Zlatko: Maske ne nosim niti za maškare

Na vrata trka album Plečnikova roža, sedmi projekt fužinskega princa, iskrenega raperja Zlatana Čordića - Zlatka. "Posneli smo ga v skromni sobi, na poceni mikrofon, prav tam, kjer smo snemali že prvo ploščo. Smo pridni, garamo, ne obremenjujemo se z drugimi, nadaljujemo svojo zgodbo in smo tukaj, kjer smo. Pozdrav vsem dobrim ljudem."

Zlatko, arhitekt rim hiphopa in pozitivne energije, predstavlja sveži album Plečnikova roža. Kako bi nadaljeval kratko napoved albuma? Čim bolj preprosto. Vsem tistim, ki spremljate moje delo, priporočam, da ga preposlušate v miru. Poseben čar izdelku doda ovitek, vsa zgodba je nekako povezana. Dodana so tudi besedila, kar omogoči lažje razumevanje med mano in poslušalcem. Večkrat poveš preproste rime, v ozadju besedila pa je nekaj več, razkrije bistvo povedanega. Vesel sem, da je šlo vse po načrtu. Datum izida je bil določen za prvi november, nekateri komadi so nastajali tri tedne pred izzidom, bili smo nekoliko na trnih, ampak tudi to je dodalo nekaj navdiha.

Če razčlenimo pomen Plečnikove roža: zrasla je na Slovenskem, ima ustvarjalno noto, je edinstvena in iskrena. O lepoti vsebine pa lahko presodimo sami ... Lepo si spisal, stavek pravzaprav pove vse. Naj glasba govori zase.

Pri gradnji albuma ti je stal ob strani Cazzafura, besedila si verjetno spisal sam. Komu gre še zahvala? Anže Kazafura je prijatelj, z njim sva neprestano v navezi. Katji bi se zahvalil za ovitek, sicer pa iskrena hvala vse sodelujočim ‒ Vladu Kreslinu, Klemnu Klemnu ter Senidah, ki je odpela spremljajoče vokale.

Z albumom si odprl nova vrata v karieri, tudi življenju. Kaj si se naučil, kaj želiš sporočiti širni Sloveniji? Album je nadgradnja vsega, kar sem naredil do zdaj. Sporočila so precej preprosta. Pesem Hvala ti je posvečena mami, v njej se bo našel vsak normalen posameznik. Pesem Imam ljubezen z Ljubljano opisuje moje mesto, kjer sem odraščal, se razvil v človeka, kakršen sem danes. Pesem Ulice je nadaljevanje pesmi s prejšnjega albuma, tudi Plečnikova roža je izjemen komad, nastal je v sodelovanju s Kreslinom. Na plošči je vsak komad zgodba zase, tudi produkcije so drugačne. Delali smo tako, da se izognemo podobnosti.

Na Facebooku si zapisal, da se prvega novembra odpraviš pred parlament prižgat svečko kot slovo zaupanja med državljani in ljudmi, ki naj bi skrbeli za svoj narod, za prihodnost naših otrok ... Strah me je razmišljati o prihodnosti otrok. V časopisu berem, da bodo Francozi prevzeli mlekarne, da mleka ne bodo več kupovali pri nas. Veliko imamo ovac, vedemo pa se, kot da ne bi imeli krav. Žalostno. Zapiramo cukrarne, prodajamo mlekarne, Fructal. Gre za javno ropanje, odgovorni pa se vedejo, kot da se ne dogaja popolnoma nič, ne ukrepajo. Pravzaprav so odgovorni povezani z modeli, ki to delajo. Nerad se spuščam v take debate, vendar pa se v tem času moramo zavedati, da ura dela tik tak, vse se prodaja, zapira, čez nekaj let pa bomo poslušali izjave: "Okupirali so nas." Razočaran sem, kakor povem v eni pesmi: "Zanimivo, da v vladi imajo mlade radi, tako pravijo, zakaj potem v vladi ni mladih." Nisem levo, niti desno, sem zlata sredina. Verjamem, da je nekaj ljudi, k so pošteni in se trudijo delati, večina zaposlenih v javni upravi pa svojega dela ne opravlja korektno, opravijo tisto, kar morajo, za druge jim je pa vseeno. Za prihodnost so odvisni predvsem drugi. Svečko bom prižgal zato, ker sem preprosto izgubil zaupanje. Ne morejo mi govoriti, da mi hočejo dobro. Imajo kosilo za 2,6 evra, sam pa si za ta denar ne morem privoščiti niti malice, plača urarja se ustavi pri 650 evrih. Nikakor nisem edini.

