu ali v hladu kamna in brona. Zaradi prevelike svobode pri ustvarjanju in brezmejne domišljije (brez katere človek sicer ne more biti umetnik) se je končni rezultat ničkolikokrat precej razlikoval od naročila, zato so bili ustvarjalci vedno v (ne)milosti svojih "sponzorjev". Napadi zaradi drugače interpretiranih slikarskih in kiparskih stvaritev zato niso bili nič posebnega.

Tako je tudi z zgodbo slikarke Galactie, ki jo iz množice nadarjenih slikarjev zaradi njenega "nebeškega" talenta izbere sam dož. Dobi pomembno naročilo Beneške republike, da na tristo kvadratnih metrih velikem platnu upodobi znamenito bitko pri Lepantu.

Galactia ni samo naravni talent, je oseba z možgani, ki zna razmišljati. Je trdno z nogami na tleh in bitko vidi popolnoma drugače, kot jo vidijo pomembneži. Vojna v njenih očeh ni nekaj lepega, je temačen ples letečih kosov človeškega, razmesarjenega mesa in špricanja krvi, medtem ko si republika upodobitev zmagoslavja predstavlja bolj poetično. In ravno ta boj med tem, kaj dejansko je, in tem, kaj naj bi bilo, je srčika te igre.

Avstralska režiserka Lindy Davies je naslovno vlogo slikarke Galactie zaupala Saši Pavček, katere igra je vrhunec predstave. Njena upodobitev slikarke, ki očara s svojimi zapeljivimi, bujnimi čari in trdnim prepričanjem v svoj prav, je rahločutna in robustna obenem. Sicer pa privlačno žensko s svojim "moškim" razmišljanjem naredi nekoliko pobalinsko. Rezultat je izredno dopadljiv.

Njen lik ni lep, niti ji ni do lepote. Ljubi življenje, ljubi tudi poročenega mlajšega moškega (v svoji omahljivosti, poklapanosti, "mrtvosti" in togosti zelo prepričljiv Uroš Fürst), a zaradi dela in ustvarjalnosti je pripravljena iti celo prek trupel lastne družine. Za čustva svojih hčera, čustveno otopele Supporte in mračnjaško negativistične Dementie, prav tako slikark, ji ni mar. Ko ji Supporta (pronicljiva Barbara Cerar) naznani, da ne želi več ustvarjati z njo, ji celo pokaže, kje so vrata. Ko Dementia (srdito bojevita Iva Babić) benti nad izkoriščevalskimi moškimi, Galactia te moške spodbuja, da Dementio slačijo s pogledi. Je mati, ki to najraje ne bi bila.

Želi le delati, ustvarjati. In ustvarjati želi resnico. Prepričanje, da je to, kar počne, edino prav, podaja s tako silovito energijo, da gledalec verjame samo njej. Celo ko jo pahnejo v ječo, kljub temu da vedo, da je to, kar je naslikala, resnično, njen močan duh, njena trdna notranjost ne popusti pod pritiskom in zmagoslavje ob koncu je velikansko. A triumfa ni videti navzven, viden je v lesku njenih oči, v njeni pokončnosti, v njeni biti. In to uspe samo mojstrskemu talentu, ki ga Pavčkova premore v izobilju.

Protiutež umetnosti, ki jo predstavlja ženski lik, je politični Urgentino Marka Mandića. V umetnost zaljubljeni beneški dož zelo ceni Galactio, saj je ženska, ki je uspela v dominantnem moškem svetu. V njegovih očeh ni "izpeta kot mnogo oblikovalcev njene obrti", je sveža in izredno nadarjena. Zato tvega svoj ugled, ko jo izbere za poslikavo velikega platna. Sprva v igri nekoliko zadržani Mandić v drugem delu predstave poskrbi, da se njegov lik kompleksno razvije v eksplozijo občutij. Njegova umirjenost se nenadoma razvije v ekstrem živalskosti, ki prav tako, kot je iznenada izbruhnila, v trenutku zamre. Že majhni premiki v njegovem govoru in obnašanju so dovolj, da postane kameleon preobrazbe. To, kar počne, počne z "guštom" in v užitek ga je gledati, ko na odru dobesedno živi svoj lik.

Njegovo zver uspešno brzda Maša Derganc v podobi kritičarke Rivere. Na videz mamljiva Rivera je trden steber socialnega življenja v Beneški republiki, ki umetnost ljubi bolj kot življenje samo in s svojim nesebičnim dejanjem pred pogubo reši krvavo stvaritev bojevite slikarke. Dergančeva liku Rivere vdahne prepotrebno večplastnost in človeškost ter jo kljub omamni podobi naredi prizemljeno in resnično.

Matija Rozman, Valter Dragan, Rok Vihar, Gorazd Logar, Zvone Hribar in Aljaž Jovanović, preostali del igralske ekipe, svoje like prav tako suvereno krmarijo med čermi po razburkanem morju politične umetnosti.

Avtor je moško besedilo prepojil s čutno noto ženskosti in žensko postavil nad moškega. To je v sicer nekoliko razvlečenem dogajanju na odru dobro predstavljeno. Drugi del, po odmoru, s svojo vzkipljivo energičnostjo in zaletom več kot uravnovesi počasni začetek prvega dela in ga suvereno pripelje do zadovoljivega konca. Velik plus predstave je izjemno učinkovita scenska postavitev, ki je s tekočim premikanjem velikih stebrov ustvarjala tridimenzionalni učinek doževe palače in vojašnice, učinkovita luč pa je poskrbela za še močnejša občutja občinstva.