"Ženske smo po naravi bolj klepetave"

Z njo smo se srečali v knjižnici Prežihovega Voranca, v kateri pozna vsak kotiček in se v njej vedno dobro počuti. Mojo začetno tremo pred "učiteljico" dobrega intervjuja je najprej povečala njena zadržanost, a ko je videla, da je njena "učenka" dobro pripravljena, sva se obe sprostili in dovolili, da je pogovor stekel. To je vanj preneslo spontanost, ki je bistvo dobrega intervjuja.

Kako se kot oseba, ki zna narediti dober intervju in jih je naredila že lepo število, počutite v vlogi izprašanca?

Trenutno se počutim zelo radovedno, ker ne vem, kaj me boste spraševali in kaj bom odgovorila na vaše vprašanje.

A ko sem sama delala intervjuje, ki sem jih imela več kot tisoč, sem se tako prijavljala, da sem se recimo na intervju s pisateljem, prišla v knjižnico s kovčkov, kjer sem vzela vse knjige pisatelja in jih nato tudi prebrala. V starih časih smo se za en intervju pripravljali res izjemno veliko, kakšen mesec, zdaj pa je vse bolj hitro, časa za pripravo je manj. Ampak te knjige, ki jih imava na mizi ste vi prinesli s sabo, zato predvidevam, da ste kar nekaj prebrali, kar me silno veseli.

Kakšen je za vas potem dober intervju? Novinar se mora najprej zagotovo dobro pripraviti.

Ja, seveda. Ampak potem ko sprašuje, pozabi na vse, kar se je pripravil, ker mora poslušati sogovornika. Umakniti mora svoja vprašanja in jih graditi na podlagi odgovorov. To pa je najtežje, prenesti to spontanost v pogovor. Ampak če si dobro pripravljen, je še težje.

V množici intervjujev so zagotovo bili osebe in intervjuji, pisani z veliko začetnico?

Te sem zbrala v knjigi Pogovori: Kronologija duha, ki je moja najljubša knjiga, ker so v njej ljudje, ki jih izjemno cenim in spoštujem: Marjan Rožanc, ki ima kar dva intervjuja v tej knjigi, ki me je naučil, kar je pri intervjuju najbolj bistveno, da se zgodi ta bližina med jaz in ti, kajti če sva midve zanimivi ena drugi, bova tudi občinstvu, če ne, nimava šans. Potem se še Vitomil Zupan, Rudi Šeligo, Dane Zajc, Brina Svit ... To so intervjuji, ki so še sedaj živi v mojem srcu.

Zelo rada berem intervjuje Vesne Milek, Patricije Maličev … Tako na hitro bi rekla, da je intervju bolj žensko opravilo?

To se vam zdi popolnoma upravičeno. Ženske imamo nekaj več občutka za poslušanje kot moški, naš ego je vseeno manjši kot moški. Praviloma. Seveda so izjeme na eni in drugi strani. Ženske smo po naravi bolj klepetave. Ženske imamo v možganih štiri centre za komuniciranje in enega za seks, pri moških je pa ravno obratno. Zato razumete tisti znani rek, da se moški pogovarja zato, da bi kasneje seksal, ženska pa seksa, da bi se kasneje pogovarjala. To je ena temeljnih razlik med moškimi in ženskami. Ženske smo pa naravi bolj obdarjene za pogovarjanje.

In če ste kritični, kdo vas je najbolje intervjuval?

Intervjujev sem napisala več kot tisoč in imela jih nisem dosti manj. Intervjuvajo me že od mojega 14. leta. Najprej sem bila ena od prvih manekenk, potem sem bila televizijska zvezdica, nato filmska igralka. Doma in v tujini so me radi spraševali, zato bi vam težko rekla, kdo se me je dotaknil. Spomni se, da je en italijanski novinar zapisal intervju z naslovom Nova Greta Garbo se je rodila. Pa sem mu odgovorila, da Greta Garbo jaz že nisem, potem pa je na koncu dopisal, rodila se je nova Greta Garbo, prav zato, ker misli, da to ni. Bolj ko je on trdil, da sem nova Greta Garbo, bolj sem jaz to zanikala. Namreč ni bil navajen, da bi bile filmske igralke skromne deklice.

