Sebastianu Cavazzi vlogo v Bondu speljal Javier Bardem

Igralca Sebastiana Cavazzo trenutno občudujemo v dveh novih predstavah v Mestnem gledališču ljubljanskem. V Sedem let skomin nas skozi ples in romantično komedijo popelje v politično nekorektna petdeseta, v tragediji Othello, ki je bila napisana pred štiristo leti, pa uprizarja še vedno aktualne teme o ljubezni in ljubosumju, povzpetništvu, hinavščini. 40-letni Sebastian Cavazza je nastopil v številnih slovenskih in tujih filmih, z bosansko-hercegovsko režiserko Jasmilo Žbanić (dobitnico zlatega medveda 2007 za Grbavico) in ekipo njenega filma Na poti se je predstavil na Berlinalu leta 2010. Slavni režiser Danny Boyle, lastnik oskarja za režijo filma Revni milijonar, ga je povabil na avdicijo za film Trance, poleg tega je bil tudi na avdiciji za eno izmed vlog v zadnjem Jamesu Bondu. "Še zdaj znam na pamet monolog, ki ga je imel Javier Bardem."

Ste eden od bolj zaposlenih igralcev v MGL. Decembra igrate v dveh letošnjih dramah in še v ponovitvi, poleg tega boste še peli v Jaz(Z) MGL. Poln mesec. Je tako samo pri vas? Večina nas, igralcev, dela na polno, ampak to ni samo decembra. Sezona se začne septembra in do konca maja je tako. Polno. Letos sem sezono začel z dvema novima predstavama in je bilo kar pestro. Naporno, a zdaj imamo samo ponovitve, vaje me čakajo od januarja naprej.

Ko imate enkrat le ponovitve, potem ni več vaj? V kakšnih predstavah se zgodi, da potem še kaj adaptiramo, ampak zelo redko. Saj enkrat moraš tega dojenčka spraviti od doma na njegovo lastno pot in ga pustiti pri miru (smeh).

Poleg tega igrate v gledališču, ki ima veliko ponovitev. Mislim, da ima SNG Drama 16 ali 18 abonmajev, mi pa jih imamo 25 ali 26. Veliko, je kar razlika. Če je kakšna uspešnica, potem jih je pa še kaj več. Našo blagajno je treba napolniti, da lahko vzdržujemo neki higienski minimum produkcije.

In ko se pogovarjava o denarju, ali se lahko v Sloveniji živi zgolj od gledališča? Če si zaposlen v gledališču in če si skromen, potem gre. To niso velike plače, ampak slovenski gledališki igralci imamo to srečo, da lahko preživimo, s filmom si tega žal ne moreš privoščiti.

Mladi igralci se pritožujejo, da ni avdicij za filme in da je dobiti vlogo pri filmu kot zadeti na loteriji. Ja, saj se ne snema veliko, igralcev nas je pa kar nekaj. Res moraš imeti srečo.

Na odrih MGL vas gledamo v vlogi Othella. Ali kaj sovražite Othellla, ker je tako naiven in raje verjame govoricam kot pa pošteni ženi? Igralec lika, ki ga igra, ne sme sovražiti ali nanj gledati pokroviteljsko. Dobro si je puščati plašnice ob strani čim dlje časa. Ne, ne sovražim ga, ampak ga ljubim (smeh).

Kako je igrati v drami, stari 400 let, in kako v primerjavi z njo v moderni drami? To je klasika. To je, kot bi rekel, kako je igrati trobento pri nekem modernem jazz bendu ali pa Haydnov koncert za trobento. Shakespeare je klasika. To je izziv, s katerim se mora vsak igralec soočiti. Vsak mora njegove baročne besedne zveze prežvečiti tako, da ima gledalec nekaj od tega, ne pa samo leporečenja.

