Ukročena trmoglavka ali pravljica o zadirčni princesi in njenem zatiralcu …

Mestno gledališče ljubljansko (MGL) je sezono začinilo z domiselno postavitvijo Ukročene trmoglavke, zgodnje klasične komedije genija pisane besede Williama Shakespeareja. Suša je vloge zaupala izključno moškim, osmerici izbranih igralcev, ki so z nenadkriljivo energijo, cinično samoironijo, nikoli žaljivo kritiko, dobrodošlim nastopaštvom in natančno dodelanim komično podkrepljenim klovnaštvom osvobodili v "über" klasiko in zategnjenost okovano besedilo, ga prevetrili z vmesnimi vložki o trenutnem stanju kulturnikov in osvežili z razširjenim Katarininim monologom.

Že prvi takti uvodnega komada, ko Matej Puc v soju žarometa pred rdečo žametno zaveso kot glamurozna diva, nekakšen mojster ceremonije, t. i. "emcee", zasanjano prepeva o dnevu, ko bo prišel njen princ: "Someday My Prince Will Come, Someday I'll Find My Love …" (Nekoč prišel bo moj princ, nekoč našla bom ljubezen …) (o. p. pesem iz Disneyjevega prvega animiranega celovečerca Sneguljčica in sedem palčkov), nakažejo (ne)premišljeno potezo režiserke, da gledalcu že v samem začetku razgrne srčiko besedila: nenehno pehanje slehernika za ljubeznijo.

Ker, kaj drugega, kot iskanje ljubezni pa je štorija o dveh sestrah iz Padove, starejši, vzkipljivi Katarini, in mlajši, mili Bianki, ter ne majhnem številu njunih snubcev. Zgodba je sicer preprosta: moški želijo Bianko, a oče Baptista je ne da, preden ne omoži svoje starejše trmoglave hčere. Snubci se je zaradi njene težavne nravi izogibajo na daleč in ko mimo pride veseljak, plemič Petruccio iz Verone, mu jo z veseljem prepustijo. Katarina ga noče, a poroka je neizogibna. Petrucciu v zakonu uspe skorajda nemogoče. Ženo preobrazi v ideal vrline in poslušnosti, v podobo – seveda po mnenju moških – tiste prave renesančne soproge.

Danes bi lahko besedilu zamerili poveličevanje patriarhalnosti in neemancipiranost nežnejšega spola – feministke bi tu lahko še posebej povzdignile glas –, čeravno Katarina sprva uspešno kljubuje in se upira puhloglavim domislicam moškim. A dejstvu, da izjemno iskrivi dialogi, ponekod (pre)nasičeni z rahločutno erotičnostjo, in prvovrstno spisani monologi razkrivajo resnico (in laži) o razmerjih moči in ljubezni v zakonu, ne gre oporekati.

Predstavo odlikuje kopica izpiljenih komičnih in dramatičnih trenutkov, ki po zaslugi uigrane igralske ekipe tvorijo prvovrsten gledališki užitek. Prej omenjeni Puc in Jurij Drevenšek sta nepozabna kot sestri Katarina in Bianka. Mejo med moškim in žensko se lahko zlahka hitro prestopi in pretirana ženstvenost v moški podobi lahko zelo hitro preide v groteskno in karikaturno. In obratno. K sreči v pričujočem odrskem komadu tega ni. Oba z bravurozno igro uspešno balansirata med obema spoloma in njuna lika sta ravno dovolj ženska, da sta privlačna in smešna obenem. Primož Pirnat dominira kot temperamentni Petruccio. Raznoliko paleto čustev obvladuje z nepozabno obrazno mimiko in preteče všečno prezenco v celoti. Ne morem, da ne bi omenil skoraj katarzičnega prizora dvorjenja, ko Pirnat in Puc kot našopirjena petelina, pardon, petelin in kokoš, mojstrsko brusita svoje jezike in na videz lahkotno podajata kompleksne besedne iztočnice drug drugemu. Poklon obema!

Tu je še nadvse dopadljivi Jožef Ropoša v vlogi očeta Baptiste in prikupnega starčka Vincentia, Jaka Lah in Jure Kopušar sta navdušujoča kot Lucentio in njegov oproda Tranio. Ekipo skleneta prepričljivo "slastna" Gregor Gruden in Gaber K. Trseglav, ki sta s plastenjem raznovrstnih občutij ustvarila duhoviti duo par excellence.

Asketsko zasnovana scenografija s stoli in rdečo zaveso – več bi bilo ob videnem, ob precizno skoreografiranem gracioznem plesu protagonistov preveč – ter izbor pravljično zveneče glasbene podlage samo še dopolni užitek, ki gledalca (vsaj mene) preveva ob spremljanju tega malega odrskega "spektakla". Ogled močno priporočam!