Življenje skozi oči golobov

Želite oditi, a boste najverjetneje ostali tu. Dolgočasite se na božični zabavi lastnega podjetja. Hočete igrati scrabble in nočete seksati. Strah vas je življenja samega in vaš psihiater vas niti spozna ne več. Ste žrtev mobinga in nihče vam tega ne verjame. Vaše življenje je za "en drek". Ste zato kdaj pomislili, da bi enostavno izginili in se izognili vsem tegobam vsakdanjika? Vse to doživljajo in se sprašujejo liki nevrotične "sestavljanke" in sočne črne komedije Golobi nemškega dramatika Davida Gieselmanna, ki sem si jo sinoči ogledal na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega.

Zgodbo o iskanju samega sebe, o iskanju smisla življenja, spremljamo skozi oči direktorja podjetja Roberta Bertranda. Mož je sit vsega, prehitrega tempa poslovnega življenja in zdolgočasene družine, in na božični zabavi naznani – bolj sam sebi kot drugim -, da želi proč, da odhaja. Gaber K. Trseglav je v dvojni vlogi čudaškega podjetnika in pozneje skrivnostnega Robertovega polbrata Francoisa izvrsten. Sprva edini razumni, a tudi nekoliko diktatorski osebi (Robertu) v predstavi z namenoma preveč potencirano mimiko in kretnjami vdahne tisto pravo "direktorstvo". Pozneje se kot dvorni norček z bebasto lasuljo, gruljenjem in povišanim glasom mojstrsko prelevi v Francoisa. Njegovi igralski prehodi med razumnikom in norcem so natančni in lucidni. Njegova soproga Gerlinde v podobi Petre Rojnik Veber živi na svojem planetu, ki ni ne Venera ne Mars. Obstoj njene lastne osebnosti je razpet med sanjarjenji o pobegu v italijansko Ligurijo in obiski pri psihiatru, ki ji pomaga razumeti njeno obsedenost z vsem, kar je "Made in Italy". Če ne bi vedel, da je dogajanje igre postavljeno v moderni čas, bi lahko Gerlinde mirno uvrstil v dobo cvetličnega Woodstocka, kombinirano s prefinjenostjo 20. let prejšnjega stoletja. Močno natupirana frizura in diskretno "flowerpoverska" obleka dramatično dopolnjujeta figuro elegantne ženske višjega družbenega sloja s prižgano cigareto na ustniku, ki jo Petra v nekoliko zasanjanem stanju odigra z maniro pravega virtuoza.

Njun sin Helmar podzavestno prezira svoja starša. Ko na vprašanje, kaj želi v življenju doseči, odgovori da to, kar sta dosegla starša, a da bo za razliko od njiju v tem užival, pravzaprav odseva podobo današnjega sveta, ko se pehamo za neko, predvsem materialno dobrino, a ob tem ne čutimo stanja blaženosti ali zadovoljstva. Jurij Drevenšek je s Helmarjem ustvaril kompleksno dovršen lik, ki ga vodi razum in ne srce. To dokaže tudi na ta način, ko ga prelestna mlada Nizozemka Silja (primerno frfotajoča Tina Potočnik) ne premami v seks. Helmar se sicer želi igrati, a ne posteljnih igric, temveč namizno igro scrabble. Zdi se, kot da je lik Silje mašilo med tekočimi dialogi protagonistov, a več kot potreben za končni preobrat odrskega dogajanja.

Če sta na eni strani Robert in Gerlinde predstavnika višjega družbenega sloja, pa Holger in Natalie Voss, predvsem zadnja, predstavljata "wanna be" bogataša. Sta posameznika, ki v svojem obnašanju ne sodita skupaj. A sta živi dokaz, da se nasprotja privlačijo. Bolestno ambiciozna Natalie je z obsesivno-kompulzivno motnjo nadiranja in poniževanja vseh okoli sebe predstavnica nežnejšega spola, ki jo, ali sovražiš ali ljubiš. In Tjaša Železnik jo upodobi z zvrhano mero skoraj hudičevskega užitka. Prav veselje jo je gledati, kako do samega konca mojstrsko obvladuje oder in drži vse niti lastnega in moževega življenja v svojih rokah.

Holger, ki je marioneta v rokah soproge, direktorja, pravzaprav vseh, se z vsemi štirimi otepa odgovornosti vodenja podjetja, ki mu ga je ob naznanilu, da odhaja, predal Robert. Je živčna razvalina, skrhan mali človek in žrtev nadlegovanja s strani podrejene sodelavke Heidrun. Zato so njegovi obiski pri psihiatru neizogibni. Holger Gregorja Grudna je prava poslastica za ljubitelje gledališča. V svojem do potankosti izdelanem nastopu Gruden s pretiranim strahom, vzkliki in komičnimi vložki pri gledalcih sproža salve smeha. Za njegov "pristen" strah poskrbi predvsem Viktorija Bencik v vlogi Heidrun, katere nadlegovanje nadrejenega je le hobi. In Viktorija je v svoji vlogi "teroristke" simpatično zabavna in v okvirih svojega lika mična in mamljiva.

Moje prvo gledališko snidenje z igralcem Tomislavom Tomšičem, ki v situacijski komediji – kar Golobi v določeni meri so – upodablja psihiatra Asendorfa, je preseglo vsa pričakovanja. Zbegani Asendorf v igri nekako povezuje celotno dogajanje, saj zdravi tako Holgerja kot tudi Gerlinde, obenem pa se spusti v razmerje z Natalie ter skrbi za Heidrun. Psihiatru snidenja s pacienti in skrb za potešitev seksualne sle protagonistk načenjajo razum in spomin. Obrazi ga begajo, razlik med pacienti kot da ni. Tomislavov čut za komičnost je oster in natančen. To se kaže predvsem v prizoru, ko prebira oporoko. Trenutek je nepozaben.

Predstava, ki se dogaja na privzdignjenem odru s klančino in z velikimi zelenimi baloni nad glavami igralcev, ima jasno začrtano pot, od katere ni odstopanj. V svoji zasnovi je brezkompromisna in gledalca brez potrebnih zapletov vodi skozi igro. Tudi igralci s številnimi premiki dobro obvladujejo svoj prostor. Ogled predstave priporočam, saj se boste v dobri uri in pol sprostili in nasmejali zgodam in nezgodam golobje druščine.