V pričakovanju festivala Bobri

O festivalu smo se pogovarjali z Uršulo Cetinski, direktorico Slovenskega mladinskega gledališča, ki je izvršni producent Bobrov.

Festival Bobri letos praznuje tretji rojstni dan. Kako je prišlo do sodelovanja med Mestno občino Ljubljano in Slovenskim mladinskim gledališčem?

Mestna občina Ljubljana je pred štirimi leti v svoji kulturni strategiji zapisala, da bi zelo rada sodelovala v kulturno-umetnostni vzgoji, kar pomeni, da bi na različne načine otrokom in mladim v Ljubljani približala kulturo in umetnost. Načelnik za kulturo, dr. Grilc, nas je direktorje različnih zavodov povabil na sestanek. Vprašal nas je, kdo od nas bi imel določen interes za izpeljavo festivala, in tam je SMG dobil priložnost, da postane izvršni producent festivala. Preden smo izpeljali prvi festival, še nismo vedeli, kakšna bo njegova oblika. Vedeli smo le to, da bo MOL s subvencijo (letos znaša 65.000 evrov) omogočil, da plačamo ljudi, ki nastopajo na festivalu, otroci, mladi in njihovi starši ter vzgojitelji in učitelji pa si lahko vse dogodke ogledajo brezplačno. Prvi festival leta 2009 je nato pokazal, ali se bo forma, kjer je jedro festivala gledališče in kjer so dopoldanske predstave namenjene šolam in vrtcem, popoldanske pa družinam, tudi obdržala.

Kaj se je s formo festivala potem dogajalo?

Z občino smo se nato odločili, da bomo vsako leto gledališču dodali še eno umetnost. Tako smo lani na drugem festivalu dodali film, za katerega skrbi Kinodvor (film je na sporedu tudi letos, ker poskrbijo za resnično kakovosten program), letos pa še literaturo, saj je Ljubljana svetovna prestolnica knjige. Tako se nam je pridružila še Mestna knjižnica Ljubljana, ki bo izpeljala delavnice v različnih knjižnicah. V okviru festivala sicer deluje zelo veliko število ljudi, gre za 32 mestnih zavodov in neodvisnih organizacij. Festival je prerasel svoje okvirje in postal zelo velik. Zdi se mi, da v Sloveniji trenutno ni festivala, ki bi ponujal kar 65 različnih predstav.

Festival ima zanimivo ime. Tudi njegova maskota je izredno privlačna. Kako je prišlo do tega imena in kdo si je zamislil bobra Bora?

Ime sem si dejansko izmislila sama. Spomnila sem se na Bobre, roman Janeza Jalna, ki menda med mladimi ni več tako bran kot včasih. V mojih osnovnošolskih letih pa smo ta roman zelo brali. Opisuje različne dogodivščine mostiščarjev na Barju. Ime festivala je moralo imeti dvojni pomen – moralo je biti blizu otrokom in biti povezano z Ljubljano. Zato sem se tudi odločila za to ime. Za oblikovanje maskote pa smo se obrnili na mladega oblikovalca Luko Cimolinija, ki je ustvaril res privlačnega bobra, ki so ga otroci takoj vzljubili. Ime festivala pa je konec koncev odobrila tudi Mestna občina Ljubljana.

Gre za izredno velik in kompleksen projekt. Kako vam uspe usklajevati ponudbo s povpraševanjem in obratno?

Ker sta za nami že dva festivala, se je ustvarila mreža vseh profesionalnih ustvarjalcev gledaliških predstav za otroke v Ljubljani – gre namreč za mestni festival. Fokus festivala je profesionalno gledališče in ne amatersko ali komercialno. Festival sicer nima selektorja. Nekateri so nam že očitali, da festival – vsaj kar zadeva gledališče – ne ponuja tistega najboljšega. Vendar to je bil tudi naš namen. Vsi javni zavodi in neodvisne organizacije, ki kakorkoli delajo za otroke in mladino, se povežejo. Vsako leto jih nato sama pokličem, pa tudi kakšne nove, če izvem za njih, ter jih povprašam, kaj lahko sami festivalu ponudijo. Nekateri se oglasijo tudi sami. Če se zgodi, da koga izpustimo, je čas za sodelovanje še vedno v prihodnjem letu. Gre tudi za to, da se festival odvija na 22 različnih prizoriščih v Ljubljani in vsako leto se pojavi še kakšno novo. Letos je to Trubarjeva hiša literature. Sama sem presenečena nad številom produkcij, ki vsako leto nastanejo v prestolnici. In ta produkcija je, tudi če jo primerjamo z večjo evropsko, izjemno kakovostna.

