V Radovljici odprli stalno razstavo o Antonu Tomažu Linhartu

Razstavo o Linhartovem življenju, delu in času je odprl minister za kulturo Vasko Simoniti, ki je spomnil na Linhartovo svetovljanstvo in neomajno osebnost, ki je botrovala njegovim dosežkom ne le pri dramatiki ampak tudi na drugih področjih.

Najpomembnejši mož slovenskega razstvetljenstva

"Ta razstava bo marsikomu razkrila pravi pomen Linharta, ki ni bil, kot meni večina, le avtor Micke in Matička, ampak najpomembnejši mož slovenskega razsvetljenstva," je prepričan direktor Slovenskega gledališkega muzeja Ivo Svetina. Meni, da niti 250 let po njegovem rojstvu še ni bilo dognano vse o možu, ki je bil tudi pesnik, zgodovinopisec, prevajalec, arhivar, šolski nadzornik in visok uradnik.

Bil je imenitnik evropejski, kot so nastajajočo razstavo poimenovali lani. Letos so jo preimenovali, nov podnaslov "Zdaj premišljujem o tem, kako bi mogel postati znan" pa izhaja iz Linhartovega pisma iz leta 1785. "Morda je njegova usoda takšna zato, ker ga razumemo predvsem kot gledališčnika, o katerih pa nimajo vsi najboljšega mnenja," meni Svetina, ki si želi, da bi se Linhart uveljavil kot osrednje ime v času med Primožem Trubarjem in Francetom Prešernom.

Prizadevanja za ustanovitev narodne knjižnice Minister Simoniti je v svojem nagovoru izpostavil pomembno vlogo, ki jo je za slovenski narod imel Linhart zaradi svojega prizadevanja za ustanovitev narodne knjižnice, ki je bila predhodnica obstoječe Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Prav tako je Linhart neomajno vztrajnost pokazal pri Poskusu zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije, ki dejansko pomeni začetek slovenskega znanstvenega zgodovinopisja. Hkrati pa razstava po Simonitijevem mnenju vnovič kaže, kako mogočen korak je Linhart naredil ko je slovenski jezik popeljal tudi na oder.

Znanje in poznavanje domačega in tujih svetov povečuje strpnost

Pri vsem Linhartovem delu je bilo pomembno, da je bil svetovljan in je poznal najpomembnejše evropske kulture oziroma jezike, meni minister. Ob tem je spomnil, da znanje in poznavanje domačega in tujih svetov povečuje strpnost, zato tudi Evropska unija, ki ji bo kmalu začela predsedovati Slovenija, izpostavlja prav kulturno raznolikost in medkulturni dialog.

Razstavo o Antonu Tomažu Linhartu bi morali v Radovljici odpreti že lanskega decembra, natanko ob 250. obletnici dramatikovega rojstva. Vendar so pri obnovi radovljiške graščine, v večnamenski dvorani, kjer naj bi nastal muzej našli izjemno pomembne poslikave in štukature iz renesanse ter baroka. Zato so prenovo dvorane lahko končali šele letos, kar je tudi postavitev Linhartove stalne zbirke zamaknilo za leto dni.

Kot je pojasnila direktorica Muzejev radovljiške občine Verena Štekar Vidic, so sicer razstavo pričeli pripravljati že leta 2003, leta pa 2005 so izdali obsežen zbornik, kjer je bilo obnovljeno in na novo odkrito marsikaj iz Linhartovega življenja.

Razstava v dveh prostorih Razstava je nekoliko drugačna, kot je bilo prvotno predvideno, saj se nahaja v dveh prostorih, hodniku in deloma v avli prvega nadstropja graščine, tam, kjer je tudi Čebelarski muzej. Pripoveduje o Linhartovem času, o Radovljici, o njegovih sodobnikih v svetu in na Kranjskem, o razsvetljenski misli, o Linhartovem njegovem življenju in delu. Postavljena je klasično, a atraktivno in z nekaj posebno igrivimi vložki. Na otvoritvi in še nekaj časa po njej bo na razstavi mogoče videti tudi nekatera Linhartova originalna dela in rokopise. Posebej pa je na razstavi, ki je rezultat sodelovanja z mnogimi slovenskimi in tudi tujimi kulturnimi ustanovami in jo je finančno poleg radovljiške občine podprlo tudi ministrstvo za kulturo predstavljena njegova gledališka dediščina in zgodovinopisje.