Tanja Ribič: Brez ljubezni ne gre

Z energično zlatolasko smo se dobili v Mestnem gledališču ljubljanskem, tik preden je v lahni beli obleki in čudovito naličena odšla na oder. Njena strokovnost je na tako visoki ravni, da je zaradi intervjuja lahko "prešpricala" priprave na predstavo in si še tik pred pogovorom natikala salonarje in zapenjala obleko. Intervju smo posneli v "obrekovalnici" gledališča, pod budnim očesom nagačenih sokolov, za katere se že dlje časa trudi, da bi jih umaknili iz prostora, saj je med drugim zagreta zagovornica pravic živali.

So zgoraj našteti dosežki pravi vrhunce vaše kariere? Hja, če pogledam nazaj, vidim, da sem že kar dosti dala skozi. Čeprav se mi zdi, da je pred mano še toliko neprehojenih poti, primernih za moja stopala.

Oglejte si videointervju:

Zlatolaska že od začetka predvajanja zaseda prva mesta na lestvicah gledanosti filmov pri nas in v tujini. Kako gledate na sinhronizacijo risank? Je to enakovredno delo ali sprostitev od "resnega" igralskega dela? Vsako delo, ki ga sprejmem, sprejmem, ker mi je zabavno, ker me mami. In včasih, ravno zato ker se imamo fino pri ustvarjanju, dobijo ljudje občutek, da se itak samo "zezamo". Lažje nam je samo zato, ker smo začarani. Smo pa neizprosni pri doseganju cilja. Tako je tudi pri sinhronizaciji. To je še kako resno delo. Ne nazadnje je to le Disney, produkcija z visokimi standardi. Sicer sem že kot otrok obvladala imitacijo vseh likov iz Muppet Showa. Takrat sem govorila, da bom to delala, čeprav sploh nisem vedela, da bom igralka. Kot režiserko sinhronizacije so me povabili k animiranemu filmu Princeska in žabec. Bili so zadovoljni z rezultatom in zdaj, po še večjem uspehu Zlatolaske, me že čaka cel kup novih mikavnih projektov. Režija sinhronizacije je posebna zvrst ustvarjanja, kjer do izraza pride tudi ljubezen do jezika. Če pa posodim glas liku, imam v Disneyjevih risankah možnost nahraniti svojo pevsko žilico, saj me je doletela tudi čast, da sem bila izbrana tudi kot pevka, ne le kot igralka. V Zlatolaski odpojem nekaj zahtevnih songov v broadwayski maniri.

Vrniva se k vašim različnim kariernim vlogam. Pevka, igralka, voditeljica, mama in žena. Kaj od tega vas najbolj posrka? Saj veste, kaj bom odgovorila. Otrok je vendarle pomembnejši od mene, kaj šele od nečesa, kar me zanima. Sem presrečna in nora na svoj poklic, ampak otrok je le otrok, prav tako družina. Če je družina čvrsta, če smo veliko skupaj, se bo otrok počutil varnega in verjamem, da bo to pomagalo, da se bosta razvili v suvereni osebnosti.

Pred kratkim smo praznovale dan žena. Se vam zdi, da je v vašem poklicu ženska enakovredna svojim moškim kolegom? V Sloveniji se kar dobro držimo, vendar smo še vedno daleč od enakopravnosti. No, včasih nam tudi prija, da nas moški "pocrkljajo", samo to še ne pomeni, da nismo ali pa nočemo biti samostojne. Sicer pa ni pravil, kakor komu ustreza, ali je samostojen ali pod okriljem ljubljene osebe, le da je obema lepo in da ni eden srečen prek upognjenega hrbta drugega. Žal nimajo vse ženske sreče, da jim moški prisluhnejo ... ne bi si smeli zatiskati oči in ušes, češ da nas ne zadeva, če je v sosednjem stanovanju pekel.

Kako usklajujete naporen gledališki urnik z družinskim življenjem? Vam je v pomoč, da je vaš mož v istem poklicu? Seveda. Dobro me razume. Tudi bivališče smo poiskali blizu moje službe, saj moram v službo dvakrat na dan. Skupaj zajtrkujemo in jemo kosilo. Kadar imam predstave, pa večerjajo sami. Zvečer, ko dekleti že spita, rada malo poklepetava ob kozarčku vina. Poskušamo biti čim več skupaj. Fino je, kadar imava skupne projekte, kot je bila recimo Naša mala klinika. Ja, fino je, da tistega, ki ga imam rada, vzamem s seboj tudi na "šiht".

To je prednost. Kaj pa slabi dnevi, ko greš raje malo po svoje? V slabih dneh je bolje, da ne hodimo po svoje. Hvala bogu, če imamo koga, da mu je mar.

