Trgovanje nikoli več ne bo isto …

Sedeč na balkonu teatra, obdan s precej postaranim, a še vedno impozantnim baročnim pozlačenim okrasjem, sem si še pred začetkom predstave dejal, da si ne morem zamisliti boljšega okolja za uprizoritev te komične drame, ki jo spremlja precej "vsakodnevna" zgodba o izposojanju denarja s številnimi pripetljaji in zasuki. Le katero besedilo angleškega mojstra pisane besede pa ni prežeto z vsemi temi elementi? Prva misel ob razprtju rdeče zavese in prvih notah glasbene podlage je bila: "Balkanski cirkus! To bo še zanimivo." Oder je za potrebe predstave namreč spremenjen v nekakšno ovalno, skorajda cirkuško stopničasto areno, katere ozadje tvori od tal do vrha vpet pano s številnimi visokimi, ozkimi dvojnimi vrati. Vstopi in izhodi protagonistov skozi vrata so premišljeni do potankosti in izredno tekoči, igralci dobro obvladujejo celotno prizorišče. Navdušilo me je dejstvo, da so se monotona, brezbarvna scena v težkih, sivih tonih in kostumi, pri katerih sta prevladovali črna in krvavo rdeča barva, dopolnjujoče borili v tako nazornem kontrastu. Res, prava paša za oči.

Seveda pa sama scena in mojstrsko besedilo nista dovolj za živo predstavo. Življenje ji je vdahnil res dobro izbran "cast". Že uvodni monolog "dvornega norca" Gregorja Bakovića v vlogi Launcelota, ki se je kot paradni konj ob podajanju besedila in glasbi z južnim melosom nesmiselno vrtel po odru, je dal vedeti, da nas čaka nekaj posebnega. Njegova sposobnost, da se v trenutku iz uglajenega sluge, tako kot si ga je zamislil sam dramatik, preobrazi v blebetajočega, poskakujočega, vreščečega pajaca, ki je izbrane visoke besede prekinjal s sočnimi modernimi kletvicami, je nič več kot veličastna. Pri Bakoviću me vedno znova preseneča njegova topla barva glasu, ki jo je sposoben po mili volji prilagajati dani vlogi. Njegova vloga je nekako vezni člen celotne predstave, saj je obenem pripovedovalec in lik.

Vlogi, okoli katerih se sicer vrti osnovna zgodba – vplivni beneški trgovec Antonio si od skopuškega Žida Shylocka sposodi zajetni kupček denarja, ker pa mu trgovec denarja po določenem času ne more vrniti, Žid od njega zahteva dolg v "naturalijah", to je funt njegovega mesa – sta izvrstno in nadvse prepričljivo upodobila Alojz Svete in Igor Samobor. Ugledna gospoda se v poklicnem življenju cenita, resda z distanco, zasebno pa sta kot pes in mačka. Svetetov Antonio je primerno zadržan gospod z mirno obrazno mimiko in premišljenim razumom. Samoborjev Shyloch prav tako, le da pri njemu čustva nezadržno bruhajo in prevladajo nad razumom. Temu smo še posebej priča v prizoru na sodišču, ko kljub ponujenemu povračilu dolga z visokimi obresti ne odstopi od svoje želje po mesu. A se v igro lovca in plena presenetljivo vmeša usoda in lovec kar naenkrat postane plen. Igra obeh je vrhunska.

Najokusnejši igralski posladek pa je občinstvu, po mojem mnenju, z gravuro prave mojstrice postregla Nataša Barbara Gračner v vlogi Porzie, dedinje v Belmontu. Težka, "porcelanasta" maska njenega nekoliko karikiranega lika ni mogla prikriti natančnosti njenih pogledov in grimas. Ne, make up je samo še prispeval k (ne)resničnosti Porzie kot prevladujočega ženskega profila v danem dramskem besedilu. Za krhkostjo njene bujne prezence ("… moje malo telo je tako trudno od velikega sveta!") se v resnici skriva suverena, močna ženska s trdnimi nazori in točno zastavljenim ciljem. Morda je na čase na odru delovala kot marioneta v rokah "izkoriščevalcev", a se je na koncu izkazala za pravo zmagovalko. Že dolgo nisem bil priča tako prefinjeni, precizni, superiorni igri neke igralke, ki je pravzaprav upravičila dejstvo, zakaj imam tako rad gledališče.

Preostala igralska ekipa – Zvone Hribar kot Dož beneški, Gorazd Logar kot maroški princ, Aljaž Jovanović v vlogi aragonskega princa, Marko Mandić kot Bassanio, Rok Vihar kot Graziano, Klemen Slakonja v vlogi Lorenza, Tubal Matija Rozman, Saša Mihelčič kot Jessica in Nina Ivanišin kot Nerissa – je svoje delo prav tako opravila izvrstno in ubrano. Kot trdni temelj in zunanji podporniki so predstavo zacementirali v homogeno celoto in poskrbeli, da je kaos dejansko deloval umirjeno. Če je to sploh mogoče …

Edini moteč dejavnik je bil po mojem mnenju prizor snubitve Porzie - snubila sta jo maroški in aragonski princ -, ki je bil v celoti odigran v tujih jezikih. Občinstvo je pred začetkom resda prejelo slovenski prevod omenjenega prizora. A kaj, ko so se med prizorom po dvorani začeli prižigati mobilniki, saj so si gledalci z njihovo svetlobo želeli prebrati, kaj za vraga so igralci sploh povedali. Užitek ob gledanju sicer enotne predstave je tu nekoliko usahnil ter, vsaj mene, odvrnil od tekočega spremljanja zgodbe.

Vendar ljubljanska Drama zna. To je dokazala že v preteklosti, to dokazuje tudi danes. Za uprizoritev zgodbe s tako močno družbenokritično sporočilnostjo niso mogli izbrati bolj aktualnega časa in najverjetneje boste dvakrat premislili, ko vas bo kdo prosil, da mu posodite nekaj "fičnikov".