Z Dr. Alojzem Ihanom o imunskem sistemu in dobri kondiciji

Ljudje se premalo zavedamo pomena našega imunskega sistema. Verjetno je težava v tem, da sploh ne vemo, kaj imunski sistem je in kakšno nalogo opravlja. Njegovega delovanja zdravi ne čutimo, še kako pa občutimo posledice, kadar ne deluje pravilno.

Kaj je imunski sistem, iz česa je sestavljen in kako deluje? Imunski sistem sestavljajo imunske celice, ki jih v krvi imenujemo bele krvne celice – levkociti. Levkociti ne krožijo samo po krvi, ampak po vsem telesu in sestavljajo imunska tkiva in organe – npr. bezgavke, vranico in mandlje. Imunske celice znajo učinkovito prepoznavati in uničevati bolezenske mikrobe – bakterije, viruse, parazite, glive –, ki vdrejo v organizem. Na ta način nas imunski sistem zaščiti pred okužbami. Pri dobro uravnanem imunskem sistemu so okužbe razmeroma redke, odzivi na okužbe so intenzivni (vročina), v vmesnem obdobju pa v organizmu ni znakov vnetja (npr. subfebrilnih temperatur, povišanega CRP in povečanih bezgavk). Pomanjkljiv imunski odziv povzroča kronična vnetja zaradi okužb reaktivacije virusov, prodorov bakterij s sluznic v organizem in zaradi napačno uravnanih imunskih odzivov (alergije in druge preobčutljivosti, avtoimunost). Dlje časa trajajoča imunska pomanjkljivost, čeprav manjše stopnje, poveča pogostnost kroničnih virusnih in drugih okužb, s tem pa se poveča tveganje za degenerativne in rakaste bolezni.

Kronična vnetja, ki nastajajo ob kroničnih okužbah, še dodatno zavirajo normalen razvoj imunskih celic in normalno delovanje imunskega sistema. K temu dodatno prispevajo še fiziološka stanja, ki na tak ali drugačen način kronično povečujejo nastajanje ali kopičenje vnetnih mediatorjev v organizmu (debelost, alkohol, kajenje, hudi telesni napori, stres, kronične bolezni). Vnetni mediatorji, ki nastajajo in se kopičijo zaradi različnih vzrokov, se glede škodljivega delovanju „seštevajo”, zato moramo biti ob neizogibni navzočnosti nekaterih od njih (npr. alergije ali okužbe) zelo pozorni, da odstranimo tiste vzroke vnetja, ki so v dometu našega delovanja (debelost, stres, kajenje, primerna količina dela). Vsekakor pa škodljiva vnetja preprečujemo s tem, da se s primerno higieno in načinom življenja izogibamo okužbam, ki nam v nobenem primeru ne koristijo.

Katere so najpogostejše obremenitve, ki slabijo delovanje imunskega sistema? Bolezni, zlasti okužbe, so obremenitve, ki najbolj preizkusijo zmožnost oz. kondicijo imunskega sistema in tudi našega celotnega zdravstvenega stanja. Okužba je velik napor za organizem, podoben intenzivnemu fizičnemu naporu. Žile na mestu okužbe so razširjene, potrebno je intenzivno delovanje srca, zato je pomembno, da imamo dobro telesno kondicijo, sicer nas okužba zelo prizadene, podobno kot bi vzpon na Triglav prizadel človeka brez kondicije. Vsak dodaten napor med okužbo – če jo na primer hočemo preživeti na nogah – je še dodatno breme za fizično zmogljivost. Okužba zahteva aktivacijo imunskega sistema, kar pomeni nastanek milijonov novih imunskih celic, za kar so potrebne precejšnje zaloge hranil, zlasti beljakovin, vitaminov in mineralov. Izčrpani ljudje, zlasti kronični bolniki in tisti s predhodnimi okužbami, teh zalog nimajo in zato njihov imunski sistem ne more uspešno premagati okužbe, zato se bolezen vleče.

