Umrl pesnik Tone Pavček

Bil je eden tistih slovenskih literatov, ki je vzpostavil najbolj pristno vez med svojim delom in najširšim krogom ljudi, bralci vseh generacij. Pavček je veljal za pesnika življenja, s svetlimi in temnimi toni. Že od najstniških letih je prijateljeval z Janezom Menartom Rodil se je 29. septembra v Šentjuriju pri Novem mestu. Po 16. letu je živel v Ljubljani, kjer je obiskoval Marijanišče. Tega so vodile redovnice, s katerimi se, kot je Pavček večkrat poudaril, ni razumel. Zaradi neprimernega vedenja, vsaj tako so ocenile redovnice, Pavčka niso sprejeli v tamkajšnjo gimnazijo. Na Marijanišču je spoznal tudi pesnika Janeza Menarta, s katerim sta postala najboljša prijatelja. Pavček je leta 1954 uspešno končal študij prava, a je kmalu ugotovil, da to ni poklic zanj. Posvetil se je novinarskemu, uredniškemu in kulturnemu delu. Delal je tudi na televiziji, od leta 1972 pa do upokojitve leta 1990 je bil tudi glavni urednik Cankarjeve založbe. Pavček se je ves čas posvečal literarnemu ustvarjanju, tako za otroke kot odrasle, neizbrisen pečat je pustil tudi kot prevajalec ruske literature, h kateri se je s pomočjo citatov kot živahen retorik vedno znova zelo rad vrnil.

Eden od avtorjev zbirke Pesmi štirih Pavček je skupaj z Menartom, Cirilom Zlobcem in Kajetanom Kovičem leta 1953 napisal Pesmi štirih, ki so v času predanosti kolektivizmu pomenile pomemben premik, vrnitev v intimizem. Zbirka Pesmi štirih med slovenskimi ljubitelji poezije še vedno zavzema prav posebno mesto, kar velja tudi za številne Pavčkove kasnejše zbirke. Teh je preveč, da bi jih naštevali, zbirko Darovi, ki je ob pesnikovi 80-letnici izšla pri Cankarjevi založbi, pa je Pavček ocenil kot njegovo najlepšo.

Mlajši bralci ga ne bodo pozabili zaradi Jurija Murija v Afriki Pavček je bil zelo priljubljen tudi med mlajšimi bralci, ki ga ne bodo pozabili zaradi Jurija Murija v Afriki, ki je pred kratkim dobil nadaljevanje v knjigi Juri Muri po Sloveniji. Predstavitev knjige je bila v ljubljanskem kliničnem centru.

Vedno kritičen do aktualne oblasti Pavčka je vedno določal vitalizem, njegove besede so bile vedno polne pozitivne naravnanosti, kar pa še ni pomenilo, da ni bil kritičen do družbe, v kateri je živel. Ostre besede je našel tudi za vsako aktualno oblast, do katere je vedno gojil nezaupanje. "Mnogi razumniki so bič po oblasti zamenjali s kadilnico. Kadijo oblasti. Sam pa sodim, da nobene oblasti ne smeš vnaprej jemati, da je kaj prida. Vsaka je pokvarljiva. Je sla po obvladovanju," je Pavček povedal v pogovoru za Mladino leta 2008.

Pavček je v svojih nastopih pogosto omenil vino, ki ga je prideloval, in soline, ki jih je občudoval. Tako soline kot vino so pogosto vpeti v kakšnega od njegovih verzov. Prva kitica pesmi Solza gre takole: V menjavah časa, klime in držav//umirajo sečoveljske soline. Usode tok v odrezani rokav//odlaga mrtve vode zgodovine.

"V jeziku smo ali pa nas ni" Leta 2009 ga je predsednik republike Danilo Türk odlikoval z zlatim redom za zasluge. Priznanje je prejel za življenjsko delo in prispevek k slovenski književnosti ter demokratični podobi slovenske družbe. "V jeziku smo ali pa nas ni, kajti to je zastava, na katero stavimo," je bila Pavčkova misel, ki jo je takrat izpostavil v zahvalnem nagovoru ter zbranim položil na srce, da je za našo materinščino "treba storiti več, mnogo več".