Igrate pa tudi v predstavi Sedem let skomin, ki je moderna, sodobna drama. Kaj za igralca pomeni preskakovanje po časovnih obdobjih? Včeraj sem igral Sedem let skomin, danes Othella, jutri bi lahko igral Pes, pizda in peder. Preskakuješ. Je pa tudi res, da je jezik v Sedem let skomin malce čuden, arhaičen jezik. Pač petdeseta. Ni ravno pogovoren, ampak je rahlo dvignjen jezik. Pri PPP (Pes, pizda in peder, op. a.) pa je jezik najbližje govoru, ki ga slišiš po beznicah.

Direktorica MGL Barbara Hieng Samobor je na predstavitvi komedije Sedem let skomin poudarila, da je največji izziv narediti dobro komedijo. Kako pa je igrati v komediji? Komedija lahko pade na banalnostih, fintah na prvo žogo. Žal je ta prostor postal kapitalistično neizprosen in tako padajo tudi kriteriji. Mislim, da nam je uspelo narediti nekaj drugačnega. To ni komedija za krohotanje, ampak je romantična komedija, saj je v ospredju ljubezenska zgodba, čeprav so odzivi včasih tudi huronski.

V predstavi tudi nekaj zaplešete. Radi plešete ali ste se morali plesa za to vlogo na novo naučiti? Ko smo se dobili z režiserjem Primožem Ekartom, je izrazil željo, da se v predstavi pleše swing, da tudi s plesom dobimo občutek petdesetih. Ajda mi je bila kot nekdanja plesalka v veliko pomoč, Katja Hrastar (koreografinja, op. a.) nas je trenirala in tako smo zaplesali (smeh).

To je bilo vaše drugo sodelovanje z Ekartom v MGL, kar verjetno pomeni, da se dobro razumeta. Ali se lahko zgodi, da se režiser in igralec ne ujameta? Seveda se lahko zgodi. V bistvu je idealno sodelovanje zelo redko. Čeprav zase lahko rečem, da imam zadnje čase res srečo. Prvo predstavo po štirih letih odsotnosti z odrov sem naredil prav z Ekartom. Poznava se že dolgo in skupaj sva naredila veliko predstav.

Pri Othellu pa ste sodelovali z Jernejem Lorencijem. Jernej je moj sošolec z akademije. Zelo sem vesel, da sva se po dolgem času spet našla in da smo naredili res posebno predstavo, ki nam je, vsem sodelujočim, zelo pri srcu.

Koliko imate igralci besede pri oblikovanju vloge? Če je režiser odprt, če ne vztraja na svojih okopih, potem se lahko zgodi marsikaj. Prelepo je, ko se počutiš vključenega v soustvarjanje.

Kdo pa izbira igralce? Niso to režiserji? Ni čisto tako. Zdaj so drugi časi. Ker so ansambli veliki, bo producent najprej ponudil igralce iz svoje hiše. Jernej sodeluje s svojo ekipo: scenografom, skladateljem, koreografom, asistentom in kostumografko, kar je zelo dobro, ker je v ustvarjalnih procesih zelo pomembna kontinuiteta sodelovanja z nekom. Pri Othellu smo imeli le pet tednov, kar je neizprosno. Veliko časa potrebuješ, da prebiješ zid komunikacije z nekom, in če se poznaš, potem ne potrebuješ toliko zagonskega časa in se lahko hitro nadaljuje, kjer se je končalo. Če bi šli z Jernejem na primer takoj zdaj v naslednjo predstavo, bi bili že zelo ogreti.

Se zgodi, da se režiserji derejo na svoje igralce? Lahko, če mu igralec dovoli. Ampak verjemite, da se lahko jaz derem še glasneje nazaj (smeh). Ti kreativni procesi so hecni. Lahko se zdereva, a čez pet minut sva okej, ker sva zato tukaj, da skupaj oblikujeva neko stvar. To so spopadi titanov, velikih egov, a na koncu dneva mora biti sodelovanje konstruktivno.