Vesna Milek je naredila z mano dva ali tri imenitne intervjuje, Tadej Golob odmevnega za Playboya, Janez Markeš odličnega za Mag … In še kdo. Tudi tale z vami ima prav obetaven začetek (nasmeh).

Poseben vtis ste naredili na Richarda Burtona.

Ki ga nisem intervjuvala. On je bil eden tistih domišljavcev, ki me ni želel sprejeti, ko je videl, da je na spisku ena novinarka Mladine. Potem pa sem si oblekla usnjen komplet, takrat sem imela dolge rdeče lase ter se sprehodila pred njegovim šotorom. Seveda me je opazil ter rekel, kdo pa je tista mačka, ki se sprehaja. Pojasnili so mu, da je to le novinarka, ki čaka na njegov intervju. Ves navdušen me je povabil v svoj šotor. Prišli so njegovi kurirji in mi rekli: "Richard Burton vas čaka." Pa sem odgovorila: "Sedaj pa jaz njega ne čakam več." Skoraj ga je kap, kajti on tega še ni doživel, da bi eno "niče" zavrnilo filmsko zvezdo. To je eden mojih najljubših intervjujev.

Manca, v mladih letih ste bili manekenka in igralka, ki so jo častili po vsej nekdanji državi, vendar ste se med igralsko in akademsko kariero odločili za zadnjo. Zelo smela in zrela poteza, čeprav bi rekli, da ste se prav v tem obdobju noro zaljubili, poročili in imeli otroka?

Nisem se odločila jaz, temveč se je tako odločilo Življenje. Če pomislim na tisti čas, se je tako ali tako dogajalo vse drugače, kot sem načrtovala, ha, ha … Jedla sem kontracepcijske tablete, zanosila in presrečna rodila. Nameravala sem v službo, učit matematiko na osnovno šolo, pa sem potem nadaljevala študij in diplomirala iz novinarstva. Šla v službo, imela težave, zanalašč vpisala študij marksizma in magistrirala. Izgubila sem službo na Delu, po naključju dobila novo na fakulteti. Za to drugo službo je bilo treba doktorirati, če ne …, saj so komaj čakali, da me vržejo ven, članico "bande štirih", kot so poimenovali kolege s fakultete – člane uredništva Nove revije. Zaprosila sem za štipendijo v Nemčiji, pozabila na to, prepričana, da je tako ali tako ne bom dobila. Bila sem že skoraj pred drugim porodom, ko so me obvestili, da sem štipendijo dobila, odšla sem študirat v München, pogrešala dojenčico Tino in jokala zaradi nje, saj je morala ostati doma … Bilo je težko. A Bogu hvala za vse to!

Kolikšen vpliv ima pisateljeva beseda na ljudi v sodobnem svetu interneta in televizije?

Knjige spreminjajo svet, ker lahko spremenijo bralca. Nihče me ne bo prepričal, da to ni res, preveč takšnih izkušenj poznam. Za naslednjo Buklo bom nekaj napisala o knjigi Tri skodelice čaja. To je knjiga o čudovitem alpinistu, ki postavlja hiše v Pakistanu in Afganistanu. On in njegova zgodba sta izjemen navdih za mnoge, tudi zame. Marsikaj sem se spet naučila iz knjige, dobila nov zagon za javno dobro …

Ali ste že brali knjige na tabličnih računalnikih?

Pred leti sem vodila prvo debato o e-knjigah na knjižnem sejmu, dobila sem bralnik, nekaj prebrala na njem, a brez pravega užitka. Podarila sem ga hčeri, a tudi ona raje bere knjige v klasični obliki. Nič ne more zamenjati čarobnosti listanja papirja, božanja platnic, podčrtovanja strani … Nič. A za kakšna daljša potovanja so tablični računalniki praktični. Naj živijo prve in druge in še tretje oblike knjig, naj bo raznolikost tudi na tem področju!

Kaj počne Manca Košir, ko ji je dolgčas?

Tega pa ne vem. Enkrat bom napisala kolumno z naslovom Dolgčas, ker meni še sekundo ni bilo dolgčas. Jaz sploh ne vem, kaj dolgčas je. Sprašujem vnuke, ko tarnajo, da jim je dolgčas, kaj je to dolgčas? Sem pa našla eno super definicijo. Dolgčas je druženje z ljudmi, ki ti ničesar ne dajo, ti pa vzamejo tvoj lasten čas in najboljšo družbo, to si ti sam.