Ko svečka ugasne, ugasne tudi upanje? Ne, nikakor. Upanja mi ne vzame nihče. Če ne bi imel upanja, me ne bi bilo tukaj. Sem vztrajen in sem deloven. Če bi se prepustil toku govoric, obsojanj, žaljivk, bi že zdavnaj zbežal iz Slovenije. Sem ogledalo kritikov. Vse, kar drugi rečejo zame, govorijo tudi zase, naj bo kritika dobra ali slaba.

Promocijski koncert ob izdaji nove plošče se bo zgodil v Cvetličarni ... Zlatko in Optimisti v Cvetličarni nastopimo vsako leto, letos se bo to zgodilo 16. novembra. Predstavili bomo novo ploščo, odigrali tudi nekaj klasik. Vsi tisti, ki imate čas, ste dobrodošli.

Promocijska pesem BSS si je nadela surovo, sintetično preobleko, prepletajo jo korenine hiphopa, vloga benda je nična. Gre za majhen odmik od Zlatkovega glasbenega vsakdana? Res je. Ko se naučiš voziti kolo z dodatnima koleščkoma, ti enega odstranijo, ko kolo obvladaš, ti odstanijo še drugega. Podobno je v glasbi. Išče se nov zvok, želiš se izogniti ponavljanju. Nekaterim bo sprememba všeč, drugim ne, konec koncev je bistvo hiphopa v sporočilu. Besedilo pesmi Bodi sam svoj (BSS) se ujame z glasbo. Skozi surovost sem opozoril na amerikanizacijo, kaj dela iz naših punc, ter na vpliv turbo folka, ki na podoben način pere možgane moški publiki. Za pesem je že posnet videospot, ki ga predstavim v četrtek zvečer na Fužinah pri Jurmanu.

Komad Več od lajfa, svetla napoved novega albuma, je zrasel na krilih oboževalcev, mladih talentov, rimarjev. Je tvoje poslanstvo, da pomagaš mladim, ker nihče ni pomagal tebi? Ne morem reči, da mi ni nihče pomagal. V Sloveniji imamo vsi enake možnosti za vse, ne glede na okolje in razmere. Če se boš stoodstotno posvetil svojim sanjam in željam, jih boš zagotovo dosegel. Ni ovire. Pripomore kanček sreče, uspeh pa ti mora biti tudi nekako usojen. Če brcaš žogo in ti preprosto ne gre, je skrajni čas, da si poiščeš nekaj drugega. Mladim hočem pokazati, da se z močno voljo in pridnimi treningi doseže marsikaj. Pri omenjenem komadu so tudi oni pomagali meni.

Če se vrnemo k arhitekturi. Kariera se je zgradila v Fužinah, vsebina se je napolnila na ulicah. Pa vendar bi se motili, če bi navdih omejili le na "ljubljanski geto" ... Kar zadeva moja besedila, so zelo realna, za njimi ne stoji neka globoka filozofija. Gre za odkrite misli, ki so prekrite z dobrimi toni, glasbo. Ljudje mi velikokrat rečejo, da delam komercialo. Lepo prosim? Pesmi se ne vrtijo na največjih komercialnih radijih, so prosto dostopne na internetu, ljudem so všeč, mogoče celo malo bolj kot preostala glasba. In potem sem komercialen? Ne, gre za rezultat trdega dela.

Pred pevsko kariero si bil mlad čefur, ki je ljubil nogomet, dekleta in Gunse. Kdaj se je zgodil preskok v glasbene vode? V srednji šoli sem se "zapohaval" in pisal poezijo. Glasbo sem vedno rad poslušal, velik ljubitelj glasbe je bil tudi oče, v lasti je imel nešteto plošč. Sam sem bil vedno del te glasbe, nato pa sem spoznal hiphop družbo iz Fužin. Hiphopa nisem spoznal prek oblek in imidža, spoznal sem se s prisnim hiphopom, tistim, ki zaobjame okolje, kjer nekaj ne štima, ima svojo zgodbo, ki se udejanji v besedilih in glasbi.

Življenje je šola, učimo se od rojstva do smrti. Sam praviš, da si skozi vso kariero doživel več šol, kot ti jih lahko ponudi katerakoli država. Katera je bila najtežja? Ni bilo težke šole, vse sem sprejel zlahka. Vojak gre v vojsko, na urjenju zadene čiste desetke, praksa pa je nekaj povsem drugega. V BSS pojem: "Beri, uči se, bodi sam svoj." Pomembna je tudi praksa.

