Sanela Jahić: Za doseganje tehnološkega mrka je potrebno še več tehnologije

Sanela Jahić, ki je končala študij slikarstva na ljubljanski akademiji za likovno umetnost, pripada mlajši generaciji umetnikov. Središče njenega dela je vprašanje, kako preseči dvodimenzionalnost slike, ki je še vedno "patriarhalna in avtoritarna", kot pravi sama. Svoje delo in razmisleke je predstavila v Trubarjevi hiši literature v okviru predstavitev intermedijskih umetnikov, ki jih tam prirejajo.

Umetnica se premisleka o vlogi slike znotraj polja umetnosti in posameznika v različnih družbenih kontekstih ter tega v odnosu do tehnologije loteva skozi analitično humanistično perspektivo. Po končanem študiju si je med letoma 2004 in 2005 zastavila vprašanje, kako preseči znanje, ki ga je pridobila v okviru izobraževalne institucije. Izhodišča raziskav in eksperimentov so bila: kaj se zgodi s sliko, če to vpelje v gibanje, kaj če jo postavi v temo in kaj če podobo razkriva postopoma, po delih? Zanimalo jo je, kaj to vsebinsko pomeni za sliko. Eden prvih eksperimentov je bila skica za sliko, ki je pozneje ni nikoli naredila. Konstrukcija je narejena iz legokock, na katerih je lateks, prek ventilov je vanjo mogoče spuščati tokove kompresiranega zraka. Iz dvodimenzionalne površine je tako z odzivom na lateksu dobila tretjo dimenzijo, relief. Po tem eksperimentu je nastal naslednji, naslovila ga je Minevanje. V njem je mogoče na eni površini združiti od tri do osem podob. Te, medtem ko se gledalec sprehaja po prostoru, prehajajo iz ene v drugo. V tem delu je zajela dimenzijo časa, ki ne prehaja vedno linearno, saj se v spominu in spominjanju lahko prepletajo različne časovne točke, obdobja in vsebine.

Leta 2005 je sledila realizacija prvih dveh umetničinih svetlobno kinetičnih objektov Dogma I in Dogma II. Med nastajanjem tega dela je v pogovoru z umetnikom Borutom Vogelnikom, takrat mentorjem njenega diplomskega dela, avtorica razmišljala, kaj je tista vsebina, ki zahteva, da se razkriva fragmentarno, torej, da je s pogledom ne zaobjameš naenkrat. Pogovarjala sta se o slikah, ki so jih v določenem družbenem času zaradi njihove vsebinske problematičnosti razstavljali v zadnjih prostorih, pokrite z zavesami. Zato se je Sanela Jahić odločila, da bo formalni del objekta, ki podobe ne razkriva naenkrat, tudi vsebinsko nagradila. Tako se je odločila za tematizacijo tabuja iz svojega življenja.

Izkušnja odraščanja umetnice je bila opredeljena z bipolarnim kulturnim okoljem, "muslimansko družino, umeščeno v razmeroma konzervativno katoliško mesto", kot opredeli Sanela. Odraščala je med napetostmi teh dveh polarnosti. To je vsebina, ki je zaznamovala njena objekta Dogma I in Dogma II. Podobi del sta težko ulovljivi, izmuzljivi in fragmentirani, a dobro je viden mehanizem, ki poganja nastajanje vizualnega. Avtorica na ta način pozornost preusmeri k procesu, ki ustvarja določeno kulturno realnost. Razkriti je treba družbene in kulturne mehanizme, da lahko problematiziramo kontekste realizacij našega bivanja.

Skener III je projekt, kjer je želela mehanizem, ki manipulira in proizvaja podobo, še bolj radikalizirati. Zato to delo lahko razumemo kot nadaljevanje prejšnjega. Tukaj se je referenci na realno podobo popolnoma odpovedala in jo zato razgradila do skrajnih prepoznavnih meja. Podlaga razgrajeni vizualni vsebini je luknja z iztrganimi koreninami, s tem je spregovorila o izkoreninjenosti identitete.

