Skupnost kot prostor za nastajanje scenarijev

Projektni prostor Aksioma v teh dneh naseljuje projekt Skupnost avtorja in fotografa Petra Raucha, ki to od 19. decembra in vse do 4. januarja soustvarja s sodelavci Bojanom Mijatovičem, Jako Miklavčičem, Davidom Mencingerjem in Matjažem Skokom.

Izhodišče projekta Petra Raucha je premislek o pomenu umetniškega objekta in razmerjih ter kontekstih, ki jih ta ustvarja ter se nanj navezujejo. Pa naj gre za kontekst galerijskega prostora, produkcije artefakta, snovanja koncepta, razmerja avtorja do objekta in gledalca do avtorja ter umetniškega dela ali za odnos med soustvarjalci. Projekt je abstrakten razmislek o mediju, v tem primeru fotografije. "Ta mi omogoča, da se lahko soočam s svetom. Omogoča mi, da lahko pogledam na svet in ga soustvarjam," pojasnjuje Peter Rauch v lokalu, prostoru srečevanja, narejenem za namene projekta Skupnost v Aksiomi.

Lokal, v katerem so se znašli z različnih vetrov nabrani predmeti, priča o več konceptualnih ravneh. Skonstruirani prostor tako Rauch razume kot bar, prostor srečevanja ustvarjalcev in obiskovalcev, ki z vstopom v prostor lahko postanejo del ustvarjalnega procesa, njegovi spremljevalci ali pa kar artefakti sami, tako kot se v vseh teh vlogah pojavljajo tudi avtorji sami. V galerijskem prostoru se dobivajo dnevno, prek diskusije in na podlagi konsenza si zadajo naloge, ki pa jih bodo morda spremljali tudi naključni in vabljeni gostje.

Teh je bilo že več, pripoveduje Peter na dan, ko so si zadali fotografsko inventarizirati vse prisotne predmete. Med naključnimi gosti se jim je v času trajanja projekta pridružil tudi že brezdomec, ki se je v galerijo prišel pogret, med tem pa pogovorit tudi o projektu, ki se je odvijal pred njegovimi očmi. Prav tako se je s prijateljico nenapovedano oglasila tudi umetnikova znanka, v prostoru je obeležila svoj rojstni dan. Prostor je v preteklih dneh bil tako že večkrat tudi kraj najrazličnejših osebnih in družbenih refleksij.

Izhajajoč iz sprevračanja pozicij in vsebin prostorov, kot so kategorije zunaj in znotraj, javno in zasebno, produkcijsko in reprezentacijsko, pa je Rauch s pričujočim projektom želel narediti tudi ta preobrat. Ulica, ki je bila v umetnikovih preteklih projektih velikokrat prostor ustvarjanja, je v tem primeru postala platforma reprezentacije, galerija pa, nasprotno, prostor produkcije. Zato se mu je ob razmišljanjih, kako ulico neposredno pripeljati v prostor, zdelo smiselno povabiti tudi posamezne skupine, pobudnike nedavnih protestov. Pri tem pa "ni šlo za konkretno politično agendo, temveč strukturno. Želel sem namreč, da ulica vstopi v ta prostor. Oni so ulica in oni jo artikulirajo."

Vsak izmed prisotnih ta prostor predrugači, ga naseli in udomači po svoje.

Skupnost ni nikoli samoumevna Druga raven branja nastalega lokala pa je lokaliziranje nastajajoče skupnosti in njenega delovanja.

In kako skupnost razume Peter Rauch? Vezivo "Rauchove" skupnosti je fotografija. Ta je točka, prek katere se lahko vzpostavi družbena vez, pojasnjuje umetnik. Fotografija je usmerjena v njihovo druženje že od prvega stika, dobesedno: prvega predstavitvenega podajanja rok. Fotografirajo vse, kar počnejo, temu pa na ta način neprestano podajajo ogledalo, dokumentirano pozneje povečujejo ter aplicirajo v javni prostor, na ulico.

"Ko si soočen s podobo svojega druženja, ti ta omogoča tudi identifikacijo. Ta podoba pa tako ali drugače ustvarja tudi neko fikcijo, postane možni prostor domišljanja oziroma potujene osebne izkušnje," še razloži fotograf.

Skupnost, kot jo razume Rauch, deluje demokratično in na podlagi konsenza. Sestavil jo je premišljeno, na podlagi različno mislečih posameznikov. "Zato, da ekipo ves čas razteguje v različne smeri. S svojim delom in s stališči do tega smo ves čas v neki napetosti, vleče nas narazen in zato moramo ves čas sklepati konsenze."

Zato je skupnost ves čas treba držati v sorazmerju, ravno ta ustvarjalna napetost pa je temeljni gradnik skupka posameznikov, poudarja idejni vodja projekta. "Na ta način se neprestano zavedaš skupnosti in ta nikoli ne postane samoumevna." Za primer navede vlogo zbora v grški tragediji. Skupina se neprestano sooča z notranjimi napetostmi in neprestano je prisotna možnost, da bo posameznik izločen. Skupina mora za ohranitev enotnosti nekoga žrtvovati. To se Rauchu zdi zanimivo, temu pa dodaja, da je sam kot pobudnik projekta zaradi te vloge velikokrat na različne načine odrezan. Drugi pa zaradi drugačnih dinamik, a to je, kot poudarja, gradnik skupnosti, ki se neprestano vzpostavlja in nastaja.

Na tak način, skozi procesualnost, pa razume tudi vlogo te faze projekta. Gre za vmesni člen daljšega projekta, njegov konec in forma še nista znana, jasno pa je, da umetnika zanima vzpostavljanje situacije, prostora za ustvarjanje, platforme za vzpostavljanje konceptov. "Ti so lahko tako, kot so tuji obiskovalcem, hkrati tuji tudi nam. To je pravzaprav princip fotografije, kjer imamo vedno slepe potnike. S fotografijo vedno pokažeš tudi to, kar nisi predvidel. To je lahko detajl, kontekst ali objekt sam. Nikoli ne moreš imeti vseh stvari pod nadzorom. In to me nadvušuje."

Tako kot si za skupnost, relacije skozi projekt želijo, da se materializira. Želijo si, da ji to ne uspe, in želijo si, da ji to uspe.