Zakaj ne bi združili obrambnega in notranjega ministrstva?

Ideja prvega "superministrstva", ki bo pod svojim okriljem združilo nezdružljivo, izobraževanje, znanost, kulturo in šport, je po njegovem mnenju popolnoma zgrešena. "Ko še nismo imeli lastne države, je imela kultura aureolo, da je čuvar slovenstva, zdaj pa so to formalno prevzele politične stranke," pove kleni Primorec, član prvega slovenskega predsedstva, ki tudi prizna, da se je kultura preveč spolitizirala …

Smo kultura zares ljudje?

Glede na to, da imamo hortikulturo, kulturo pogozdovanja, kulturo gojenja marsičesa, je pravzaprav lahko kultura vse, kar pomeni plemenitenje nečesa. Človek je lahko kultura predvsem zase in seveda za tisti del narave, ki je od njega odvisen. Da seveda ohranja svojo izvirno podobo ali da jo plemeniti, ali pa celo propada …

Smo Slovenci kot narod dovolj zreli, smo na področju kulture že preboleli vse otroške bolezni?

Kultura ni samo dejavnost ali stanje duha, ki bi živela sama od sebe. V veliki meri je odvisna od vsega, kar se dogaja v vsakdanjem življenju: od političnih razmer, od ekonomske in vojaške moči države, konec koncev tudi od števila prebivalcev. Slovenska majhnost nas že zaradi komunikacije sili, da smo bolj odprti, na drugi strani pa naj bi bile tudi zdajšnje razmere in osnove za življenje kulture in njeno delovanje relativno demokratične, umirjene. Kot majhen narod smo dosegli nek status z lastno državo s svojim gospodarstvom.

Se v kulturi to kaže?

Da, poglejte pri našem odnosu do kulture. Če neka založba plasira nek roman in zagotavlja, da je ta roman v Franciji uspešnica, mu je tudi pri nas takoj zagotovljena visoka prodajna naklada, če pa mi v Franciji predstavimo najboljši slovenski roman lanskega leta, se tam vprašajo, kdo pa je ta avtor, kdo pa so Slovenci, kje so že za Uralom … Ni konteksta celotnega življenja, da bi zbujal zaupanje, da je tudi slovenski narod ustvarjalen prav tako kot Francozi, razen da imaš manj možnosti – materialnih, bioloških in drugih – civilizacijska raven pa je vendarle izenačena.

V zadnjem času je veliko polemik o dvojezičnosti naših univerz, obstajajo težnje, da bi se v visokem šolstvu še bolj udomačil angleški jezik …

To bi pomenilo, da se odpre neka pot razvoju, ki bi najbrž v kratkem času dosegla, da bi nacionalni jezik bil le še za "domačo rabo". Da bi tudi Slovenci imeli de facto ali v resnici angleščino za svoj jezik države in vseh pomembnih državnih institucij, po domače povedano pogovorni jezik … nevarnosti za majhen narod so vedno bile velike. Mi smo glede na geopolitični prostor obkroženi s sosedi, ki niso le biološko večji od nas, ampak tudi težijo k širitvi svoje skupnosti … Način življenja bo potisnil vse, kar je nacionalno, na obrobje, posameznik pa bo imel do tega zelo nezavezujoč odnos. Slovenci smo se ohranili zaradi nekakšnih anomalij. Prav zato, ker že leta živimo obkroženi s sosedi, so nas vsi imeli za nepomembne. Nismo imeli lastne države, nismo imeli svoje vojske, naravnega bogastva, bili smo mali ljudje, hlapci, ki se bodo že prilagodili, tako so najbrž razmišljali sosedje … Slovenci pa smo se v vsej svoji zgodovini reševali s sovraštvom do njih, ker so nas ti zatirali in prezirali. Mi smo ustvarili nek kult o lastnem narodu, tako kot Judje, vendar v manjši meri, da smo pač bogu bližje, bolj dopadljivi, bolj moralni, etični in pošteni, vse, kar nas je krepilo, da smo se lahko upirali in preživeli. In oprli smo se seveda lahko na jezik in našo kulturo.

To dokazuje, da je kulturni moment izjemno pomemben v vsaki zgodovina naroda.

V trenutku sta seveda najmočnejši dejavnik politika in gospodarstvo, ampak metaforično "to poješ in odnesejo umazane krožnike!" Kultura pa deluje z ambicijo, da se ohrani, da preživi!

Kultura v Sloveniji se je skozi zelo dolgo obdobje oblikovala in odigrala eno ključnih vlog pri zgraditvi lastne države, slovenskega naroda, če hočete, kar kaže na veliko vraščenost kulture v slovenski prostor.

Zagotovo. Pred davnimi časi seveda ni bilo realnih možnosti sanjati o lastni državi, ampak o povezovanju, združevanju naroda kot neke ozaveščene enote znotraj neke večje države (Avstro-0grska), za katero je kazalo, da bo večna, pa seveda ni bila. Ker mi Slovenci torej nismo imeli lastne države niti močnega gospodarstva, ki je bilo precej razdrobljeno, smo pač tam, kot smo lahko … tako je počasi nastajala državotvorna misel skozi kulturo. Če omenimo najprej Prešerna, pa še prej Primoža Trubarja, ki ni bil literat, ampak religiozni pridigar, se je v svoji komunikaciji z ljudmi njim približal, uporabljal jezik, ki so ga sami govorili, potem pa ga je uzakonil s tem, da je pisal v njem. Tako se je rojeval tudi občutek samospoštovanja in zelo, zelo počasi tudi potrebe po lastni državi!

