"S tujimi glasbenimi izvajalci je tako kot z demokracijo in volitvami"

Ne razmišljam o tem, kako bi "zadovoljeval" vse generacije, igram pač tisto, kar mi je všeč in na srečo je še komu, priznava Vlado Kreslin. Mož številnih obrazov in še številčnejših glasbenih izrazov. Pretekli teden je z Malimi bogovi spet navduševal v Mladinskem centru v Celju, nihče ni ostal ravnodušen … Že običajno je, da se ob vaših nastopih vedno pretaka neka zelo posebna energija … se še spominjate svojih začetkov? Seveda. Začel sem kot bobnar, ker pač takrat nisem znal igrati nobenega drugega instrumenta. Včasih smo mislili, da zna bobnati pač vsak. Bil sem bobnar in glavni pevec, kar je bila redka kombinacija (še zdaj je takšnih zasedb izjemno malo op. a.). Počasi pa sem prestopil na kitaro in petje. Takrat so bili eni čisto drugačni časi, mnogi, zlasti mlajši jih ne poznajo, jih sploh ne morejo poznati? Ja, to je bil čas, ko smo imeli tri akustične kitare z doma narejenimi magneti, priklopljene na radijski sprejemnik. Popolnoma nepojmljivo za današnji čas. To lahko razume samo nekdo, ki je dovolj star. Rock glasba se je lahko slišala samo na radiu Luksemburg. Pa še to komaj, zaradi radijskih motenj.

Preigral si "kup" zasedb …

Najprej sem se priključil ansamblu (tako smo takrat rekli) Špirit v Murski Soboti, v sedemdesetih pa potem v Ljubljani bendi Zodiak, Izvir, Horizont, Avantura in zadnji Martin Krpan. Bend je bil že precej priljubljen v celotni nekdanji Jugoslaviji, ko sem se jim priključil in z njimi posnel tri albume. Najbolj znan je Od višine se zvrti.

Verjetno mnogi ne vedo, da si igral pred legendarnim Bobom Dylanom …

Ja, dvakrat, najprej s Krpani leta 1991 in pred nekaj leti z Malimi bogovi v Varaždinu. In takrat smo se res dotaknili zgodovine, seveda.

Vlado, ti si "muzkontar" že od malega, izhajaš iz prave glasbene družine, tako oče kot mati sta bila zelo povezana z glasbo …

Res je. Glasbo sem poslušal že v zibelki domače spalnice, ki je mejila na "zadnjo" sobo Gostilne Central. To je bila krčma mojega deda v Beltincih, kjer je vsako soboto in nedeljo nastopala Beltinška banda. Igrali so kavarniško muziko, ljudske komade in "šlagerje". Trideset let pozneje sem zaigral z njimi tudi jaz. Začeli smo bolj za šalo oziroma zato, da smo nastopali na predvolilnih mitingih stranke Zeleni, pred prvimi demokratičnimi volitvami. Potem smo posneli nekaj albumov z znanimi komadi Spominčice, Lili Marleen, Vsi so venci vejli, My way … Polnili smo Križanke, Cankarjev dom, nastopili na največjem svetovnem world music festivalu Womex. O vsem tem sem napisal knjigo VENCI - Povest o Beltinški bandi.

Redki vedo, da si zelo uspešno "skočil" tudi v popevkarske vode?

Nastop na Slovenski popevki je bil nekakšen izjemen popevkarski vložek v moji bendovski/rokerski tradiciji. Ker pa sem zmagal na tem takrat največjem in uglednem mednarodnem festivalu, je to povzročilo veliko publiciteto in je torej izpadlo, kot da je to moj začetek. Kar seveda ni bil.

Letos te ni veliko na odru, ali pač? Zadnji tvoj glasbeni žur je bil, kot že rečeno, minuli teden v Celju v Mladinskem centru.

V zadnjem mesecu sem tudi nastopil na koncertih na Siciliji, na literarnem festivalu v Sarajevu sem prebiral in pel svojo poezijo, tri svetovne literarne revije so mi objavile prevode pesmi, pa še vseskozi sem po Sloveniji predstavljal zadnji album Drevored, prebiral Poezije, nastopal na televiziji … Vseskozi se kar precej dogaja, sem v nenehnem hitenju, v akciji …

Kako ti gledaš na vprašanje nastopov tujih izvajalcev pri nas, zlasti nastope glasbenikov iz nekdanje skupne države? Nekaterim gre vse skupaj zelo v nos.

S tujimi glasbenimi izvajalci je tako kot z demokracijo in volitvami. Ljudje izberejo tisto, kar jim je všeč. Ne morem pa biti vesel, ko samo izjemoma v kakšni gostilni v severovzhodni Sloveniji slišim radijsko postajo, ki zavrti kakšno slovensko pesem. Sploh pa obstaja tudi tuja dobra glasba. Mi pa, kot da izbiramo tisto drugo.

Spadaš med tisto skupino glasbenih ustvarjalcev, ki ne poznajo meja, tudi tistih v glavi ne …

Druženje je ena od velikih prednosti glasbe. Na zadnjem albumu Drevored sem snemal z afriškim triom Insingizi, s Hrvatom Liviom Morosinom, Rusom Aleksejem Ermakovim, Rusinjo Ingo Ulokino in Angležem Allanom Taylorjem. Avgusta bo z nami v Križankah nastopila irska jazz pevka Mary Coughlan, decembra pa v Cankarjevem domu nizozemski bluesman Hans Theessink, omenjeni Taylor, Italijanka Gabriella Gabrielli, Šajeta in Rade Šerbedžija.

Pa še z mnogimi drugimi si sodeloval? Veliko se nas tebe spominja tudi iz tria s Predinom in Lovšinom in znamenite slovenske nogometne himne Slovenija gre naprej.

Trio Za vedno je nastal spontano, zato je bila tudi Slovenija gre naprej tako čarobna. Naši nogometaši so prihajali iz Ukrajine, mi trije pa smo se poklicali in sklenili, da jih počakamo s kitarami na Prešernovem trgu. Potem sva z Zoranom pooblastila Perota, da napiše pesem in nastala je Slovenija gre naprej, ki zaživi zmeraj, ko slovenska nogometna reprezentanca zablesti. Takrat se običajno tudi dobimo z Zoranom in Perotom.