Katera vloga vam je ljubša, Othello ali Richard Sherman? Na to vprašanje vam ne morem odgovoriti. To je tako, kot da bi me silili, naj se odločim za enega od sinov. Obe vlogi oz. vse vloge so mi enako pri srcu, je pa res, da lahko nastopaš v predstavi, ki te frustrira, čeprav boš vlogo še vedno imel rad. K sreči že nekaj časa ne igram v takih predstavah.

Kako to, da se v številnih predstavah na odru pojavite s cigareto? No, jaz kadim, cigarete so moja droga. V Sedem let skomin so predstavljena petdeseta leta, ki so bila politično nekorektna. Pri predstavi Pes, pizda, peder vmes nisem kadil, napisano pa je, da vsi trije pijejo in kadijo do neskončnosti, in sem spet kadil. Pri Othellu pokadim dve cigareti. To je bila ideja režiserja. Iz načina, kako igralec kadi ali ugasne cigareto, lahko gledalec razbere tudi, kaj se z njim dogaja.

Kako vzdržujete fizično kondicijo oziroma postavo? Tako v Othellu kot v Sedem let skomin občudujemo vašo postavo. A samo mojo postavo občudujete? Ja, hvala! Upam, da vas v prihodnje kdaj uspem prepričati še z dobro igro. No, za postavo se moram zahvaliti dobrim genom in pa letom športnih aktivnosti. Za kondicijo moramo pa kar sami poskrbeti. V predstavi Črna žival žalost je bilo nujno, da si v dobri formi, saj sva si s Henigmanom Jano Zupančič metala z rame na ramo.

In kako skrbite za kondicijo? S telovadbo in s športom. Squash, kolo, rolerji, smučanje, sprehodi s psom.

V bosanskem filmu Na poti pa vas vidimo s pobrito glavo. Ja, tam sem režiserki Jasmini svoj lik predstavil tako, da sem na snemanje prišel s pobrito glavo.

Ste eden redkih igralcev svoje generacije, ki ste poskusili tudi zunaj slovenskih meja. Ste v Sloveniji naredil dovolj? Saj ne moreš nikoli narediti dovolj. Ko te povabi režiser svetovnega kova, potem pač ne rečeš ne. Nazadnje sem delal avdicijo za film Dannyja Boyla. Nisem prišel skozi, ampak poslali so mi celoten scenarij, kar pomeni, da sem bil res blizu. Potem so me zaradi te avdicije klicali tudi za zadnjega Jamesa Bonda.

Kako potekajo te avdicije? Za zadnjega Jamesa Bonda sem se moral naučiti monolog, ki ga je imel v filmu Javier Bardem. Ponavadi ti dajo kakšen monolog ali večjo sceno, ki jo moraš nato odigrati. Glede na to, kako si to opravil, vidijo, ali imaš potencial, in potem greš na intervju, pogovor z režiserjem.

So to živčne stvari? Ja, ampak živčnost ne pomaga kaj dosti.

Ste za Carmen morali na avdicijo? Ne, Metod Pevec je prišel do mene in me povabil. Takrat sem bil še zelo zelen, šele na začetku tretjega letnika akademije. Bilo je neizprosno, delal sem kralja Leara na akademiji in vmes snemal Carmen.

Imate vlog romantičnih, lepih ljubimcev že dovolj? Bi igrali v vlogi, ki je popolno nasprotje temu? Seveda, upam, da me še čaka. Režiser mora imeti jajca, da ti da vlogo, ki je tvoje popolno nasprotje. Seveda si želim tudi bolj kompleksne vloge.

So vaše želje še večje? Posneti tuj film s seznama A, posneti Jamesa Bonda? Zakaj pa ne. Bonda gledam že od malega (smeh). To bi si želel izkusiti, a me bolj zanima avtorski film.

Je težko biti Sebastian Cavazza? Zaradi medijskega pritiska in ženskih pogledov? Glede medijev: če ne bi bil tukaj v službi, vi ne bi imeli tega intervjuja. To je del moje službe, ki me k temu zavezuje. Zaradi ženskega sveta? Jaz bi raje rekel, da je težko živeti s Sebastianom Cavazzo.