Zgodovina pa je seveda pokazala, da če nimaš lastne države, ti mednarodna skupnost ne prizna statusa enakopravnega sogovornika. Zdaj imamo lastno državo in legitimnost, da smo narod in si sami lahko urejamo svoje življenje! Imamo seveda tudi obveznosti, kot vsi drugi narodi. Kultura ob vsem tem je še kako pomembna. Nobena stvar ni nepomembna, da bi jo lahko kar opustili. Če imamo EU, potem ne bi potrebovali nacionalne politike, pa to seveda ni res. Še kako je nujna in potrebna nacionalna politika, da sploh vemo, kaj hočemo, zmoremo in seveda želimo. Gospodarstvo je seveda izjemno pomembno, ampak ni tisto, ki nam vse zagotavlja. Tu pa nastopi potreba po kulturi…

…ki zdaj v Sloveniji ne bo imela več samostojnega ministrstva. Imeli bomo "superministrstvo" za izobraževanje, znanost, kulturo in šport!

To je popolnoma zgrešeno.

Se vam zdita znanost in kultura "kompatibilni" za sobivanje v skupnem ministrstvu?

Ne, to ne more biti! Gre za povsem drugačne zakonitosti delovanja. Pa šport, to ne gre skupaj … Poglejte, skoraj vsa slovenska literatura doslej, če pogledamo nazaj, se je ukvarjala z nacionalnim in socialnim problemom. Če se le sprehodimo od piscev Jurčiča, Cankarja, Voranca, Bevka, Miška Kranjca, so pisali o nacionalni problematiki ali o zapostavljenosti slovenskega življa na vasi. Takrat je bila slovenska populacija večinska na vasi! Svet se je očitno zelo spremenil …

Če v tej luči gledamo na kulturo, kulturno ustvarjanje, se potem torej ne strinjate, da kultura izgubi svoj samostojni resor?

Da, s tem se prav gotovo ne strinjam. Kaj bi odgovorili tisti ponosni na "orožje", če bi rekli, združimo obrambno ministrstvo in ministrstvo za notranje zadeve? Oboji so v uniformah, oboji imajo orožje, veliko večja logika kot pa združevanje kulture in športa ali znanosti. Razen, da poznamo "fiskulturo!" Za nas kulturnike je že samo dejstvo, da ne bo lastnega ministrstva, alarmantno. Splošno mnenje bo, "češ zbrisali so kulturo, saj je nepomembna." Konec koncev pa samo dejstvo, da na sejah vlade, ko se bo odločalo o denarju, kultura ne bo imela svojega "pravega" predstavnika, dovolj pove. Ministri pa bodo delili finančno pogačo.

Se vam zdi to mačehovski odnos do kulture?

Ne, jaz dopuščam možnost, da je vse skupaj lahkomiselnost, zdaj pa pri tem vztrajajo, ker se jim je zareklo v volilni kampaniji. Prej je bilo 17 ministrstev, obljube o zmanjšanju resorjev so zdaj žal zakonsko podprte. Kultura pa je tisti živec, ki že po svoji naravi mora biti zazrta vnaprej, v prihodnost, upoštevaje vse, kar je bilo do tedaj ustvarjeno. To je tako kot kapital, ki se obrestuje, ali pa ga nespametno zapraviš.

Ste po več kot dvajsetih letih samostojnosti, lastne države, zadovoljni s položajem kulture pri nas?

Ne. Ko še nismo imeli države, je imela kultura aureolo, da je čuvar slovenstva. Zdaj pa so to formalno prevzele politične stranke. Češ, saj imamo parlamentarni politični sistem, ki je najbolj demokratičen. Poglejte, leta 1990 smo imeli petčlansko predsedstvo Slovenije, ki je imelo tri kulturnike, tri "nepolitike", midva s Kmeclom in tudi Dušan Plut ni daleč od tega, pa še Oman kmet, ki živi izrazito v povezanosti z naravo. Samo Milan Kučan je bil od petih "čisti" politik! V prvem sklicu parlamenta je bilo sedem kulturnikov, tudi moj sin, vsak naslednji sklic državnega zbora manj in manj, zdaj ni niti enega kulturnika med poslanci. To vse pove!

Kaj najbolj zavračate v slovenski kulturi?

Da se je formalno spolitizirala, da se vsi imajo za strokovnjake, za vsevedneže in hočejo imeti zadnjo besedo tudi tam, kjer bi morala imeti prav edino "resna" stroka. Po drugi strani pa je tudi kulturna "stroka" odrinjena, saj nihče ne vpraša, kaj kultura pomeni, kaj bi lahko kultura naredila. Nevarnost je mentaliteta naših politikov, da naj si kultura pomaga sama. Če je dobra, bodo že ljudje kupovali knjige in obiskovali različne kulturne prireditve, predstave, ampak dobra predstava stane enako v Ljubljani ali New Yorku, gledalcev pa bo na predstavah pri nas seveda manj.

Na zadnjem Borštnikovem srečanju je veliko nagrado za najboljšo uprizoritev prejel Mini teater iz Ljubljane za predstavo BARTLEBY, PISAR v režiji Miloša Lolića, ki ne prejema državnih sredstev. Ali ni to zelo zanimivo?

To so tako imenovane "nišne" zgodbe, da izbiraš predstave, ki so poceni in so atraktivne. Z obiskom se na koncu predstava "pokrije". Tudi veliki narodi imajo take skupine, ki se z atraktivnimi, če hočete izzivalni predstavami financirajo, ampak to nikakor ne more biti nadomestilo za nacionalno kulturo.