V iskanju izgubljenega otroka

Tokrat razveseljuje s priredbo priljubljenega romana Charlesa Dickensa Oliver Twist v režiji Matjaža Pograjca. Večna zgodba o osamljenosti, izgubljenosti, nasilju ter iskanju sreče je na odru SMG-ja zaživela v nekoliko moderni različici. To nakazuje že sama zasnova scenografije. Protagonisti, teh ni malo, po rahlo naklonjenem odru spretno krmarijo med številnimi železnimi drogovi, ki so ali vpeti med tlemi in stropom ali so prosto stoječi. V tleh so spretno prikriti manjši prostori, ki se z dviganjem vrat spremenijo ali v pokopališče ali jetnišnico ali brlog malopridnih žeparjev. Vse skupaj celostno dopolnjujejo bogati kostumi Mateje Benedetti, ki je viktorijansko navdihnjena oblačila modernizirala in ki kljub svoji barvitosti delujejo temačno, kar je za to zgodbo še kako primerno. Glasbena podlaga dua Silence samo še doprinese k nekoliko bizarnemu vzdušju predstave.

Katarina Stegnar je s svojim nesrečno-otožnim pogledom, skoraj vedno zazrtim v tla, in držo, obremenjeno s številnimi življenjskimi udarci – vsaj tak občutek da gledalcu -, navdihujoč Oliver. Njena igra je močna, usmerjena in liku vdahne tisto tako potrebno krhkost in sočutje. Prizor, eden najbolj znanih, ko v sirotišnici zaprosi za dodatni krožnik kaše »rad bi še, gospod«, z uporabo lutk v vlogah ostalih nesrečnih sirot predstavo zažene v višjo sfero gledališkega doživetja. Usklajene kretnje Stegnarjeve in lutkarjev prizor homogeno združijo v zaključeno celoto.

Blaž Šef, Uroš Kaurin, Maruša Geymayer-Oblak in Boris Kos so v vlogah tatov z »brbotajočo« energijo navkljub negativnemu predznaku izjemno simpatični. So »neobrušeni diamanti«, ki v svojem umazanem, nagajivem kalupu skrivajo močno osebnost in dobro srce. Prav tak je tudi Fagin Ivana Peternelja. Skoraj mefistovska podoba, skrivenčeno gibanje, potuhnjena priliznjenost in preračunljivost so njegovi »aduti«, ki ob koncu zbledijo in dajo prosto pot dobrosrčnosti. A kaj, ko je njegova usoda v očeh avtorja že zapečatena. Peterneljeva sposobnost izvrstnega gibalca in njegova načrtno nekoliko pretirana mimika obraza lik Fagina naredijo za odbijajočega in hkrati privlačnega.

Tu moram izpostaviti še dva ključna lika, ki odločita usodo malega Oliverja: Bill Sikes in Nancy. Sikesa, glavnega negativca romana, je s pravšnjo mero groze in podlosti odigral Matej Recer. Njegov odnos do Fagina in žeparjev ter ne nazadnje Oliverja je zaničujoč in manjvreden. Tudi ženska v njegovem življenju, v tem primeru Nancy, je nična. Ima jo samo zato, da bi jo imel. Zakaj Nancy vztraja pri Billu, ne izvemo. Izvemo pa, da je navzlic njeni »hrapavi« zunanjosti in prostaškemu obnašanju Nancy le deklica z dobrim srcem , ki si želi ljubezni. In to je več kot izvrstno s svojo igro pokazala Janja Majzelj. Njena upodobitev Nancy je subtilna, njen strah je pristen. Vsaka poteza obraza in vsaka kretnja telesa je do potankosti načrtovana. Vrhunec njenega odnosa z Billom, potem ko se izkaže, da ga je izdala, »zaživi«, ko jo Bill hladnokrvno umori. In ta prizor lahko v očeh predvsem mlajših gledalcev povzroči nemir in grozo. V meni ga je.

Tudi ostala ekipa se izvrstno počuti v svojih vlogah in je delo opravila profesionalno.