Okužba povzroči nastanek posebnega hormonskega stanja, ki je podoben ekstremnemu stresu. To stanje nas psihološko motivira, da se počutimo šibke, zaspane, željne doma in domačih, potrebne pomoči, hkrati pa imamo utišane potrebe po hrani, pijači, spolnosti, gibanju in družabnih stikih. Vse skupaj služi temu, da med boleznijo počivamo in s tem pomagamo organizmu in imunskemu sistemu. Če pa je okužba bolj izražena ali smo izpostavljeni dodatnemu stresu (mrazu, naporu, psihičnim stiskam), pa se tako »bolniško stanje« lahko stopnjuje tudi v manj zdrave pojave – v depresivnost, popolno pomanjkanje apetita in oslabelost, kar dodatno poslabša bolezen in zahteva odločnejše in s stroko podprte negovalne in zdravstvene ukrepe. Za uspešno prebolevanje okužb moramo torej najprej biti v dobri fizični kondiciji, ki pomeni dovolj veliko rezervo srčne, pljučne in žilne zmogljivosti – ko smo zdravi, jo rabimo npr. za tek, ko smo bolni, pa za uspešno spopadanje z vročino. Za celotedenski napor, kot je npr. gripa, je potrebna tudi presnovna rezerva – dobro delujoča jetra z zalogo vitaminov in pa zlasti zaloga beljakovin, ki so potrebne za proizvodnjo zaščitnih protiteles proti virusu. Beljakovine so med boleznijo najlažje dostopne iz dovolj okrepljenih mišic, ki med prebolevanjem bolezni zaradi mirovanja nato kar same oddajajo beljakovine, ki so potrebne imunskemu sistemu za izgradnjo protiteles. Na prehrano v času bolezni namreč težje računamo, ker ob vnetju naravno ostanemo brez apetita. Tretja zaloga za bolezen pa je dobro pripravljen in odziven imunski sistem – kar pomeni, da ne sme biti poškodovan in izčrpan od nenehnih vnetij, okužb ali stresov. Izčrpani ljudje, zlasti kronični bolniki in tisti s predhodnimi okužbami, zdravstvene rezerve oz. zalog nimajo, zato njihov imunski sistem ne more uspešno premagati okužbe, kar bolezen podaljša. Tudi nosečnice imajo zaradi zaščite ploda, ki je objektivno tujek, naravno zavrt imunski sistem, zato so občutljivejše na okužbe.

Kako močno obremenitev za imunski sistem pa predstavlja stres? Med najmočnejšimi zaviralci imunskega sistem je predvsem kronični stres, ki deluje na imunost podobno zaviralno in škodljivo kot kronična vnetja. A medtem ko je obvladovanje kroničnih vnetnih bolezni razmeroma težavno, je za obvladovanje stresnega stanja na voljo veliko načinov, ki jih vsak posameznik lahko učinkovito uporablja; med temi je zlasti učinkovita primerna fizična dejavnost.

Stresno stanje je namreč škodljivo, ker enostransko obremeni delovanje simpatičnega živčevja in s tem okvari normalne procese vegetativne aktivacije in regeneracije v organizmu. Telesni napor pa sam po sebi vsebuje obrazec telesne aktivacije in regeneracije – zato se primerno odmerjen telesni napor priključi na val stresne aktivacije organizma, ki jo v skladu s svojim fiziološkim obrazcem čez čas tudi obrne oziroma “odplakne” v fazo regeneracije in sproščenosti. Seveda pa imamo tudi pri tem najučinkovitejšem protistresnem mehanizmu svoje meje, ki jih določa naša zmogljivost in katere lahko premikamo le postopoma. Uporaba telesnega napora preko meja zmogljivosti pa namesto sproščanja prinese le dodaten stres, ki izčrpava že tako omejene obrambne zaloge organizma. Seveda lahko sproščenost dosegamo tudi na druge, pasivnejše načine (meditacija, masaža …), vendar pri velikih stresnih obremenitvah najbolj zaleže evolucijsko najstarejši in najmočnejši obrazec aktivacije in sproščanja – primerna telesna dejavnost. V vsakem primeru pa je ključno, da svojemu telesu omogočimo dovolj sproščenosti in energije. Če slabo skrbimo za svoje fizično in psihično počutje, v nas rastejo napetosti in tesnobe, kar nam enostransko obremenjuje živčni in hormonski sistem. Imunski sistem, ki je tesno povezan z živčevjem in s hormonskim sistemom, na ta način začne delovati slabše. Zato je odpornost zelo povezana s tem, kako zna človek poskrbeti za svojo sproščenost in zadovoljstvo. Če človek zna upravljati s svojo telesno dejavnostjo, zmogljivostjo in kondicijo, če zna v življenju poiskati sebi ustrezen ritem, če se zna med na videz neskončnimi življenjskimi možnostmi osredotočiti na tiste, ki mu prinašajo dober občutek, če torej človek v življenju uspe najti sebe in svoje zadovoljstvo, se bo tudi delovanje njegovega imunskega sistema približalo optimalnemu.

