Sto let neuklonljivega borca za slovenstvo

Z zatiranjem pravic slovenskega naroda se je Boris Pahor, ki se je rodil 26. avgusta 1913 v Trstu, tedaj še mestu v Habsburški monarhiji, spopadel že kot otrok. Leta 1919 je nova italijanska oblast odpustila njegovega očeta, dolgoletnega avstrijskega uradnika, ki se je moral potem preživljati kot ulični prodajalec.

Fašistično zatiranje Slovencev Leta 1920 je bil kot sedemletni otrok priča požigu tržaškega Narodnega doma, kulturnega središča tržaških Slovencev. Požigalci so bili italijanski fašisti, ki so skušali uničiti slovenstvo in slovanstvo v Trstu in drugod po Julijski krajini.

Pljuča Slovenije , kot je Trst nekoč opisal slovenski pisatelj Ivan Cankar, so bila pred prvo svetovno vojno največje slovensko mesto – v Trstu je živelo po popisu iz leta 1910 56 tisoč Slovencev, kar je znašalo četrtino mestnega prebivalstva. V Ljubljani, ki jo je Cankar poimenoval za srce Slovenije , je takrat skupno živelo 52 tisoč prebivalcev.

Sodelovanje z Osvobodilno fronto in ujetništvo v koncentracijskem taborišču Fašisti slovenstva niso zatirali samo z nasilnimi izpadi, ampak tudi z institucionalnim zatiranjem. Leta 1923 je tako vse slovenske in hrvaške šole v Julijski krajini odpravila Gentilejeva šolska reforma. To zatiranje slovenskega jezika je Pahor opisal v črtici Metulj na obešalniku iz zbirke Grmada v pristanu, kjer fašistični učitelj malo deklico za kite obesi na obešalnik, ker je govorila slovensko.

Leta 1940 so Pahorja vpoklicali v italijansko vojsko in poslali v Libijo. Po kapitulaciji Italije leta 1943 se je vrnil v Trst in začel sodelovati z Osvobodilno fronto. Janurja 1944 so ga aretirali domobranci (vse do zdaj je ostal Pahor oster nasprotnik domobranstva in sodelovanja z okupatorjem) in izročili nemškemu gestapu, ki ga je poslal v koncentracijsko taborišče. Pahor je naslednje mesece preživljal v različnih koncentracijskih taboriščih, dokler ga aprila 1945 niso osvobodili zavezniki. Svoje izkušnje v koncentracijskem taborišču Natzweiler-Struthof je ubesedil v svojem najbolj znanem romanu Nekropola.

Proti komunizmu in za demokratično Slovenijo Leta 1946 se je Pahor vrnil v svoje rodno mesto Trst. Ko se je postavil v bran pesnika in krščanskosocialističnega politika Edvarda Kocbeka, ki je leta 1951 prišel v nemilost komunističnega režima v Sloveniji (izgovor za napade nanj je bila Kocbekova zbirka Strah in pogum), se je sprl z levičarskim krogom v mestu, ki mu je dotlej pripadal. Kot se je uprl fašizmu, je zdaj postal tudi odločen nasprotnik komunizma in zagovornik demokracije. Leta 1952 se je Pahor poročil z Radoslavo Premrl, sestro slovenskega narodnega heroja in partizana Janka Premrla-Vojka, s katero je bil poročen do njene smrti leta 2010.

Leta 1975 je razjezil komunistični režim, ko je njegova revija Zaliv izdala brošuro Edvard Kocbek: Pričevalec našega časa, v katerem je pesnik spregovoril o poboju slovenskih domobrancev po koncu druge svetovne vojne. Zaradi izdaje brošure si je Pahor "prislužil" nekajletno prepoved vstopa v Slovenijo oziroma Jugoslavijo. Pahor je bil, kot razkriva Igor Omerza, dolga leta tarča vohunjenja komunistične tajne službe Udba (kodno ime delovanja proti Pahorju je bilo Jambor), tajno so preiskali tudi njegovo stanovanje v Trstu.

Pahor proti arbitražnemu sporazumu in Bossmanu Pahor je s svojimi izjavami buril duhove tudi zadnja leta. Leta 2010 se je postavil zoper arbitražnemu sporazumu med Slovenijo in Hrvaško. Predsednik DeSUS Karl Erjavec ga ja tako omenil v svojem govoru tik pred koncem referendumske kampanje o arbitražnem sporazumu: "Ljudje na terenu so me spraševali, kateremu Pahorju naj verjamejo: Borutu ali Borisu. Danes vem – verjamem Borutu."

Decembra 2010 je tržaški pisatelj dvignil precej prahu v intervuju za Primorske novice, ko je dejal, da imamo Slovenci premalo narodne zavesti, kar dokazuje izvolitev temnopoltega Petra Bossmana za piranskega župana: "Toliko smo dali za tisti košček zemlje, zdaj pa imaš črnega župana. Moj Bog, kje je tu narodna zavest? Nič proti temu, da je temnopolt. A če so že izvolili Neslovenca, bi kvečjemu morali izvoliti člana italijanske skupnosti, ki tam živi.".

Izstop iz Pena, proti vstajnikom Odmeven je bil tudi njegov izstop iz Pena aprila letos, potem ko je ta iz svojih vrst izključil Janeza Janšo. Kot je pojasnil, je šlo za načelno odločitev, saj Pen ne sme slediti politiki. Kritičen je bil tudi do t. i. vseslovenske ljudske vstaje. Po njegovem v Sloveniji iz ozadja vladajo komunsti, ki so tudi poslali ljudi na ulice. Z izjavami, da gre pri ljudski vstaji za levo diktaturo, je požel kritike iz vrst vstajnikov. Pahorja skrbi razklanost Slovencev, zato je v intervjuju za STA predlagal ustanovitev skupnega vsenarodnega sveta, katerega namen bi bilo priti do nekega sporazma.

Košarica tržaškemu županu in Ljubljani V svojem življenju je Pahor, ki so ga večkrat omenjali kot kandidata za Nobelovo nagrado za književnost, prejel že mnogo priznanj: Prešernova nagrada (1992), red legije časti, najvišje francosko državno priznanje (2007), dopisni član (1993) in redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (2009), avstrijski častni križ za znanost in umetnost, najvišje priznanje, ki ga lahko dobi tuji državljan v Avstriji …

Nekaterih priznanj pa ni hotel sprejeti: decembra 2009 je tržaški župan Roberto Dipiazza ponudil Pahorju nagrado za njegovo vlogo na kulturnem področju, trpljenje med nacistično okupacijo in nasprotovanje jugoslovanskemu komunističnemu režimu. Pahor je nagrado zavrnil, ker v utemeljitvi ni bilo omembe njegovega nasprotovanja italijanskemu fašizmu.

Pahorjevo košarico je dobila tudi Ljubljana. Marca 2010 je bil Pahor predlagan za častnega meščana Ljubljane, vendar mestna komisija za nagrade predloga ni poslala mestnim svetnikom, ker je Pahor izjavil, da si te časti ne želi, ker se je Ljubljana po prvi svetovni vojni do slovenske Primorske obnašala mačehovsko. Sprejel pa je častno meščanstvo Maribora.

Kot kaže, pa je Pahor ob svoji stoletnici postal bolj spravljiv. V petek je kot prvi Slovenec zaradi izjemnih literarnih zaslug postal častni meščan Trsta, danes pa se bo vpisal v Zlato knjigo Ljubljane.