SiolNET. Trendi Svet znanih
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Slovenci imamo velike težave s pogledom v oči"

0

termometer

"Tango in moj poklic, igralstvo, se prepletata. Tango me sprošča, pomaga mi pri odnosu do mojega telesa na odru, me osvobaja," en vidik dojemanja južnoameriškega plesa predstavi Maja Sever.

Maja Sever je igralka, zaposlena v ljubljanski Drami. Že kar nekaj časa pa je tudi tanguera, plesalka tanga. Ko je pred sedmimi leti prvič naredila začetne korake, ni bilo več poti nazaj, pravi. Razlogov za to je več in o njih sva govorili. Izhodišče za najino srečanje je bila njena vloga pri telenoveli Ena žlahtna štorija, kjer je igralce in igralke zaradi potreb scenarija učila osnov tanga. Svetovalka za tango je tudi v novi predstavi Ana Karenina, ki jo pripravljajo v ljubljanski Drami. A to je bil le začetek pogovora, ki naju je peljal do vloge improvizacije in pomena osredotočenosti v plesu, do objemov in pogledov, turizma, povezanega s tangom, in elitizma. Pri nas se, kot pravi Maja Sever, tango pleše že dobrih 15 let. Scena se razvija, bolj ali manj stalnih plesalcev in plesalk tanga je med 50 in 80, šol je že 13. Tečaje in plesne večere prirejajo tudi v društvu Tangi.si, katerega predsednica je Maja Sever od jeseni.

S prihodom Adeline v Eno žlahtno štorijo, ki je s seboj iz Argentine prinesla tango, sta se v televizijski seriji okrepili strast, erotika. Povezovanje tanga s strastjo in erotiko je zelo stereotipna predstava. Ta je še posebej prisotna pri tistih, ki ga še niso plesali. Takšna podoba tanga, kot se je pojavil v Eni žlahtni štoriji, se je razširila tudi po medijih. Pojavile so se podobe Adeline z vrtnico v ustih in podobno. Podčrtana je bila strast, ki se jo tangu velikokrat pripisuje, predvsem zaradi načina plesanja, ki poteka zelo zaprto, v objemu. Res je, da tudi figure, potovanje nog včasih lahko spominjajo na seksualnost.

Ljudje tango zato velikokrat povezujejo z erotiko, seksualnostjo. Na to namiguje tudi njegov izvor, čeprav sploh ne gre za to. V resnici imamo tisti, ki plešemo tango, zelo malo oz. praktično nič izkušenj s tem, da bi ta ples spodbujal kakršnokoli navezovanje na seksualnost, ali da bi bil to način iskanja partnerja. Pri vsem skupaj gre za osnovno človeško bližino, zaradi česar je tango tudi nastal – iz potrebe po komunikaciji, človeški bližini, zaradi osamljenosti.

Tango v tem smislu izraža tudi nekaj melanholije, če pomislimo na njegovo zgodovinsko ozadje, na primer? Na neki način. V času, ko je Argentina kot država v blagostanju vabila veliko priseljencev, so tja v želji po zaslužku množično začeli odhajati mladi moški. Ne samo da v Južni Ameriki niso obogateli, temveč so bili tam kot prišleki tudi strašno osamljeni. Ker so prihajali iz različnih evropskih držav, je bila ovira pri vključevanju v okolje lahko tudi jezik, zato so začeli plesati. To je bil način druženja.

Ker je bilo v revnih in priseljenskih četrtih, kjer so sprva plesali, malo žensk, je bil ples tudi način druženja in komunikacije z njimi.

Kakšna pa je vloga tanga v Ani Karenini, kjer ste prav tako svetovalka za tango? Tolstoj v romanu opiše ples, na katerem Vronski pleše z Ano in iz katerega se razvije njuna usodna ljubezen. Dušan Jovanović je prizor vključil v dramatizacijo in v letošnji postavitvi, ki se osredotoča predvsem na intimne zgodbe posameznikov, si je namesto mazurke zamislil tango. Skozi tango namreč lahko, če si občutljiv, hitro začutiš človeka, s katerim plešeš.

Kakšna je vaša povezava s tangom? S čim vas je prepričal? Vedno sem rada plesala, vendar nekaj let zaradi družinskih in službenih obveznosti nisem imela časa. A ko sem pred leti slišala, da se pri nas pleše tango, me je zamikalo.

