SMG predstavil Bukowskega v njegovi "najžlahtnejši" podobi

S temi verzi Charlesa Bukowskega, tistega trmastega, samodestruktivnega in ciničnega pisatelja in pesnika, ki je pisal o seksu, alkoholu, kurbah in "luzerjih", je Boštjan Gombač s surovim, a melodičnim glasom občinstvo popeljal na pretresljivo pot spominov enega najdekadentnejših in najpomembnejših umetnikov 20. stoletja.

Režiserka Ivana Djilas je s privlačnim konceptom koncerta znotraj predstave znotraj koncerta s sedmimi izjemnimi umetniki, tremi stalnimi igralci Slovenskega mladinskega gledališča: Janjo Majzelj, Ivanom Godničem in Blažem Šefom, ter štirimi glasbeniki: prej omenjenim Gombačem, Zlatkom Kaučičem na bobnih, Sebastijanom Duhom na klavirju in Joštom Drašlerjem na kontrabasu, ustvarila prepričljivo odrsko tapiserijo, kolaž trpkih glasbenih komadov, prepredenih z grenko-sladkimi proznimi izseki iz življenja nič kaj dolgočasnega Bukowskega.

Majzljeva, Godnič, Šef in Gombač so s pomočjo silovite jazzovsko obarvane glasbene forme, enkrat nežne, melanholično nostalgične, spet drugič bombastično težko prebavljive, a vedno izvirne in energične, doživeto in prepričljivo interpretirali poezijo ameriškega literata, po rodu Nemca. Njihove "karikature" so odbijajoče, a privlačne na nek bizaren način, karikirane, popačene, a dopadljive. Oni SO Bukowski. Poleg domiselne "fabularne" tehnike jih odlikuje tudi nevsiljivo statično in dinamično obvladovanje odra – naj bo zamišljeno sedeč na oguljenem naslonjaču ali klovnovsko poplesujoč naokoli –, ki mu dominira eklektična scenografija s številnimi TV-oldtajmerji, metri in metri električnih kablov in natančno postavljenimi žarnicami (prav tako delo režiserke).

Glasba, ki v tem gledališkem komadu igra skoraj primarno vlogo, je že tako sočnemu in zanimivemu besedilu, ki ga je v slovenski "gvant" odel prevajalec Branko Završan, vdahnila novo dimenzijo umetniškega. Kruti, pesimistični in turobni, s kančkom humorja obarvani besedni umotvori nerazumljenega umetnika namreč kar kličejo po tem, da se jih uglasbi. In uglasbili so jih. Realistično in brez olepšav. So takšni, kot so … srce parajoči, razmišljujoči, obsojajoči. So zrcalna podoba duše umetnika "f*** in pijače" … in cigaret … in smrti.

"Ta poezija je pisana iz trebuha in iz srca. Iz lastne potrebe. Brez preračunljivosti, z veliko cinizma, zavedanja, razočaranja in celo žlehtnobe. Ta brezkompromisnost mu je omogočila, da ostane pošten, odprt, močan in da brez opravičevanja piše o sebi …" je o svojem razmišljanju o Bukowskem zapisala režiserka Djilasova.

In včeraj zvečer je skupaj s člani igralskega ansambla SMG in izbranimi mojstri glasbene obrti dokazala, da so njene misli o umetniku še kako resnične. Zato se prepustite njeni viziji poezije Bukowskega, ki je brezkompromisna in stvarna. In prav zato tako omamno privlačna.