Kakšne pasti za naše zdravje skriva jesen? Z začetkom hladne sezone več časa preživimo v zaprtih prostorih, zato nastane več »kritičnih stikov« z okuženimi ljudmi. Največ jih poteka prek rok, npr. ročno obrisan nos, nato se roka oprime avtobusnega držaja in preda mikrobe nekaj deset ali sto drugim rokam, ki primejo za isti držaj. Umivanje rok in navada, da jih ne vtikamo v usta, pri tem veliko pomaga. Pozimi smo tudi večkrat v manjši razdalji do ljudi, ki s kašljanjem in kihanjem širijo okužbo po zraku – varna cona je okoli 1,5 metra. K večji občutljivosti za okužbe še odločilneje pripomore hladen in suh zrak, ki izsuši nosno in ustno sluznico in onemogoči nastajanje in delovanje protiteles, ki so v sluzi. Tudi podhladitev – zlasti mrzle noge – sprožijo obrambne reflekse v žilah sluznic, ki se skrčijo, s tem pa onemogočijo prihod imunskih celic v sluznico – zato se v taki sluznici virusi bolj razmnožujejo, obramba proti njim pa je okrnjena. In če normalno, ob zdravi, primerno ogreti in vlažni dihalni sluznici samo kakih 20 odstotkov okužb z bolezenskimi mikrobi dejansko privede do razvoja bolezni, pa se v neugodnih razmerah mraza, suhega zraka in podhlajenih nog več kot polovica okužb razvije v bolezen, ki jo dejansko občutimo. Od tod razlika med pogostnostjo zbolevanja med toplo in hladno sezono. K zbolevanju dodatno pripomore tudi okrnjena odpornost, ki je na preizkušnji zaradi stresnih dejavnikov, značilnih za hladno sezono (mraz, utesnjenost, neugodno hormonsko stanje zaradi kratkega dneva, poslabšanje telesne zmogljivosti zaradi manj gibanja, slabša prehranjenost z vitamini).

Pogosto lahko preberemo, da C-vitamin krepi naš imunski sistem. S katerimi naravnimi sredstvi in dejavnostmi lahko sami izboljšamo njegovo delovanje? Med okužbo je treba oceniti, če ima bolnik zalogo hranil, da bo v tednu ali dveh izgradil dovolj imunskih celic in protiteles za uspešen imunski odziv. Bolnik bo verjetno optimalno (s svojo normalno prehrano in glede na lasten apetit) in brez prehranskih in imunskih dopolnil preživel okužbo, če ima primerno telesno težo (indeks telesne mase – ITM), če v zadnjem mesecu ni imel okužbe ali druge vnetne bolezni, če v zadnjem tednu ni imel izčrpovalnih naporov, stresov in dveh ali več neprespanih noči, če je telesno primerno dejaven in zmogljiv.

Pri premajhnem ITM je treba uvesti proteinsko bogatejšo prehrano, vitaminske dodatke (zlasti v maščobah topna vitamina A in E) in minerale. Pri prevelikem ITM je treba svetovati dodatek antioksidantov in zaviralcev vnetja (omega maščobne kisline) ter vsaj jemanje aspirina v nizkih dozah še teden po prenehanju bolezenskih znakov. V primeru, da gre za ponovno okužbo v manj kot mesecu dni, potrebuje bolnik dodatne vitamine, minerale in antioksidante. Enako velja, če je imel v zadnjem mesecu kako drugo bolezen, zlasti če jo je spremljalo vnetje.

Kaj priporočate za lajšanje simptomov najpogostejših obolenj v hladnih dneh, kot sta prehlad in gripa? Večina dela za lajšanje bolezni mora biti opravljena pred boleznijo. Dobra imunska kondicija za pripravo na morebitno bolezen pomeni, da imunski sistem pred začetkom bolezni ni vzdražen in posledično tudi izčrpan zaradi predhodnih okužb ali drugih vnetij. Torej je treba poskrbeti, da nas morebitna okužba, zlasti z gripo, doleti v stanju brez predhodnih bolezni, zlasti ponavljajočih se okužb. Če smo torej zdravi in brez pretirane pogostnosti okužb, se nam ni treba ukvarjati s tem, kaj nam bo bolezen prinesla. Če bomo zboleli, bomo pač teden dni počivali, ob vročini nad 38 stopinj jedli aspirine in pili topel čaj.

Če pa že pred sezono prehladnih bolezni pogosto zbolevamo za okužbami, pa pojdimo k zdravniku, da presodi, če se za težavami ne skriva kaj resnejšega oz. kako on gleda na našo težavo z vidika izkušenj, ki jih je nabral ob stotinah in tisočih ljudeh v ambulanti. Če – na srečo – ni kaj hujšega, težave pa vseeno imate, sledi morda najtežje – optimizacija svojega zdravstvenega stanja. Kot rečeno, je pri tem začetek vedno v primerni fizični dejavnosti, ki naj obsega vsaj tri intenzivne četrturne napore tedensko. Šele tako »izbrušen« organizem je vsaj približno odziven in je smiselno, če je potreba, zdravje funkcionalno dopolnjevati z nekaterimi preparati – vendar glede tega nimajo vse skupine ljudi enakih potreb.