Že pri projektih Dogma I in II se je pokazala potreba po nabiranju znanj z različnih področij, umetnostno prakso Sanele Jahić tako zaznamuje interdisciplinarnost. Za realizacije svojih del se je povezala z mnogimi strokovnjaki, med njimi tudi s svojim partnerjem Andrejem Primožičem, ki je strojni inženir. Projekte je realizirala v sodelovanju z različnimi tehnološkimi in industrijskimi podjetji.

Leta 2007 se je avtorica lotila projekta Sekalca, končala ga je leto pozneje. Vsebinsko izhodišče dela je Kafkina zgodba V kazenski koloniji iz leta 1914, kjer pisatelj govori o brutalnem stroju, ki vpisuje zakone v telesa obsojenih. Simbol ideološkega in normalizacijske stroja je umetnica vzela kot metaforo za družbena pravila, ki so vpisana v naše telo, doživljanje, delovanje in načine življenja.

Osebne izkušnje, analitični vpogled v družbene in kulturne resničnosti, opazovanje, teorija in umetnostna praksa so umetnico pripeljala tudi do poznejših projektov. Svoje izobraževanje je v okviru akademske institucije nadaljevala leta 2008, ko se je vpisala na magisterij na Bauhaus univerzo v Weimarju, na smer umetnost v javnem prostoru in nove umetniške strategije.

Sledil je projekt v nemškem mestu Leipzig, postindustrijski projekt, ki "deluje kot zapuščena filmska kulisa", kot ga opiše umetnica. Zato se je odločila, da bo v zemljo skopala luknjo, ki ima potencial, da se napolni s politično analizo ter dobi identiteto podzemne politične celice.

Šestmetrsko kopanje v zemljo z bagerjem se je tako začelo, med ljudmi pa seveda vzbujalo veliko radovednosti in vprašanj. Razpravljanje se v podzemlju sicer dejansko ni odvilo, saj se je ena od sten dva dni pred napovedano diskusijo sesedla. A projekt ni bil neuspešen in ni propadel, pojasnjuje umetnica, sama to vidi kot odraz politične realnosti v današnjem prostoru in času.

Maske, projekt, ki je nastal leta 2009 ob 90. obletnici gibanja Bauhaus, so nastale iz upora proti potrošniškim in kapitalističnim politikam identitet, ki se vsiljujejo sodobnemu posamezniku. Za izhodišče si je umetnica tako izbrala pozicijo nevtralnega, anonimnega subjekta. V njem se zrcali in razkriva okolje, notranjost subjekta pa je zaščitena. Reference za Jahićeve steklene maske so maske, ki jih je Oskar Schlemmer delal za gledališke predstave.

Sledila je Ognjena slika, delo, v katerem se človek lahko igra z ognjem, z "vsakdanjo substanco, ki ima izjemen šarm". Skozi umetničin projekt se tako lahko približamo nedotakljivemu in nevarnemu, na to imamo lahko celo vpliv. Ogenj je namreč mogoče manipulirati s senzorično podatkovno rokavico. Gibanje roke uravnava moč in kraj plamena.

Poleg dozdajšnjega dela je Sanela Jahić na včerajšnji predstavitvi opisala tudi začetke novega projekta. Nastajajoče delo je zamišljeno kot "poetična sabotaža za človeka, ki dnevno golta razsežje signalov in impulzov, neprežvečeno in objestno, kakor stroj", so izhodišča povezali v Trubarjevi hiši literature. Umetničin namen je skrojiti zaščito, ki bi delovala kot Faradayeva kletka. Oblačilo naj bi zmotilo signale in tako utišalo sodobni tehnološki Bazar. Paradoks nastajajočega razmisleka pa je, da je za doseganje tehnološkega mrka potrebno še več tehnologije.