"Ženske v umetnosti ne pridejo skozi sito, čeprav imajo marsikaj povedati in pokazati"

Katera vprašanja odpirajo Rdeče zore letos?

Danijela: Tako kot vsako leto s pomočjo delavnic, okroglih miz, predavanj, tudi koncertov, spodbujamo javni govor o diskriminaciji, izkoriščanju, marginalizaciji, zatiranju in podobnih temah, hkrati pa iščemo načine za ustvarjanje nove solidarne in dostopne družbenosti. Tako tudi razpiramo prostor za emancipacijo, afirmacijo ter vidnost umetnic in umetnosti, saj menimo, da še vedno živimo v patriarhalni družbi, kjer je promocija ustvarjalnosti žensk in drugih marginaliziranih skupin, ki se ne identificirajo s heteronormativno družbenostjo, še vedno zelo pomembna.

Ob mednarodnem dnevu žena se veliko govori o neenakosti žensk v družbi. Kaj je po vajinem mnenju najbolj pereč problem ženske v današnji družbi?

Danaja: Da je dvojno obremenjena. Ko se je začel boj za ženske pravice, so bile v ospredju politične in socialne pravice, da so ženske lahko šle na volitve in se zaposlile v javni sferi. Zdaj, ko so zaposlene, še ne pomeni, da so dosegle to, kar so želele, čeprav so po zakonu enakopravne moškim, ker so – kot kažejo praksa in raziskave – dvojno obremenjene. Še vedno so gospodinje in večjo skrb posvečajo otrokom kot očetje, hkrati pa hodijo v službo. V poklicnem okolju težje napredujejo kot moški, imajo težave pri prvi zaposlitvi, ko poslušajo vprašanja, kdaj nameravajo imeti otroke, če sploh, ponekod so postavljene pred zahtevo, da jih ne smejo imeti. Raziskave tudi kažejo, da je ženska za isto delo plačana manj kot moški. Poklici, ki so bili včasih pretežno moški, recimo učiteljevanje, danes pa v njih prevladujejo ženske, se feminizirajo in so zato manj vredni. Vsi izgovori, da feminizem nima smisla, da je že pasé, češ da smo že dosegle pravno enakost … Kar je na papirju, se dejansko ne izraža v praksi. To se vidi tudi v umetnosti, kjer ženske sploh ne pridejo skozi sito, čeprav imajo marsikaj pokazati in povedati, zato so Rdeče zore tako pomembne.

Festival Rdeče zore že 13 let postavlja na piedestal ženske umetnice. Kaj ostaja programska stalnica in katere novosti prinaša festival Rdeče zore 2012?

Danaja: Struktura festivala ostaja ista. Vsako leto se trudimo, da je program čim bolj raznovrsten, da ni poudarek samo na koncertih, ampak nudi tako delavnice, razstave in filmske projekcije kot tudi razne performanse, gledališče in glasbo za večerno sprostitev. Osrednji namen ni zabava, ampak pokazati vso dejavnost žensk, njihovo ustvarjalnost in sporočilnost njihovih del, pa tudi queerovskih skupin, kar je letos v manjšini.

Danijela: Letos sodelujemo s Kiberpipo in Ljudmilo in gostimo tudi Eclectic Tech Carnival. Ta mednarodni potujoči festival je usmerjen v tehnologijo, kjer so ženske še vedno v manjšini, in zajema tri dvodnevne delavnice. Na delavnici Selene Savić se je izdelovalo sončne celice, s Sabrino Basten in Audrey Samson telesno tuljavo, danes in jutri pa se z Moniko Pocrnjić na delavnici Strojna oprema: cel žur! raziskuje notranjost računalnika.

Glede novosti moram poudariti, da želimo vsako leto dati priložnost novim umetnicam in umetnikom, tako da je vsako leto popolnoma svež program, le redko se nastopajoči ponovijo. Danes bo na primer v Klubu Gromka pogovor in predstavitev revij ProFemina in Uz)bu))na)) z naslovom Bojevit praznik žensk: feminizem kot politika enakosti za vse. Pogovarjale se bomo o tem, kar zadeva vse nas – o potrebi po novi antikapitalistični radikalizaciji feminizma, o spreminjanju represivnih razmer, ki onemogočajo družbeno odgovorno in emancipacijsko politiko vsakdanjega življenja.

Katero prireditev ali sklop prireditev bi uvrstili v letošnji veliki finale Rdečih zor?

Danijela: Mislim, da so vsi dogodki vredni ogleda, ker se lahko iz njih veliko naučite in spoznate veliko novih ljudi. Ker pa jih je toliko, bom izpostavila petkov večerni sklop, ki se začne s predstavo gledališča senc Žalostna in veličastna zgodba o Sotirii Belu Srbskega kulturnega centra Danilo Kiš, sledi Rdeči kabaret, večer kabareta, burleske, gledališča, glasbe in plesa, nato performans Ane Čavić, za konec pa še koncerta skupin Sookee iz Nemčije in EsRap iz Avstrije. Res bogat večerni program, sploh ne zelo drag, kajti poudariti moram, da pri organizaciji Rdečih zor štartamo s finančne nule, program pa je dokaz, kaj se da narediti, če se zbere skupina ljudi z idejo in jo obiskovalci podprejo z vstopnino.

S čim bi na Rdeče zore povabili nekoga, ki se festivala zaradi morebitnih predsodkov ali preprosto nepoznavanja ni še nikoli udeležil?

Danijela: Kot kažejo izkušnje, je ljudi najlažje privabiti z večernim zabavnim programom …

Danaja: … da vidijo, da feministke niso zadrte možače, ki sovražijo moške. Odlično bi bilo, če bi kdo zašel tudi na izobraževalni program in delavnice ter se rešil kakšnih predsodkov, ki se jih zaveda ali pač ne. Naš namen ni, da bi bile žrtveno jagnje, kako smo ženske uboge, marginalizirane in diskriminirane … Sprijazniš se s tem položajem, hkrati pa lahko opozarjaš na te krivice, pomagaš pri ustvarjanju programov in daješ priložnost drugim, da se pokažejo javnosti.

Danijela: Hkrati pa je naš namen tudi združevati različne poglede, različne feminizme, saj je namen festivala druženje isto ali podobno mislečih, ker ni nekega enotnega feminističnega gibanja. Posameznice in posamezniki, ki pridejo na festival, nimajo nujno istega pogleda na vse stvari, ampak se lahko idejno združujejo.

Danaja: Rdeče zore so "kul" prostor za povezovanje teorije in prakse feminizma in različnih spolnih študij.