Športniki, zlasti ob intenzivnem treningu, imajo tako povečan metabolizem zaradi treninga in naporov, da intuitivno hranjenje mnogokrat ne zadošča in je potreben program, sestavljen na podlagi laboratorijskih analiz. Kar se tiče prehranskih dodatkov, je na prvem mestu aminokislina glutamin, ki ga mišice med delom izredno veliko porabijo iz krvi, tako da ga zmanjka za imunske celice, ki ga tudi zelo veliko potrebujejo. Potreba imunskih celic po glutaminu je zlasti kritična v primeru okužbe, ker se brez dovolj glutamina imunske celice ne morejo razmnoževati, to pa je osnova za imunski odziv in tvorbo zaščitnih protiteles, ki premagajo okužbo.

Za delitev in delovanje imunskih celic – zlasti za tvorbo kisikovih radikalov, ki uničijo bakterije – je pogosto kritična tudi aminokislina arginin in zadostna zaloga železa. Po drugi strani pa pri intenzivnem športu nastaja tudi preveč škodljivih kisikovih radikalov, zato je umestno vnašanje antioksidantov, selena, tautrina, vitaminov E, A in C. S temi dodatki se skuša vrhunskim športnikom zmanjšati »okno za okužbe«, ki nastane po večjem telesnem naporu in se laboratorijsko kaže predvsem kot izginotje protiteles v slini in sluzi dihal in prebavil, kar poveča ogroženost zaradi respiratornih okužb, zlasti virusnih. V tem primeru v določeni meri pomaga tudi jemanje pripravka kolostruma (npr. govejega), ki vsebuje veliko zaščitnih proteinov in protiteles, namenjenih varovanju novorojenčkove sluznice.

V nasprotju s športniki, ki potrebujejo dodatke zaradi nenormalno velikih naporov, pa so skupine bolj »krhkih« ljudi, ki imajo težave z uživanjem, prebavljanjem ali presnavljanjem dovolj pestre hrane in občasno, zlasti ob pojavu okužb, potrebujejo prehranske dodatke. Pogosto je upravičeno jemanje dodatkov pri starostnikih, zlasti s kroničnimi boleznimi, ko so potrebne večje količine zaužitih vitaminov in mineralov zaradi interakcij z zdravili, zaradi operativnih posegov ali poškodb in zaradi neustreznega prehranjevanja, ki ima razloge bodisi v revščini, anoreksiji, socialni izoliranosti, depresiji bodisi v težavah pri požiranju in žvečenju in neprimerni izbiri hrane.

Starostniki pogosto pomanjkljivo uživajo železo, kalcij, cink, magnezij, riboflavin, vitamine A, D, B6 in B12. Za diabetike je značilna nižja koncentracija vitamina C (celo za 30 odstotkov), vitamina E in glutation reduktaze v plazmi. Dodajanje antioksidantov vitaminov C in E pri diabetikih upočasni nastanek z aterosklerozo povezanih žilnih okvar. Presnova diabetikov je povezana s povečano potrebo po B-vitaminih in s povečanim ledvičnim izgubljanjem, zato je primerno nadomeščanje vitaminov folne kisline, B6, B12 in minerala cinka. Ameriško združenje za diabetes (ADA) priporoča tudi nadomeščanje magnezija ob dokazani hipomagneziemiji.

Zaključek Ljudje, ki imajo težave s pogostimi okužbami, naj v času, ko so razmeroma zdravi, pri sebi premislijo in tudi eksperimentirajo, kaj storiti glede načina življenja (npr. glede izpostavljanja okužbam, spanja, stresa, delovne dejavnosti, sprostitve), da se jim začaran krog okužb prekine. Med tako eksperimentiranje lahko spada tudi samozdravljenje s preparati, ki so se izkazali za učinkovite, od rastlinskih imunostimulansov prek glivičnih in bakterijskih pripravkov do probiotikov. Če človek ugotovi, da mu nek pripravek pomaga, naj ga v primeru večje nevarnosti okužb uporablja. Vendar vse to ne more nadomestiti rednega ohranjanja svoje psihofizične kondicije, ki v času bolezni najbolj pomaga omiliti posledice bolezni. Glede priprav na gripo pa je najpreprostejša rešitev cepljenje. To velja zlasti za tiste, ki niso v dobri imunski kondiciji in jim dodatna obremenitev zdravja s prebolevanjem gripe resnično ne bi bila v korist.

Prof. dr. Alojz Ihan, dr. med., spec. klin. mikrobiologije Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo