Richard Gere: Muke na urah trobente so se izplačale!

Na četrti izdaji nedavno zaključenega Roma Cinema Festa je slavni ameriški igralec predstavil svoj najnovejši film Hachiko: A Dog's Story, ki ga je režiral norveški filmar Lasse Hallstrom (What's Eating Gilbert Grape, The Cider House Rules). Gre za ganljivo resnično zgodbo o zvestem psu, ki svojega lastnika (Gere) vsako jutro spremlja na železniško postajo ter ga tam tudi počaka, da se vrne z dela. Po gospodarjevi nenadni smrti je zvesti pes še deset let vsako jutro in popoldne čakal na istem mestu na železniški postaji in čakal svojega lastnika. Je sploh potrebno poudariti, da se ob ogledu filma v dvorani le redko oko ni navlažilo? Celovečerec je sicer hollywoodska predelava japonskega filma. Gere je imel v Rimu srečanje z mediji, na katerem smo bili prisotni tudi mi in izvedeli nekaj zanimivosti iz njegove dolge in uspešne kariere …

V bogati in uspešni karieri ste sodelovali z režiserskimi velikani kot so Terrence Malick, Akira Kurosawa, Francis Ford Coppola in Robert Altman. Nam lahko poveste kaj o tem? Koliko časa imamo? (Smeh) Vseh se dobro spomnim, a potreboval bi ure in ure, da bi vam lahko povedal vse vtise o teh velikih filmarjih. Terry (Malick, op.a.) je zelo poseben človek. Ko smo snemali Days of Heaven sem imel 26 let, ko pa je film prišel v kino, sem jih imel 29! Terry je perfekcionist, na enem filmu dela več let, a je brilijanten scenarist in režiser. Z besedami ni ravno dober, težko razloži svoje želje, kar igralce frustrira, nato pa dojamete, kaj hoče: ujeti trenutek, ki se zgodi enkrat in nikoli več, točno tako kot v resničnem življenju, a tega se ne da enostavno opisati z besedami. To je bil moj prvi film in v mojem igralskem razvoju je pomenil res veliko.

Tudi Robert Altman je specifična pojava ameriške kinematografije… Vsekakor! Altman je snemal neodvisne filme v času, ko ta pojem sploh še ni obstajal. Zelo blizu sva si bila, po sodelovanju pri filmu Dr. T and the Women sva se spoprijateljila. Obstaja splošno mnenje, da so vsi Altmanovi filmi zelo improvizirani, saj puščajo tak vtis, a resnica je, da so zelo natančno napisani in realizirani. Skrivnost je v tem, da je Altman istočasno snemal z več kamerami, zato igralci niso vedeli, kje je v kakšnem trenutku katera kamera, kar je prineslo rezultat spontanosti na snemanju. Na ta način se je nekoč snemala televizija v živo.

S Coppolo ste posneli Cotton Club ... Snemanje tega filma je bilo izjemno zabavno, še posebno del, ki smo ga posneli v Chicagu – pravo zadovoljstvo! No, obenem je bilo tudi zelo zahtevno, saj scenarija v pravem pomenu besede ni bilo. Pred nekaj meseci me je poklicala Diane (Lane, ki igra glavno vlogo v omenjenem filmu; op.a.) in mi rekla, da si je nedavno ogledala film ter prav uživala v tem, kako je dober! Še sam sem si ga ogledal in res, film je resnično odličen! Moram priznati, da je to pravi čudež, saj scenarij ni obstajal, zato smo vsak dan improvizirali in nismo vedeli, v katero smer gre zgodba, Francis (Ford Coppola, op.a.) pa je bil v posebnem stanju in ni bil sposoben za neko smiselno pisanje teksta. Spomnim se, da sem cele dneve preživel v svoji sobi in vadil igranje trobente in klavirja, dokler mi niso rekli, da so se domislili, kaj bomo tisti dan posneli.

Cotton Club je bil hkrati tudi vaš prvi film z Diane Lane. Ravno to sem hotel reči! In zaradi tega mi je ta film ostal v lepem spominu, saj sva z Diane postala velika prijatelja, ki se imata rada in se spoštujeta. Skupaj sva posnela tri filme in vsakič je bilo delo z njo veliko zadovoljstvo. Kadarkoli me kdo vpraša za Cotton Club se sicer spomnim mame, ki me je kot otroka podila na ure trobente. Muka se je končno izplačala leta kasneje! (Smeh)

Kakšen je Coppola kot režiser? Kako bi ga opisali? Francis ima izjemen občutek za epska dela. Snemal je tudi sijajne "male" filme, a Apokalipsa danes in Boter I ali II so monumentalni filmi. Prva dva Botra sta po mojem dva najboljša filma v zgodovini kinematografije! Zelo malo je režiserjev, ki so sposobni ustvariti tako prepričljive operetne epe, polne čustev in ki imajo prepričljive like, globino zgodbe in mero zabave.

Film, s katerim ste naredili prvi veliki korak k svetovni prepoznavnosti je bil Ameriški žigolo Paula Schradera iz leta 1980. Ali ste pričakovali, da bo imel ta film takšen vpliv na vašo kasnejšo kariero? O tem nisem razmišljal, a pričakoval sem, da bo film vzbudil pozornost. Zanimivo je, da bi moral to vlogo odigrati Travolta, ki je bil takrat po hitu Vročica sobotne noči velik zvezdnik, a je iz nekega razloga zavrnil vlogo, zato je Paul poklical mene. Ta vloga je bila zame velik izziv, saj mi je bil lik popolnoma tuj, celo njegova obleka mi je bila tuja, saj do takrat v življenju nikoli nisem nosil pravih moških oblek. Nisem imel pojma, kdo je Armani, ki je oblikoval obleke, saj sem takrat nosil usnjeno jakno in vozil motor. Vloga in film sta mi bila všeč, saj je bilo vse dvodimenzionalno, kot glamurozna reklama v modni reviji. Zato je bil velik izziv, kako ustvariti lik in čustva v takem svetu. Poleg tega je bil lik moški lahkoživec in tudi to mi je bilo popolnoma tuje! (Smeh)

Za razliko od tega lika je vam duhovno življenje zelo pomembno – znano je, da ste predani budizmu in prijateljujete z Dalajlamo, prav tako pa ste zelo aktivni v borbi za svobodo Tibeta. Prvo, kar mi je padlo na pamet, ko sem poslušal vaše vprašanje, je: kaj sem pravzaprav dosegel s svojim prizadevanjem in angažiranostjo? S tem mislim na ljudi, ki živijo v Tibetu. Mogoče sem privabil pozornost medijev in sveta, mogoče sem dvignil malo prahu in hrupa, vendar sem žalosten, ker vem, da vsa moja prizadevanja niso spodbudila čisto nobenega napredka. Ko je nekdo znan in slaven igralec ali glasbenik, lahko odpre vrata, potem pa je od vseh nas odvisno, da se vključimo v igro in rešimo problem na način, ki nam je dosegljiv. Osebno čutim veliko odgovornost, da naredim vse, kar je v moji moči za rešitev človeških, verskih in političnih pravic v Tibetu.