Omenili ste Našo malo Kliniko. Gospa Velepičeva je močna, stroga žensko. Ste "igrali" samo sebe? Sta si kaj podobni? Kaj bi vi rekli, ko me vidite? Igralcu je vedno večji izziv, če dobi vlogo, ki mu je daleč, kot če igra samega sebe. Poleg tega, da nisem brezobzirna, tudi nimam pojma o ekonomiji in financah. Zdaj mi večkrat ponudijo vloge "vještic", do takrat pa sem kar prevečkrat igrala nežne in ljubeče ženske. Želja vsake igralke je, da ima čim širšo paleto vlog.

Letošnja gledališka sezona vas je angažirala v štirih uprizoritvah. Ali je z leti lažje biti boljši in delati več vlog hkrati ali postaja utrujajoče? Če bi počela samo to, bi bilo utrujajoče. Baterije si napolnim drugod in se vrnem sestradana odra. Ni težav, še posebej ker se vmes ukvarjam z glasbo. Letos upam, da bom spet izdala ploščo, tako da mi ni dolgčas.

Kakšna bo? Podobna prvi. Izpovedna ljubezenska, pa tudi trendovska.

Torej si z ljubeznijo polnite baterije. Pred časom ste dejali, da z možem ne praznujeta valentinovega, ker ga imata vsak dan. Kako se izogneta ponavljanju? Lažje je zadeti milijon evrov na loteriji, kot najti sorodno dušo. Nama je bila, kot kaže, sreča naklonjena ... Rada se imava in se poskušava osrečevati.

Ko ste Đura obiskali na snemanju v Budimpešti, kjer je snemal film v režiji Angeline Jolie, ste imeli priložnost videti slavni par v živo. Kako z Bradom Pittom delujeta kot par, glede na to, da se v medijih pojavljajo grozoviti trači o njiju?

To sodi k njuni službi. Sta zelo normalna in ljubeča družinska človeka. Zelo se imata rada, Brad jo spremlja na snemanjih. Zelo jo podpira. Zraven je bil kot fotograf, včasih ji je nagajal in ga je karala: "Pazi, kakšen kot jemlješ." Ob premorih sta na njej visela vsaj po dva otroka. Če po njenih izdelkih ne bi vedela, kako je ambiciozna, bi se spraševala, kako se je tej ženski lahko zgodila kariera, če ji družina toliko pomeni. Iz prve roke povem, da je, če je veliko ljubezni, mogoče oboje. Je zelo ljubeča in zelo ljubljena in tako si polni baterije. Brez tega ne gre. Ustvarjalna strast jo je pripeljala do režije, je zelo trda delavka. Od jutra do večera je brezhibna, niti enkrat ne zavije z očmi ali potarna. Do drugih je neverjetno pozorna, vpraša te, če te zebe. Naša Zala je bila v nekem prizoru statistka in Angelina ji je sama prinesla stol. Trači bodo vedno, saj nekaj pa morajo pisati.

Tudi vi ste polnili časopise, češ da ste ljubosumni na Angelino. Kaj naredite v takšnih primerih? Zamahnete z roko, si ženete k srcu? Ne, saj je bilo tako daleč od realnosti, da je bilo smešno. Kot Goran Bregović sem si dejala: "Nek se piše, makar i dobro."

Kaj pa videz, v igralstvu je izredno pomemben. So to res le zahteve industrije in oboževalcev ali se le ženske bojimo, da bi po 40. letu za moške postale nevidne? Saj ne gre samo za moške.

Kako se spopadate s tem? Ali čutite strah pred nevidnostjo? Nevidnostjo, to je še najmanj. Za igralca je še posebej težko. Pahljača vlog se počasi zapira. Vsak po svoje poskuša kljubovati in "držati ročno" času. Kdor pravi, da ga ni strah staranja – blagor njemu, da vsaj nekaj časa plava v naivnosti. Nepravično je, da ti življenje z leti jemlje nekaj, kar si že imel. In nepravično je, da ne morejo biti pokojnine večje od plač. Če z leti noge niso več dovolj hitre in gibke, bi morali imeti vsaj dovolj denarja za udoben avtomobil ali za toplice. Prav je, da poskušamo uživati v danem trenutku, vendar je zatiskanje oči pred starostjo sprenevedanje. Kot da so se tisti, ki so zdaj stari, že rodili stari. Ne zavedamo se, da smo samo korak stran od njih. Pripraviti moramo teren tudi za svojo starost. Eden največjih izzivov za družbo je izboljšati kakovost življenja starejših in vključevanje starejših v svoj krog. To je soočanje z lastno prihodnostjo.

Torej ste hvaležni za vse, kar vam je dano? Vsakokrat, ko se zvečer uležem, si rečem: "Hvala, da je tako."