Simon Chang z inovativnostjo prepričal žirijo Fotopuba

Četrtkova nagrada je nagrada za najboljšo dokumentarno fotografsko zgodbo, ki je predstavljena v obliki projekcije oziroma kratkega filma, sestavljenega iz avtorskih fotografij in poljubne glasbe.

Po besedah britanske fotografinje Anne Stevens, ki je poleg Arneja Hodaliča, Piotra Maleckega s Poljske ter nizozemskega fotografa in umetniškega vodje Fotopuba Chrisa de Bodeja pretresla tekmovalne projekcije, je Simon Chang v multimedijski zgodbi Midva 2010–2028 prepričal z inovativnostjo. "Video je bil zanimiv, izseki so bili pravi, vse skupaj pa je odlično delovalo kot celota. Povrh vsega pa je zgodba imela še srce," je odločitev utemeljila za Planet Siol.net in dodala: "Vse skupaj se je preprosto postavilo na svoje mesto."

Simon Chang – Tajvanec v Sloveniji Simon Chang je fotograf tajvanskega rodu, ki zadnji dve leti živi v Sloveniji, ustvarja pa med Slovenijo in Tajvanom. Tukaj ga je zadržala ljubezen in prav ta je skozi prizmo njegove družine – hči Sonja in partnerica Anja – ključno vezivo nagrajenega dela. Zgodba Midva 2010–2028 govori o prvih dneh starševstva in ponuja čustven vpogled v intimno dogajanje osebnega življenja mladega fotografa, Anjino nosečnost, spoprijemanje s starševstvom, rojstvo hčerke in prvo leto njenega življenja.

Kot je Chang povedal za Planet Siol.net, se je nagrade razveselil, nekako pa ga je tudi presenetila. "Presenečen sem zato, ker na festivalu Fotopub ponavadi vidiš zgodbe, ki so jih fotografi ujeli nekje drugje in o nekom drugem, projekt Midva 2010–2028 pa je 'resnična zgodba' o fotografovem osebnem življenju."

V 18-letnem projektu bo fotograf Sonjo spremljal do njene polnoletnosti, sam bo imel takrat 50 let, vsako leto pa bo nastala sklenjena celota. Drugo epizodo Midva lahko pričakujemo naslednje poletje, še pravi ustvarjalec.

TOP 3 Poleg Changove projekcije je komisija po besedah Stevensove med prvo trojko umestila še projekt mladega fotografa Jošta Franka z naslovom Shepard, ki je del triletnega projekta o pastirjih na Veliki planini, in multimedijski projekt Air Lyra avtorja Luke Dakskoblerja, ki spremlja podvige osemletne psičke pasme border collie Lyre, prvakinje v pasjem frizbiju in ki je med zbranim občinstvom požel tudi največ glasnega odobravanja.

V tekmovalni izbor so se uvrstili še Matej Povše s projektom Rodie, Matic Zorman z multimedijo Images of a silenced: Gaza refugees, Herman Čater z zgodbo A story about a man and a house, Brazilka Prado Fernanda z zgodbo Vida de Circo, Italijanka Emanuele Cremaschi s projektom Casta Diva, francoska fotografinja Magali Corouge z multimedijo Nagorno Karabakh: An unrecognized homeland (2007–2011), Tajec Satirat Dam-Ampai z zgodbo The war within in Britanec Kirk Ellingham s projektom Four Floors in Bielany: Chechen Refugees in Warsaw.

"Živimo na račun drugih"

Včerajšnji festivalski dan je zaznamovalo tudi odprtje razstave lanskega dobitnika četrtkove nagrade in sodelavca Planet Siol.net Mateja Povšeta. V fotografski zgodbi, naslovljeni Na poti, avtor predstavlja posameznike in posameznice na njihovi poti v boljše življenje.

Z realnostjo migrantov se je Povše srečal lani spomladi v Tuniziji, kamor so mnogi pobegnili pred spopadi v Libiji. Zaradi vse močnejših spopadov je takrat Libijo, kjer so pred tem iskali delo ali pa čakali na tihotapce, ki bi jih prepeljali v obljubljeno Evropo, zapustilo skoraj milijon podsaharskih Afričanov in Azijcev ter migrantskih delavcev. Življenje prebežnikov je avtor vizualiziral tudi na Malti, prvem večjem otoku, kjer na poti iz Afrike pristanejo prenapolnjeni čolni.

"S podobami posameznikov sem želel prikazati njihovo ujetost v sistem pomoči, v kateri so se znašli v migrantskem položaju, kjer nimajo svojega doma oziroma je šotor njihovo edino domovanje. Za boljšo prihodnost so pripravljeni prepotovati tisoče kilometrov in za to porabiti veliko časa," je ob odprtju povedal avtor in dodal, da je zanj to nedokončana zgodba, ki mu predstavlja življenjski projekt.

"Želim pokazati oziroma opozoriti, da za kakovost življenja, ki jo imamo, nismo zaslužni le sami, ampak za nas, da imamo to, kar imamo, delajo tudi drugi. Živimo na račun drugih," poudarja Povše. Dodaja, da je, če s svojimi fotografijami doseže to, da se ob pogledu na njih gledalec vsaj za trenutek zaveda tega in za hip začne razmišljati o neokolonialnih in imperialnih politikah, njihovih posledicah in situacijah, v katerih se zaradi teh znajdejo posamezniki, ter bremenu, ki ga zato nosijo, potem dosegel želeni učinek.