"Ne mislite, da v rapu bom šel misli brisat, zarad' tistih, ki nočete slišat, kar ni prov, žal svoje duše ne bom prodal." Če bi v roke dobil čarobno lopato, kje v Sloveniji bi najprej skidal drek? Čarobna lopata ali čarobna paličica, ki bi čez noč spremenila svet, ne obstaja. Če se vseeno odločim za kidanje. V Sloveniji obstaja neka mreža, vse gre prek vez. Ne glede na to, ali si sposoben opravljati določeno funkcijo, službo boš dobil prek vez. Tako odgovorni obrnejo hrbet vsem pridnim učencem, študentom, ki se učijo, da bi svojo službo opravljali korektno. Zabijejo jih že v kali. Če bi lahko spreminjal, bi začel na omenjenem področju.

Zlatko je optimist, tudi obkrožajo ga Optimisti. Prepričan je, da je svet lep, pozneje doda, da je svet še lepši. Ni mu žal, da želi še več od lajfa. Lahko rečemo, da živiš v obdobju pozitivizma ... Ljudje okoli mene niso nastrojeni pozitivistično, tudi država se ne smeji. Dokler sosed sosedu ne bo želel tega, kar želi sam sebi, ne morem reči, da živim v pozitivnem okolju. Nisem tukaj, da popravljam druge, srečen sem, da sem lahko popravil sam sebe, da sem sam s sabo zadovoljen. Tako ne čutim potrebe, da kritiziram druge, ne želim jih niti popravljati niti učiti. Če mi velika medijska hiša ponudi ogromno denarja, da bi ublažil besedila, se malo prilagodil, bi ponudbo zavrnil. Rad sem skromen na realnih tleh.

"Nekdo, ki se smeji, lepo življenje živi, pa vendar nekomu drugemu zaradi iskrene sreče na živcu sedi." Ponošenih pajacev verjetno ni malo ... Srečen sem, da je ogromno ljudi, ki me razumejo, spremljajo me že dolgo časa, uspeh mi znajo privoščiti. Taki ljudje me zanimajo, z drugimi se ne ukvarjam. Ogromno je norcev in če bi se ustavili pri vsakem, ne bi nikoli prišli domov.

"Ko čevelj škorenj rata, ne pozna ne sestre ne brata." Si eden od redkih slavnih prepoznavnih obrazov v Sloveniji, ki si ni nadel maske prevzetnosti ... Maske ne nosim niti za maškare. Nikoli se ne bom smejal takrat, ko ljudje to hočejo. Smejim se takrat, ko se mi nekaj zdi smešno. Slovenske radijske postaje čez dan ne menjajo zmagoslavnega komercialnega konja, slovenske popevke zajahajo le v nočnem času. Zlatko je tukaj na srečo svetla izjema ... Hvala tistim radijskim postajam, ki dovolijo, da gre moj glas v deveto vas. Gre za občutljivo temo, ne nameravam kritizirati, saj tudi sam verjetno ne ješ vseh slovenskih izdelkov, verjetno tudi ne poslušaš samo slovenske glasbe. Žalostno je, da slovenskim izdelkom dajemo prednost, slovenski glasbi pa obračamo hrbet.

Lansko leto si skočil v zakonski stan, vsakdan pa ti je pred kratkim polepšala hčerka Ni'ja Nur. Vse se odvija s svetlobno hitrostjo. Imaš občutek, da je vse na mestu? Leto se hitro obrne, starejši ko sem, hitreje mine. Čas nas prehiteva, tega se ne ustrašim, ampak se preprosto prepustim toku. Pripravljen sem na vse, vesel sem za zakon in za hčerko. Vsak dan je večja džungla (smeh).

Slovenska raperska scena postaja podobna politični; pri koritu gledamo že desetletja ene in iste obraze. Kaj je po tvojem razlog za porodne krče novih posameznikov, t. i. mladeži? Vsak je odgovoren samo za sebe. Prikorakal sem po poti, na kateri so se marsikateri ustavili. Sem človek, ki se veliko premika, pogovarja, veliko ima znancev, prijateljev. Njihove zgodbe so v mojih pesmih in jasno je, da jih ne moreš izbrisati, posredno tudi ne moreš izbrisati mene.

V enem izmed intervjujev si rekel, da se počutiš osamljenega na slovenski sceni. Se trditev navezuje na pomanjkanje glasbene kakovosti? Vsi bi sedeli na tvojem stolu, če bi lahko, noben pa ne bi tako garal, kot si ti. Vsi te vidijo samo, ko si uspešen. Osamljen sem na način, da ne čutim nobenega, ki bi mi lahko sledil. "Življenje je knjiga, napisal novo stran bom. Ko pridete na moj nivo, spet daleč stran bom. Dan po dan bom ščit za svojega otroka, pedofilom ne sodišče, zakon, moja roka. Večer za večerom gledam ljudi počasne, nejasne stvari vedno jutro mi razjasne. Glasne kritike ubijam dol s tišino, čeprov nisem novinar, pišem za mladino."