Yaya iz Jinx: Narodnjaki so danes upor mladih

Jinx so sredi devetdesetih na Balkan vrnili ustvarjalni pop in uvedli za to okolje povsem nov, urban retro pristop. Skupina je bila zapeljiva in hkrati tako drugačna, da so si jo, kot pravi pevka Yaya, celo založniki podajali med seboj, ker niso vedeli, kaj bi z njo. No, občinstvo je na srečo imelo svoje mnenje in Jinx so kmalu postali prvorazredna pop atrakcija po celem ozemlju nekdanje Jugoslavije. Tudi v Sloveniji smo jih kmalu odkrili, čeprav skupina o tem, kot si lahko ogledate v intervjuju, ni vedela kaj dosti. Skupina, ki je bila ustanovljena leta 1993, med letoma 2001 in 2007 ni delovala. Trenutno pa pripravlja novi album, ki bo izšel septembra.

O strahu pred spremembami

"Ne, ni nas strah, ker če še tako mislimo, da vplivamo na ta zvok, je ta dejansko še vedno tu nekje. Skupina je vedno prepoznavna, zato ker od začetka delamo v istem studiu, Coki je producent in ima svoj rokopis, ki je zares … ne pravim, da je vedno isti, ampak je prepoznaven. In mislim, da čeprav so ti različni vplivi na vseh naših ploščah, da jih mi vedno nekako asimiliramo, ne vem, kako naj se izrazim … da naredimo iz tega nek frape, da na koncu to izpadejo Jinxi, da vsi vedo, da smo to mi. Vokal je isti. Čeprav mislim, da bi se tudi, če bi pel nekdo drug, prepoznal Cokijev aranžma, ker je dokaj edinstven in mislim, da je na hrvaški sceni on največji mojster aranžiranja in ustvarjanja tega našega paketa. Po tem je prepoznaven. In mislim, da čeprav ta zvok izpostavljamo nekim vplivom, ostaja vedno prepoznaven. Kar je seveda na nek način tudi dobro."

O internetu

"Sem popoln idiot za računalnik in moj mož je šele nedavno na Facebooku objavil moj profil, da ljudje vidijo, kaj delam, z mojim nakitom in slikami, ta moj likovni svet, ker mu je bilo dovolj tega, da sem tako zaprta vase in nekomunikativna. Kadar kaj potrebujem, ga lepo prosim, da mi to najde na internetu, da preberem. Nimam motiva, da bi sedela, ker me začne boleti hrbtenica, če več kot uro, uro in pol sedim za ekranom. Mislim, da je papir in črke na papirju in dotikanje papirja nekaj povsem drugega kot sedeti pred ekranom, ki seva. In to me čisto prvinsko ne more pritegniti. Sicer nimam ne negativnega ne pozitivnega mnenja o samem internetu. Mislim, da je to evolucijski dogodek, do katerega je v našem razvoju moralo priti. Preprosto je tu, kot izdelek naše inteligence. Mislim, da je neizogiben.

Ampak nam bo zdaj sonce skurilo vse te kable in ne bomo več imeli nobenega interneta, mobilnih telefonov in bo vse spet analogno in po zemlji. Hecam se. Tako sem slišala."

Sporočilo oboževalcem

"Vsem bi se rada zahvalila, ker, kot sem rekla, začela sem se zavedati, da nekaterim ljudem to veliko pomeni in zdaj veliko pomeni tudi meni, ker sem se tega zavedla. Zato sem zares hvaležna za vse ljudi, ki poslušajo našo glasbo. To zelo spoštujem in vabim jih, da pridejo na koncerte in mi se bomo trudili, da bomo čim boljši, ker imamo še energije za to. Torej, septembra v Križankah in drugje, odigrali bomo še nekaj koncertov. Tako da se vidimo in se lepo družimo! Hvala vam."

Še nekaj odlomkov iz videointervjuja

"Mislim, da smo našli nek svoj kanal, frekvenco. Čeprav smo imeli na začetku s tem težave, ker so nas založniki odganjali, nas pošiljali k drugim in niso vedeli, kaj bi z nami, ker niso mogli reči: Aha, oni so alter bend, mi delamo funky bende … Ker nismo bili ne rock'n'roll ne alter ne funky ne pop. Mislim, da smo na začetku zelo želeli biti pop bend, a nismo znali igrati. In tako je to bil nek alternativni pop. Nimam pojma. Horror disco so nas celo nekoč poimenovali. Ker je to imelo nek šarm: bend, ki poskuša igrati pop pesmi in ima potencial za pop pesem, a tega preprosto ne zna odigrati."

"Mulcem so všeč neke druge reči, radi imajo narodnjake, to je danes njihov upor, protest, to, kar je bil nam punk, alter … Tako da so neki novi kriteriji, neke nove smeri, ki jih mi lahko razumemo, a nismo tako vzgojeni in zdi se mi, da nas je tu premalo. Ne vem, kaj se je zgodilo z drugimi, kam so izginili. Ampak mi lahko to, kar delamo, delamo samo tako, kot smo bili vzgojeni in ob čemer smo bili vzgojeni. In to poskušamo obdržati kot svojo integriteto."

"Kar nekaj je znancev, prijateljic od prijateljic, pa blagajničark v moji trgovini, ki imajo svojo pesem skupine Jinx, ki jih nekako potegne iz depresije ali vsakodnevne norosti. To se mi zdi zanimivo. Verjetno je tako tudi pri drugih skupinah, da ljudje lahko tako doživljajo njihovo glasbo. Šele nedavno sem se začela zavedati, da ima to neko svojo vrednost."