Pred sedmimi leti se je tako pokazala priložnost, da se ga grem učit. Nisem točno vedela, zakaj sem ga izbrala. Zdel se mi je nekaj eksotičnega. A ko sem ga spoznala, ni bilo več poti nazaj. Tudi zato, ker se mi je že od vsega začetka zdel zelo blizu mojemu poklicu, igralstvu. To pa zato, ker tango v svoji osnovi predstavlja improvizacijo. Seveda spoznavaš zakonitosti gibanja, tehniko postavitve telesa in načine odziva na plesalčeve predloge. Vendar kljub temu ne gre za standardne figure, temveč za improvizacijo. Zato se moraš plesu resnično posvetiti in biti pri tem popolnoma osredotočen. Da se tisti trenutek, ko z nekom plešeš, posvetiš samo njemu. To me je resnično pritegnilo.

Kaj pa menjavanje vlog moškega in ženske v tangu? Ko govorimo o plesalcu in plesalkah, uporabljamo standardne oznake, čeprav se te meje znotraj tanga brišejo. Tako lahko tudi ženske plešejo moški del in obratno. Če iz tega izvzamemo spol, lahko govorimo o tistem, ki vodi, in tistem, ki ga nekdo vodi. Oba plesalca sta enakopravna v tem smislu, da moški predlaga, ženska pa sprejme povabilo ali ne. Plesalka tako vedno izbira, s kom bo plesala, moški pa je vedno tisti, ki je izbran. Najbrž je to povezano tudi z zgodovinsko vlogo tanga, ker je bilo veliko več moških kot žensk.

Za povabilo na ples ali zavrnitev obstajajo določena pravila. Tango je na družabnih dogodkih poln ritualov, ki bi se od zunaj morda lahko zdeli staromodni. Če so se ti nekoč zgodili v Argentini, zakaj jih danes uporabljamo v Ljubljani, bi lahko bilo popolnoma utemeljeno vprašanje.

Čeprav se stvari danes resda nekoliko spreminjajo, pa to, kar je tango v obliki svojih pravil na milongah (plesnih večerih) prinesel, večinoma vendarle prevzemamo. Meni osebno so ta pravila zelo všeč, saj je znotraj teh prostor za svobodo tako plesalke kot plesalca. Povabilo na ples, ki se mu v tangu reče cabeseo, je popolnoma neverbalno. Izrazi se s pogledom v oči in nagibom glave. Če kdo pride do tebe in te vpraša, ali si za ples, to pravzaprav velja za nevljudno. S tem lahko plesalko postavi v nelagoden položaj, in sicer da mora povabilo zavrnili ali pa, da plesalcu to prihrani, odide plesat z njim, čeprav si morda tega v tistem trenutku ne želi. Za plesalca je takšno povabilo lahko tudi tveganje, da bo zavrnjen pred vsemi.

Pri povabilu je tako ključna komunikacija s pogledom? Tako je in ta ima v izvoru tanga svojo družbeno vlogo. Za argentinskega moškega bi bila, če bi ga plesalka zavrnila pred vsemi, velika sramota in poraz. Zato so tako prefrigano izbrali ta način komunikacije: s pogledom, ki ga tudi pri nas predajamo naprej. Povabilo na ples z ene ali druge strani poteka z jasnim pogledom iz oči v oči, z nagibom glave pa si potrdita, da je želja po plesu vzajemna. S tem ima plesalka vse možnosti, da si izbere plesalca in zavrne ples, ko ji ne ustreza. Kot igralko me ta oblika komunikacije še posebej zanima, saj gre za način, ki ni običajen. Moram reči, da imamo Slovenci velike težave s tem, da pogledamo drugega v oči. Pri tem namreč ne gre za klasičen pogled, temveč moraš z njim jasno pokazati željo. Tudi če te plesalec na primer ne gleda, mu prek svojega pogleda projiciraš svojo izbiro.

Torej je v tangu zaželeno, da ženska izrazi svoj željo. Vsekakor. Ženske so tiste, ki izbirajo. Smo morale pa plesalke pri nas to kar malo vaditi. Kako nam je pri pogledih lagodno ali nelagodno, je pogojeno tudi z vzgojo in okoljem, v katerem živimo.

Kaj vse tango zahteva od posameznika? Veliko se moraš ukvarjati s sabo. S tem ne mislim le na tehniko plesanja, mogoče se celo več ukvarjaš s tem, kako si kot posameznik postavljen v svetu. Tango namreč plešeš zelo blizu, s čimer zelo posežeš v intimni prostor drugega in on v tvojega. Pri tem pa gre pri tem pogosto za človeka, ki ga ne poznaš in ga morda celo prvič vidiš. Neizogibno je, da se pri tem začneš ukvarjati, kaj to pomeni zate, kaj za drugega. Nekateri si tega preprosto ne upajo in sploh ne gredo v zaprti objem. Plešeš lahko namreč v odprtem ali zaprtem objemu. Nekateri gredo v zaprti objem le s svojim partnerjem, drugi se ravno skozi tango osvobodijo in lahko nato plešejo v zaprtem objemu tudi z neznancem.