Število sodelujočih ustanov, ponudnikov kulturnih dogodkov iz leta v leto raste. Obstaja kak dejavnik, ki ga morajo ti ponudniki izpolniti?

Najpomembnejši dejavnik je, da gre za profesionalno gledališče. Izjema je Pionirski dom, saj gre za vzgojni faktor. Vika Potočnik ima tam zelo aktivno skupino mladih ustvarjalcev, ki (še) niso profesionalci, delajo pa zelo zanimive predstave. Pionirski dom je tudi pomemben zavod za občino. Včasih se sicer zgodi, da s profesionalnimi zavodi zaradi cene ne pridemo skupaj. Torej tudi proračun je ena izmed omejitev. Če pa gre za nevladne organizacije, ki nimajo svojih prostorov za uprizoritev predstav, pa jim zavodi, ki to možnost imamo (predvsem SMG, Španski borci in Center urbane kulture Šiška), odstopimo svoje dvorane.

Dodana vrednost festivala so tudi različne delavnice. Kdo te delavnice vodi?

Gre za dve vrsti delavnic. Ene se odvijajo nekako pred vsako gledališko predstavo. Opažamo, da precej obiskovalcev na predstavo pride "nepripravljenih". Vsekakor je večji užitek, če nekaj o predstavi že prej veš. Zato pred vsako predstavo ustvarjalci uvedejo gledalce v dogajanje, jim predstavijo, kaj bodo videli. To v našem gledališču tudi sicer prakticiramo, predvsem ob obisku šolskih skupin. Zadnja takšna predstava je Oliver Twist, kjer jim povemo nekaj o avtorju Charlesu Dickensu, o režiserju predstave Matjažu Pograjcu … Pomembno se mi zdi, da otrokom povemo, da gledališka predstava niso samo igralci na odru, temveč tudi da gledališče brez gledalca ne obstaja, da so tudi oni del gledališkega dogodka. Kakovost predstave je namreč odvisna tudi od vpetosti samih gledalcev v predstavo.

Druge delavnice pa so odvisne od samih ustvarjalcev, ki se po predstavi odločijo, ali bodo z gledalci tudi pokomentirali dogajanje na odru. Veliko takšnih delavnic, predvsem če je število obiskovalcev manjše od sto, omogoča pogovor in tudi risanje na temo predstave. In verjemite mi, otroci postavljajo naravnost enkratna vprašanja, takšna, na katera smo odrasli že pozabili, predvsem pa zelo inovativna in domiselna. Izredno dobre delavnice so v Kinodvoru po projekciji filmov.

Poleg res bogatega programa je privlačnost festivala tudi brezplačen ogled vseh dogodkov. Kako ste se odločili za tak korak?

Mestna občina, predvsem pa župan, gospod Janković, ki je pokrovitelj tega festivala, sta želela, da je festival dostopen predvsem z vidika socialne ogroženosti mnogih prebivalcev. Trenutni položaj ni prav bleščeč in za mnoge družine je velik problem peljati otroka na kulturno prireditev, še posebej družinam z več otroki. Tudi šolarjem nakup vstopnic danes predstavlja vse večji problem. Zato so želeli, da otroci in mladi vsaj enkrat na leto brez finančnih skrbi obiščejo predstavo, si ogledajo film, sodelujejo v kakšni bralni uri. Ravno zaradi tega naše gledališče rado pomaga pri tem festivalu.

Kaj vam festival pomeni, po eni strani kot osebi, močno vpeti v kulturo, po drugi strani kot osebi, ki bi se dogodkov udeležila?

Sicer nisem strokovnjakinja za otroško in mladinsko gledališče, saj sem se celo življenje ukvarjala z deli za odrasle, a festival mi pomeni res veliko. Najbolj me presunejo odzivi otrok, ki so tako pošteni, veseli, neskorumpirani. V njih vidim sebe, saj sem podobne odzive tudi sama doživljala, ko sem bila še deklica. Zelo zgodaj sem namreč z mamo začela obiskovati opero. Festival se mi zdi v današnjem času, ki ni ravno rožnat, ena velika spodbuda. Brez umetnosti se seveda da živeti, a če znaš uživati v umetnosti in kulturi, je tvoje življenje bogatejše. In to želimo s tem festivalom tudi doseči.

Kakšna bo po vašem mnenju prihodnost festivala? Se bo festival v bodoče še dodatno razvijal in v kakšni smeri?

Menim, da je MOL s festivalom zadovoljen in zdi se mi, da se bo festival v prihodnosti samo še dodatno razvijal. Ostali bomo zvesti prvotni zasnovi, da vsako leto dodamo še eno umetnostno zvrst, in če že imamo gledališče, film in literaturo, bomo prihodnje leto najverjetneje dodali še likovno umetnost.