Gre torej za vprašanje bližine? Osnovna stvar pri vsem je zaupanje, in to med dvema, ki se praviloma ne poznata. Zaupati si morata, da bosta v teh nekaj minutah, ko plešeta, vzpostavila prijetno komunikacijo. Je pa okoli zaprtega ali odprtega objema cela zgodba. Sama sicer rada plešem v zaprtem objemu, ker me zanima prav ta oblika družabnega plesa. Ena od posebnosti tanga je tudi, da ne plešeš ves večer z istim plesalcem. Na milongi se plesalski pari neprestano menjajo, kar spodbujamo tudi na tečajih. A tega ljudje velikokrat ne želijo, če pa to že storijo, potem največkrat plešejo v odprtem objemu. Zato je mogoče tako težko plesati tango, ker moraš najprej pri sebi razčistiti veliko stvari in premagati strahove.

Ko ste omenili zaupanje … Tisti, ki ga nekdo vodi, lahko pleše celo z zaprtimi očmi. Veliko boljše je, če plesalka ali tisti, ki ga drugi vodi, zapre oči. Tako res dosežeš prisotnost v trenutku, tukaj in zdaj. Osredotočenost na glasbo in človeka, s katerim si v tistem trenutku, na komunikacijo, ki jo vzpostavljata. To je primerljivo temu, kar ljudje dosegajo in doživljajo z meditacijo.

A vsi ne plešejo na tak način. Nekaterim tango predstavlja rekreacijo ali družaben dogodek. S tem seveda ni nič narobe, a mene pri tem zanima, kar sem prej omenila. Gre za stvari, ki mi pomagajo tudi pri mojem poklicu, saj me sproščajo. Pomagajo mi pri mojem odnosu telesa na odru. S krepitvijo neverbalne komunikacije sem postala bolj občutljiva tudi za to, kar se dogaja na odru.

Je toliko oblik tanga, kot je plesalcev? Verjetno se z mano marsikdo ne bi strinjal, vendar menim, da je tako. Odvisno je, s kom plešeš. Odvisno je, kakšen odnos ima oseba, s katero plešeš, do tanga in sveta. Od tega je odvisno, kako plešeš. Lahko bi rekli, da je le en tango, vendar zame je vsak zgodba posebej. Seveda obstajajo številne delitve glede na sloge, vendar menim, da danes vsakdo znotraj tega išče svoj izraz. Tudi v tem kontekstu so nekateri zelo pravoverni, a moj pogled na to je drugačen. Tako kot se rada pogovarjam z različnimi ljudmi, z različnimi tudi rada plešem. To je tako kot pri pogovorih, z enimi se smejiš, z drugimi odpiraš intelektualne debate, z nekaterimi pa si lahko tudi tiho.

Kako je s turizmom, povezanim s tangom? Velja, da so v Istanbulu dobri plesalci in v Moskvi dobre plesalke? Turizem, povezan s tangom, je zelo velika stvar in je zelo razširjen. Ob koncih tedna so na različnih koncih organizirani intenzivni plesi, lahko tudi delavnice. Je pa odvisno, kako se odkrivajo te plesne oaze. Če zdaj Turki veljajo za dobre plesalce, so pred leti ta položaj imeli Italijani. Za dobre plesalke trenutno veljajo Rusinje, pred časom pa so to bile Nemke. Tango se pleše že po vsem svetu.

Kamorkoli grem, vedno lahko nekje plešem. To je že prava kultura, razvila se je cela moda, povezana s tangom. Vse to pa spremlja turizem. So ljudje, ki zaradi tega vsak konec tedna potujejo na drug konec Evrope. Tam plešejo vse noči in ko pridejo nazaj, dva dneva hodijo nad tlemi. Ta občutek poznam: ko dobro plešeš, te res ponese nad tlemi.

Kaj pa plesni ego, je prisoten pri tangu? V društvu smo na to pozorni, sploh v večerih, ki jih prirejamo, poskušamo te stvari zmehčati. Trudimo se za to, da se vsi počutijo dobro. Je pa v določenih kontekstih mogoče zaznati snobizem, ko nekdo meni, da je za določene predober plesalec. A v tem primeru govorimo le o tehniki. Zame je namreč dober plesalec tisti, ki ima veliko izkušenj, je izdelan, a kljub temu enako z užitkom pleše z začetnico ali manj izkušeno plesalko ter obratno. Moj najpomembnejši cilj ni popolna tehnika, seveda si za to prizadevam, vendar se mi zdi pomembnejši stik med plesalcem in plesalko.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin